Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Kristina Jurkovič z Rado Lečič

/…/

 

Jurkovič: Preden bi vam postavila še nekaj vprašanj o vašem poučevanju slovenščine, bi poudarila, da ste učili tudi italijanščino in nemščino, zato imate dober »vpogled« v procese učenja (tujih) jezikov. Veliko učiteljev tujih jezikov ve povedati, da imajo otroci/mladostniki raje angleščino, in sicer ne le zaradi privlačnosti angloameriške kulture, temveč ker se zdi lažja, bolj preprosta. Lahko jezike delimo na lažje in težje? Kaj pomeni, če je neki jezik lažji ali težji, da se ga lažje ali težje naučimo? Zavedam se, da je takšna delitev do jezikov krivična, površna, saj gre za kompleksne sisteme, hkrati pa je tak način delitve zelo prisoten.

Lečič: Mislim, da ni jezikov, ki bi bili težji ali lažji od drugih. Znano je, da se v zgodnjih letih najhitreje naučimo tuje jezike, ker smo veliko bolj dovzetni in z učenjem nismo obremenjeni, kot smo v poznejših letih. Morda se kateri od jezikov zdi na prvi pogled lažji, a to je le navidezno, saj bolj ko jezik spoznavamo, težji postaja. Tako angleščina kot italijanščina vsaj na začetku delujeta lažji, če pa ju hočemo res dobro obvladati, se odpirajo nova in nova poglavja, ki jim ni videti konca; že če pomislim samo na to, da ima italijanščina več kot petnajst glagolskih časov in naklonov (slovenščina ima tri oziroma štiri čase, če upoštevamo predpreteklik, ki se skoraj ne uporablja več, in tri glagolske naklone, povednega, velelnega in pogojnega), da ne govorim o raznih predlogih in frazemih, ki se jih samo z učenjem težko naučiš, priti ti morajo nekako v ušesa. Poleg tega je zmotno prepričanje, da se v tujini hitro naučiš jezika, ker si v tujem okolju; spet odvisno, kakšno delo opravljaš in s kom se družiš. V šali velikokrat povem, da sem se v Rimu odlično naučila srbščino, ker sem se večino časa družila s kolegico, Srbkinjo iz Bosne, in sem se z njo pogovarjala v srbščini.

Učenje tujega jezika je najbrž lažje za nekoga, čigar materni jezik pripada isti jezikovni skupini; za Slovenca je na primer gotovo lažja hrvaščina ali češčina, saj že na začetku razume nekaj besed in slovnico, Italijan pa bolj razume in se hitreje nauči španščino, francoščino ali portugalščino.

 

Jurkovič: V svojih intervjujih ste dejali, da so vaše skupine glede na predhodno znanje slovenščine zelo heterogene, prav tako glede na osebno motivacijo, interese in podobno. Kako krmarite med vsemi temi različnostmi? Kakšno strukturo študentov imate denimo v letošnjem študijskem letu, je podobna ali se razlikuje od prejšnjih študijskih let? Ali je struktura študentov, ki jih poučujete v Trstu, drugačna od tiste, kot je bila v Vidmu, Padovi ali Rimu? Kateri dejavniki (družbeni, politični, kulturni, družinski, gospodarski) vplivajo na strukturo študentov? Kako rešujete problem jezikovnega križanja, torej interferenc, ki so pri zamejskih Slovencih zagotovo drugačne kot pri Italijanih, verjetno se (po)kažejo tudi na različnih jezikovnih ravninah?

Lečič: Na naši fakulteti je mogoče vpisati slovenščino kot dodiplomski triletni študij in podiplomski dveletni študij, lahko pa tudi kot izbirni predmet v sklopu drugih študijev. Študijski program za Slovence in Italijane je ločen in za Italijane, ki so običajno popolni začetniki, poteka v italijanščini, za Slovence pa seveda v slovenščini. To je velika prednost, saj na nobeni drugi fakulteti nimajo predavanj v dveh razlagalnih jezikih. S Slovenci obdelamo na lektoratu vse ravni slovenskega jezika; od glasoslovja, oblikoslovja, skladnje in pravopisnih pravil do pisanja obnov in popravljanja napak s poudarkom na oblikoslovnih in skladenjskih interferencah; z Italijani začnemo z abecedo in v treh letih predelamo celotno slovensko slovnico; ogromno vaj imamo iz fonetike in glasoslovja in prav tako na oblikoslovno-skladenjski ravni. Pri drugih predavateljih in predavateljicah se dobro seznanijo z zgodovino slovenskega jezika in slovensko književnostjo od začetkov do danes s prikazom najpomembnejših kulturnih vprašanj, književnih smeri in avtorjev ter najznačilnejših literarnih del. Gostujoči profesorji na podiplomski stopnji imajo predavanja iz sociolingvistike, sodobne mladinske književnosti, ljudskega slovstva, frazeologije …

Italijani se za študij slovenščine odločijo najbrž zato, ker je Slovenija sosednja država in meji na Furlanijo – Julijsko krajino, kjer sobivata naroda, ki se prepletata na vseh področjih dela in življenja. Univerzitetni študij v Trstu in Vidmu omogoča povezovanje na najvišji izobraževalni in raziskovalni ravni, kar prinaša globlje medsebojno razumevanje, boljše prevode v oba jezika in boljše poznavanje raznolikosti obeh pripadajočih jezikovnih skupin, romanske in slovanske. Marsikateri študent, ki se tega zaveda, se odloči za študij slovenščine, saj vidi v tem večje možnosti za delo.

V Rimu, Neaplju in Padovi, kjer je prav tako mogoče študirati slovenščino, se študenti za študij slovenščine največkrat odločijo iz drugih razlogov; morda so Slovenci njihovi bližnji sorodniki ali vsaj eden od staršev, nekateri si želijo študirati vsaj en slovanski jezik, nekaterim pa se zdi slovenščina kratko malo eksotična in zato zanimiva.

Pri Italijanih se težave hitro pokažejo na vseh jezikovnih ravninah, zlasti pa tam, kjer so večje razlike med slovenščino in italijanščino; na začetni stopnji je to že izgovor nekaterih soglasnikov (na primer c, č, j, h, š, ž …) in samoglasnikov (ozkih in širokih e in o); raba drugih sklonov kot v italijanščini (npr. vprašati koga, pomagati/zahvaliti se/čestitati/zaupati/čuditi se komu); predlogi, ki se vežejo z dvema sklonoma (npr. predlogi za/pred/pod/nad/med s tožilnikom in orodnikom); nekateri glagoli, ki so v slovenščini povratni, v italijanščini pa ne (npr. smejati se, zgoditi se, strinjati se); na skladenjski ravni pa besedni red. Časi v slovenščini (sedanjik, preteklik, prihodnjik) so v primerjavi z italijanskimi precej enostavni, težave pa se pojavijo pri glagolskem vidu, torej pri dovršnih in nedovršnih glagolih, kar se zdi meni ena težjih snovi v slovenščini. Za marsikaj obstajajo natančna slovnična pravila, tudi za legendarno dvojino in toliko različnih sklonov, kar se da z dobro voljo naučiti, za razločevanje in rabo glagolskega vida (na primer jesti/pojesti/najesti se, čakati/dočakati/pričakati, gledati/pogledati/zagledati/nagledati se) pa je treba ogromno brati in vaditi.

Slovenski študenti se soočajo z drugimi težavami. Vera Caharija je v prispevku, ki je bil objavljen v Jeziku in slovstvu (1992, letnik 37, številka 8), napisala, da se »slovenščina v italijanskem okolju ne more polno razvijati v vseh svojih funkcijskih in socialnih zvrsteh. Tako v marsikaterem govornem položaju uporabljajo italijanske leksikalne in oblikovno-skladenjske prvine. Posledice se kažejo v številnih interferencah z italijanščino oziroma njeno podzvrstjo, tržaščino, na vseh ravninah slovenskega jezika. Italijanskih prvin je še največ v neformalnem govoru, iz njega pa bolj ali manj nezavedno prehajajo v formalizirano ustno in pisno sporočanje. V neformalnih govornih položajih se pogosto izražajo v nekakšnem hibridnem jeziku, katerega ogrodje je še kolikor toliko slovensko, njegovi sestavni deli, besede, pa so večinoma italijanski.«

Pri študiju se mi zdi zato pomembno, da študenti pišejo obnove in proste spise, potem njihova besedila analiziramo in skupaj popravljamo napake.

/…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart