Murnik: Ukvarjate se s številnimi umetniškimi zvrstmi in veljate za enega najbolj plodovitih ustvarjalcev pri nas, prejeli ste številne nagrade. Pišete poezijo, kratke zgodbe, romane, drame, radijske igre, scenarije, eseje; ste gledališki, operni, filmski in televizijski režiser … In gotovo sem še kaj pozabila … Ali z lahkoto prehajate med različnimi zvrstmi, žanri, vrstami, področji […]

K Proustovim knjigam  v knjigarni ne dodajajo daljinca,  ni mogoče preklopiti na nogometno tekmo ali na kviz, kjer lahko zadeneš volva. Wisława Szymborska: Nebranje   Tisti, ki se danes izrekamo za knjižne molje, smo majhna skupina, že skoraj sekta izumirajočih čudakov (v šali pravijo, da je pravi knjižni molj tisti, ki še danes pade v

Sodobnost: Kako je nepričakovana invazija koronavirusa spremenila delo Javne agencije za knjigo (JAK)?   Zamida: Kot vse druge nas je precej ohromila. Tekočih procesov sicer v nobenem trenutku nismo ustavili, polovica sedemčlanskega kolektiva je dober mesec dni delala od doma, druga polovica izmenjaje na sedežu JAK, glavna pisarna je bila vseskozi delujoča, telefonsko in elektronsko

Ivana Zajc   Peter Svetina: Timbuktu, Timbuktu. Ilustriral Igor Šinkovec. Dob: Založba Miš, 2019.   Že naslovnica slikanice z intrigantnim naslovom Timbuktu, Timbuktu, pod katero sta se podpisala pisatelj Peter Svetina in ilustrator Igor Šinkovec, nastavi ton celotnega dela. Je dinamična, izraža radostno razpoloženje in ilustrira različne drobne dogodke. Novo Svetinovo delo naniza več kot

Alenka Urh   Andraž Rožman: Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano. Novo mesto: Založba Goga, 2019.   Novinarja Andraža Rožmana je z romanesknim prvencem Trije spomini po dolgoletnem novinarskem delu zaneslo v literarne vode, in to dovolj suvereno, da mu je že prvi ustvarjalni poskus prinesel nominacijo za kresnika. Rožmana sicer od nekdaj najbolj

  Da je vstopanje v branje (in pisanje) vstop v vsakič nov dialog z besedilom in s samim seboj, ni nič novega. In da vstopamo bolj ali manj zavestno opredeljeno, verjetno tudi ne. Da besedilo, ki ga beremo (ali pišemo), presejemo skozi izkušnje, spomine, projekcije, pričakovanja, védenje ali skozi nekaj, za kar mislimo, da védenje

Prva postaja Moja mama je umrla prvega marca dopoldne. Zadnjih deset dni je preživela v bolnici, kamor so jo zaradi pljučnice premestili iz doma upokojencev. V tem času me je poklicala računovodkinja doma in me obvestila, da bom moral plačati za cel mesec, čeprav mama leži drugje – taka so pravila. Nisem ugovarjal. Jasno mi

Čudno: tako zelo je oguljen je ta citat, pa ga lahko gulimo še kar naprej in ga ne zmanjka. Za to je kar nekaj razlogov. Najprej ta, da za njim stoji literarna avtoriteta z imenom Gustave Flaubert. Tudi ton, ta vzklik, kajne, je tak, da si ga hitro zapomnimo. Iztrgan iz konteksta, iz neznanega dialoga

I.   Na nekem mestu v esejih O literaturi Umberto Eco zapiše, da je že ob prvem branju Nervalove pripovedi Silvija, ko je odložil knjigo, izkusil »učinek megle«, kot je opredelil ta nenavaden občutek. Pozneje je besedilo prebral še večkrat, da bi poskušal razumeti in si razložiti ta neopredeljivi fenomen, ki ga je v njem