»Po dvajsetih letih še vedno pozabiš stresti copate, preden jih obuješ. Igraš se z usodo,« je dejal Sufjan zmajujoč z glavo, ko si je Viktorija brezskrbno nataknila koničaste babouches iz škrlatnega usnja. Vanje so se radi zavlekli škorpijoni. Sufjan je ravno pred nekaj dnevi v shrambi našel samico, ki je na hrbtu nosila kupček mlečno belih mladičkov. Viktorija je nonšalantno odmahnila z roko.
»Pretiravaš. Praviš, da se morava nujno pogovoriti?«
»Pojdiva ven, pripravil sem čaj.«
Na nebu so trepetale prve zvezde. Vročina je komaj postala znosna. Popoldne je termometer dosegel štirideset stopinj, čeprav je bil šele april. Vsi so se zadrževali notri. Tradicionalno grajene hiše iz okraste zbite zemlje z redkimi okni, ravno streho in debelimi zidovi so v notranjosti spominjale na jame – vanje je prodrlo le malo svetlobe. Viktorija je ves popoldan preležala na svoji najljubši berberski preprogi, s tablico v roki in slušalkami v ušesih. Zadnje čase jo je masivna tišina puščave začenjala utesnjevati. Turisti so bili že redki, največ jih je prihajalo med oktobrom in marcem, ko sonce ni tako neusmiljeno. Tudi ona se je maja nameravala vrniti v Francijo, kjer je preživljala poletja. Sufjan je medtem skrbel za posestvo.
Na dvorišču so na mizici čakali metin čaj in gazelji rogovi, rahli piškoti polmesečne oblike, polnjeni z marcipanom, cimetom in esenco pomarančnih cvetov. Sufjan jih je pekel sam. Pred večerjo sta rada posedala, gledala luno in ozvezdja, ki so se postopoma izrisovala nad vrhovi starih, ponosnih palm. Viktorija si je prižgala cigareto. Razvada ji je ostala iz študentskih let, ko se je v predavalnicah še na veliko kadilo. Priprla je oči. Nekaj minut sta molčala. Iz daljave je priplaval razvlečen klic mujezina, ki je pozival k večerni molitvi. Nista se zmenila zanj.
»Pokusi,« je naposled rekel in pomignil na piškote, »tokrat so mi še posebej uspeli.«
Viktorija je segla po pecivu.
»Kaj te muči?«
Mencal je svojo dolgo tuniko kremne barve.
»Moj klan hoče, da se poročim.«
Odsekano se je zasmejala. Okoli ust ji je ostalo malo sladkorja v prahu. Prižgala si je še eno cigareto.
»Nevesto so že našli. Po ramadanu bo poroka.« Negotovo je strmel predse.
Skozi nosnici je izdihnila dva dolga traka dima, ki sta leno izginjala v mraku.
»Menda ne misliš resno?«
»Zakaj ne? Pri štiridesetih je skrajni čas.«
»In ona? Koliko je stara?«
»Šestnajst.« Poslal ji je nejevoljen, a predrzen pogled.
Zaletel se ji je požirek čaja.
»Vedno preveč sladkaš,« je razdraženo pripomnila. »Poslušaj, ne vem, kaj te je prijelo, ampak tega ne bom dopustila.«
Skočil je na noge.
»Pa saj to ni tvoja stvar! Ne boš mi govorila, kaj smem in česa ne.«
»Ni moja stvar? Vzela sem te k sebi, zdaj pa to ni moja stvar? Rešila sem te puščave, kjer si cele dneve v najhujši vročini pasel koze, se spomniš teh časov? Zaradi mene si postal civiliziran, učila sem te v duhu svobode in spoštovanja človekovih pravic, nekajkrat sem te vzela s sabo v Francijo, ti plačala osnovno izobrazbo in te ves ta čas obravnavala kot sina, prekleto! In po vsem tem mi poveš, da si tik pred poroko z mladoletnico, ki je najbrž nikoli niti videl nisi, je res?!«
»Taki so naši običaji …« je tišje rekel Sufjan. Hodil je sem ter tja. »Če poroko zavrnem, me bodo izobčili. Že tako so jezni, da živim pri tebi. Kljub vsemu je to moja družina, razumeš? To so moji bratje, sestre in očetje. Alah naj te blagoslovi z dolgim življenjem, ampak dejstvo je, da si trideset let starejša od mene. Nočem ostati sam. Poleg tega …« temno je zardel, »potrebujem žensko.«
»Najdi si kakšno svojih let. Po možnosti spregovori z njo vsaj par besed še pred poročnim dnem.«
»Družina izbere zaročenko, takšna so pravila. Ne morem ravnati, kot se mi zdi.«
»Torej jih pošlji k vragu.«
Sufjanu so se zabliskale oči.
»Vzemi nazaj. Pri priči prekliči, kar si rekla …«
»Dragi moj, v življenju ne moremo imeti vsega. Ali oni ali jaz. V mojo hišo že ne boš pripeljal te dekline, za božjo voljo, saj je še otrok! Če se hočeš poročiti, se vrni med nomade.« S koncem cigarete si je prižgala novo. »Kako sem naivna. Mislila sem, da dvajset let prevzgoje pusti svoj pečat.«
*
Noč je bila jasna in prijetno hladna. Sufjan je naglo stopal po prašni cesti. Nikjer ni bilo žive duše. V redkokateri hiši je gorela luč, mnoge so bile prazne. Mladi so bežali v mesta, pogosto s starši. Naselje je živelo predvsem od turizma.
Zavil je stran od mošeje skromnega videza proti robu oaze, kjer je živela majhna judovska skupnost. Ta predel mesteca je bil kanček bolj živahen. Pozdravil je znanca, ki je v naročju nosil pletenko s sezamom. Ulica se je zlivala v pesek, ki ga je dvigal topel veter. V zadnji hiši je pritajeno igrala glasba. Okno in vrata je zagrinjala temna zavesa. Sufjan je vstopil v majhen prostor. Obiskovalcem je bilo na voljo nekaj plastičnih belih miz in stolov.
»Sälām,« je glasno pozdravil in stopil za šank. Bar je bil po navadi polnejši, živahnejši. Ramadan je bil tik pred vrati, zato se je večina stalnih strank uprla skušnjavi.
»Kot vedno?« je vprašal stari Jud.
Pokimal je. Hebrejec mu je postregel s šilcem datljevega žganja. Pridružil se je prijateljema, ki sta v kotu sobe smehljaje prepevala ob pivu. Obema je manjkalo nekaj zob.
»Kaj bo dobrega?« je vprašal eden od njiju. Vsi so nagnili kozarce.
»Nič,« je odvrnil. Čutil je, kako tekočina potuje po požiralniku v želodec. »Poročil se bom.«
»Oho!« sta vzkliknila pivca.
»Kdo je torej srečnica?« je previdno vprašal eden.
Sufjan je razložil vso zadevo.
»Stara me bo vrgla čez prag,« je zaključil. »Priznam, da sam nisem brez pomislekov, ampak … nočem ostati brez družine.«
»Res je nekam mlada,« se je namuznil prvi.
»Ne nori,« je resno dejal drugi. »Zmeni se s klanom, da ti najdejo malo starejšo.«
»Vse so že oddane.«
»Potem pa pusti vse skupaj … Časi se spreminjajo.«
Po treh dozah mahije, ki nikakor niso bile skope, je Sufjan začel škiliti. Svet se je podvojil. Nikakor ni mogel več sestaviti enotne slike.
*
Viktorija je jedla sama v prostorni jedilnici. Zasnovana je bila za mnoge goste, ki jih nikoli ni bilo. Tla je krasila orjaška preproga s cikcakastim vzorcem. Sufjan se ji je pridružil za dolgo mizo iz orehovega lesa. Z roko je segel po kosu krompirja. Po dolgem žvečenju je z gnusom zavihal kotičke ust navzdol. Zmotno je mislil, da bo hrana omilila slabost.
»Zaudarjaš,« je odrezala Viktorija. Mehansko je pogoltnila grižljaj telečjega mesa in suho slivo. »Prišlo ti je v navado,« je dodala s skrivljenim nasmeškom. »Si vsaj malo razmislil?«
»Jaz …«
»Pravzaprav nimaš izbire,« ga je prekinila. Odrinila je krožnik in segla po škatlici cigaret. »Če boš vztrajal pri svojem, te bom prijavila zaradi popivanja. Tudi če te ne zaprejo, bom povzročila dovolj velik škandal, da bo tvoja poroka splavala po vodi. Noben oče ne bi svoje hčere dal nekomu, ki uživa alkohol.«
V levem očesu mu je počila kapilara, zato se je po beločnici razlival svetlo rdeč madež. Minuto ali dve je nepremično motril njene rumenkaste prste, ki so v počasnem ritmu k ustom nosili nikotin. Spil je kozarec vode. Potem je kar se da dostojanstveno odšel od mize.
Prečkal je dvorišče. Spal je v ločeni hiški poleg ute, kjer je bila shramba z ameriškim hladilnikom. Pred vrati je sezul čevlje in stresel copate.
Pred njegova bosa stopala je padel okoli osem centimetrov dolg črn škorpijon z besno privzdignjenim debelim zadkom. Sufjan je prestrašeno odskočil. Ko si je opomogel od presenečenja, je občudujoče zažvižgal med zobmi. Že lep čas ni videl tako veličastnega primerka.
*
Viktorija se je zbudila šele okoli poldneva. Deset minut je poležala, se pretegovala, razmišljala o svojem neuradno posvojenem sinu, o ljubezni, ki jo je vezala nanj in jo tolažila, da tudi tokrat deluje v njegovo dobro, saj sam včasih ni sposoben sprevideti vseh razsežnosti svojih dejanj. Potem je vstala. Svoje skrhano telo je zavila v smaragdno svileno haljo. Spalnica se je odpirala v dnevno sobo, kjer jo je zjutraj vedno čakal čaj. Zvečer je pred vrati puščala copate. Na poti v kopalnico je vanje odsotno potisnila svoje nožice.
V osrednji del levega stopala je udarila žgoča bolečina, kot bi nekdo vanj zabil razbeljen žebelj. Zaprlo ji je sapo. Umaknila je stopalo, skrivila hrbet, izgubila ravnotežje, padla na glinena tla. Iz copata je prilezel razjarjen Androctonus aeneas, ki je preživel usodno srečanje. V grozi je zajavkala. Poskusila se je povleči stran, vendar so jo zapuščale moči. Pred očmi so ji poplesavale črne in rumene pege, srce je podivjalo, stopalo je utripalo od bolečine, ki je sevala vse do kolena.
»Sufjan!« je medlo zaklicala. Ni ga bilo na spregled, ona pa je bila prešibka, da bi vstala. Izgubila je zavest.
Ko se je ovedlea, škorpijona ni bilo več. Sufjan je slonel na oboku vhodnih vrat. Ves bled je strmel vanjo, stiskal ustnice in trepetal. S težavo se je obrnila proti steni. Ni mogla premakniti leve polovice telesa. Bruhala je žolč. Tresla jo je mrzlica. Hlastala je za zrakom. Vsak dih je bil majhna zmaga.
»Sufjan,« je zamomljala, »prosim … pomagaj mi …«
Spačil je obraz, odtrgal pogled.
»Žal mi je,« je dejal in se obrnil stran.
Proti večeru je bila že hladna.
*
Viktorija je žgane pijače hranila v posebni omarici. Ni marala, da bi bile vsem na očeh – čistilke in drugi domačini, ki jih je tu in tam zaneslo na posestvo, bi jo obsojali. Alkohol je sprejemljiv pod pogojem, da je skrit.
Sufjan si je živce miril z njenim konjakom. Po sončnem zahodu se je v družbi steklenice namestil za mizico, kjer sta še prejšnji dan sedela skupaj. Ni opazoval neba, temveč masten rob, ki ga je jantarjev destilat puščal na kozarcu. Njegove misli so bile sive in tope. Nadejal se je svobode; namesto nje ga je preplavljal strah, ki se je kot sladkorna kocka počasi topil v alkoholu. Zaprl je oči.
Ko jih je čez četrt ure spet odprl, je pred njim stal visok moški, beduin.
»Sälām,« je izdavil Sufjan, »vas poznam?« Njegov nabrekli jezik ni prav razločno oblikoval besed.
»Prišel sem spoznat zaročenca svoje hčere.«