Helena Šuklje
Led
Ozrla se je v nizko zimsko nebo med napuščem in visokim balkonom Narodnega gledališča. Tanka ost svetlobe je blisnila skozi kapljo, ki je zanihala na konici ledene sveče. Oplazil jo je snop žarometa in preden je pomislila, da bi se umaknila pred sneženo gmoto, je iz šuma glasov kot v upočasnjenem snu, čez katerega spolzi gladek trak spomina, izluščila zvok avtomobila, ki je zavil skozi vhod na nasprotni strani ulice. Leo, to je bil Leo, zapeljal je na notranje dvorišče skozi vrata, ki so bila komaj dovolj široka za današnja vozila, sezidali so jih v nekem drugem času, ko so ob hiše še postavljali izklesane vogelnike, da kolesa kočij in vpreg ne bi poškodovala portala. Zazdelo se ji je, da je videla senco postave, ki je vzela violinski kovček z zadnjega sedeža, dragoceni inštrument, ki ga je bilo treba takoj in najprej zaščititi pred vlago in pred mrazom. Stopila je nekoliko na desno, pogled ji je zdrsnil čez okna prvega nadstropja in višje, v drugo … tretje okno z vogalnega … Počakala je, štela korake, ki jih ni videla, a jih je dobro poznala … naravnost skozi vežo, ena, dve in tri stopnice, potem na levo, zlizan lesen pod meščanskih hiš, nekoliko prašen duh širokega stopnišča, kredast okus apnenega ometa … zadnja vrata zgoraj. Prižgala se je luč, okno je bilo osvetljeno le na pol, svetloba je prihajala iz notranjosti stanovanja, s hodnika ali pa iz kuhinjskega dela, nemara si je najprej pristavil vodo za čaj, da se ogreje po dolgi poti, če je prihajal s poti. Morda tistega, ki naj bi ga čakal in pričakal, še ni bilo ali pa ni bil preveč skrben, sama bi ga gotovo pogrela; plašč, ki bi ga odložil skupaj z lupino hladnega zraka, in sredico, ki bi se izvila iz popotnega ovoja. Tukaj sem. Iskala je obris v visoki lini, tisto stanovanje ni imelo zaves, a tudi tako, skozi mrak in januarsko meglo, še posebej pa zaradi rahle kratkovidnosti, ki se ji ni hotela uklanjati z očali, ni mogla uzreti ničesar določenega. Debel moški z naftalinskim vonjem preležane obleke, najprej jo je oplazil vonj, se je z ramo zadel obnjo in ne da bi vsaj z zasukom glave nakazal opravičilo, rinil naprej za zajetno žensko. Bil ji je znan, z videzom vratarja, inkasanta, malega aparatčika … lahko bi bil oče katerega od njenih dijakov, malo je bil podoben Marcelu. Dvokrilna vrata gledališča z oluščenim opleskom so bila odprta le na pol, tako da so še povečevala gnečo in oteževala pritok ljudi. Med nihanjem vrat so tečaji škripali, in če jih vstopajoči ne bi pridrževali v sklenjeni verigi, bi vsakič topo počilo ob les. Nesmiselno je pomislila na hišnika ali vzdrževalca ali mogoče posebno natančnega odrskega delavca (malo verjetno) s posodico maziva in gumijastim lepilnim trakom; včasih nas v stanju največje osredotočenosti in zgoščenosti oblegajo brezplodne misli, nemara zato, da bi se nekoliko razbremenili in bi se zrahljal vozel najbolj utrudljivih spraševanj in trdovratnih negotovosti. Stala je obrnjena proti toku množice, ki se je zgrinjala v notranjost (Shakespeare, Hamlet) in izpostavljala obraz same in čakajoče. Dokler še vsi prihajajo in se še vseh drži sveži obet dogodka ali snidenja in novega doživetja, je razumljivo, da nekdo čaka, mnogi čakajo, četudi le za kratek čas. Novi posamezniki, ki prihajajo z množico, pač ne vedo, kako dolgo že nekdo stoji na mestu. Sploh pa se bo gotovo dogovorjena in še ne združena dvojica, začasno ločena in oddaljena, v pričakovanju in hitenju na zmenek, na skorajšnje in tako težko pričakovano snidenje vsak hip sešla. Vedno je eden tisti, ki zamuja, in drugi tisti, ki čaka. In včasih je eden od njiju tudi ta, ki ve, da ne bo dočakal. Ob šestih je zazvonil telefon, ne, ne bo mogel priti, nekaj je prišlo vmes, ni sam doma, ali je omenil, da mu je žal, ni se spomnila … jutri gre v Zagreb, koncert s filharmonijo, v sredo bo v Ljubljani, ja, intervju za radio je že končan, zjutraj ima samo kratko vajo in potem pride njegova študentka, ampak bosta hitro opravila … zvečer ga je povabila Zambruska na svoj recital, skoraj ne more odkloniti, bi pa lahko šel po odmoru domov, mogoče bi se dobila, ja, mogoče celo pri njem, še ne ve, se ji bo oglasil … in v četrtek se vrača v Berlin. Ni si ga upala vprašati, kdaj spet pride, nepotrebno, odvečno omahovanje in zadržanost. Pogosto, kadar sta govorila in se je jasno zavedala časovne stiske, minut, ki so jima odmerjene, slušalke, ki se bo spustila in utrnila glas, se je zapletala v brezglavo bojazen, da ga ne sme spraševati, ni si znala pomagati, potem ji je bilo vedno žal, čeprav ni mogla ravno reči, da bi ji sam dajal povod za zaskrbljenost. Spomladi, poleti, ja, poleti gotovo pride, poleti bo ves čas tu, se pravi, pride za tri tedne, na morje, jadrnica, s prijatelji, na Osorskih večerih bo imel manjši koncert, pripeljal bo tistega ruskega intendanta, obljubil mu je, on je krasen in ne bo težav s potjo, do Kornatov, do Sušca, vsi zalivi, vse tamkajšnje skrite plaže, Jadran je najlepše morje na svetu.
Tekla je, ker je bila vajena teči, vedno je bila bolj pozna kot ne; z roba Rožne doline do gledališča ni bilo daleč, čeprav zdaj ni bilo teči za kaj, saj tudi čakati ni bilo na kaj. Prihajajoči so se razredčili, le še tu in tam je kdo prihitel. Gospod Majaron, ravnatelj gimnazije, na kateri je učila umetnostno zgodovino, je prišel med zadnjimi. Gospa se ga je tesno držala pod roko in urno urno drobencljala v visokih petah, da bi ga čim prej varno posadila poleg sebe v mrak in zastrtost dvorane. Bila je nekako neugledna, majhna, suha, pustega obraza, čeprav naličena in drago oblečena … Opazila jo je, kako čaka, a je ni pogledala, seveda … Majaron ji je komaj uspel nakloniti vljudnostni pozdrav, a tudi v tem kratkem hipu je razbrala ljubezniv nagib in skoraj udvorljivo kretnjo, ja, tudi na pol nakazano začudenje: »Kako, si sama?« Prestopila se je. Skozi čevelj, fin večerni čevelj z usnjenim podplatom, je zaznala hrsk, košček ledu se je s skominavim škrtanjem zdrobil. Začutila je ost, ki se ni vdala teži, zdelo se ji je, da je hladno rezilo prodrlo v podplat in od spodaj globoko vanjo, prav do sredice, prav do nemirnih misli. V preddverju so ugašali luči, počasen utrip v treh enakomernih presledkih, še zadnje povabilo obiskovalcem, da zasedejo svoja mesta. Trije oslabljeni pulzi svetlobe so se s hipnim zamikom razlili skozi vhod in se ujeli v led, ki je še vedno nevarno visel z napušča. Dvignila je pogled, si razmišljeno odpela zgornje gumbe plašča in zaprla oči. Tako niha čas, od tebe k meni in od mene k tebi, tako diha življenje, dokler diha in zaobjema prostor, ki se razteza in guba somračne plasti, v katere se pogrezava ali prodirava skoznje, skoraj vedno daleč, med svetlobo in temo, med temo in svetlobo, v kateri včasih igraš zame, v kateri včasih naslikam otok zate, da bi se objela, da bi zaplesala, da bi se spoznala.
Tedaj je začutila hladen pik, skoraj zadetek kroglice, kot gladek zdrs teže živosrebrne kovine; in pršec vode, obrizgan vrat in dekolte in mraz in srh in film, ki se pretrga. Počasi si je snela rokavice in se dotaknila mokre kože na razkritem vratu. Potegnil je severnik, v sunku pljusknil s te in z one strani, se ji zapletel v lase in bušnil v trepalnice. Segla je v žametno torbico, se naglo obrnila in hostesi pokazala vstopnico.
Morda bi se vse nekako čudežno preprečilo, če bi ga po predstavi poklicala in bi se dogovorila, da jo zjutraj počaka pred svojo hišo, da se na hitro vidita, četudi bi ga morala prositi, morda moledovati, ali pa bi se dobila v sosednji kavarni, da bi še nekoliko poklepetala in bi ji še enkrat zelo gostobesedno povedal vse o svojem bližnjem razporedu in natrpanih programih, medtem ko bi mu sama pozorno sledila, motreč bolj kretnje in pregibe svetlobe v očeh kot stavke in misli, da bi si jih še enkrat vtisnila v spomin; in tako bi se odpravil z zakasnitvijo, vsekakor pa po drugi poti. Ali bi to resnično zmogla, poklicati in tvegati, da se morda ne bi oglasil, in če bi se, z z muko vzdrževano sproščenostjo oblikovati besede in posredovati kar se da prijetne misli (samo prijetne, četudi prirejene), kaj zadnje čase slika, kako ji dobro gre in katero razstavo pripravlja. Zdaj, za nazaj, bi bilo vsako, v drugačnih okoliščinah še tako klavrno ali nečastno vztrajanje oprano slednje sramote, če bi se seveda nekako pojasnilo, kaj je preprečilo ali bi to za nazaj sprevidela vsaj sama. A to se nikoli ne zgodi ali pa zelo redko. Stvari pač izhajajo ena iz druge, prva se sproži (ali jo nekdo sproži ne vedoč, kaj natanko bo sledilo) in se dotakne druge, da se prevrne na tretjo v pospešenem stampedu domin, ki šklepetajoč padajo do zadnje, ta pa obleži brez odzvena, brez posledice, celo brez priložnosti, saj ji ne sledi nobena več in tako označi konec, zapik in nepričakovano tišino.
/…/