Stavek na hrbtni strani fotografije ali voščilo za velikega pesnika Borisa A. Novaka
Pogosto gledam serijo fotografij, si zapisal na začetku pretresljivo lepe pesmi Zadnji smehljaj, posvečene spominu na tvojo mamo; tudi
sam vedno pogosteje kopljem, premetavam in zlagam fotografije, ki jih čuvam v starih škatlah še iz časov, ko so bile vse fotografije razvite na papirju, tako kot pesmi. Iščem vztrajno, a še vedno brez načrta, upajoč, z nerazumljivo vnemo, ki me povsem presega, da bi nekoč naposled našel tisto fotografijo, ključno, bistveno, najlepšo, čeprav je njena podoba v mojem spominu že povsem zbledela, ostal je le njen skopi opis, ki tli, saj zdaj se spomnim samo še: kje in kdaj. Tudi po tem, ko slika zbledi v spominu, obraz se izgubi v megli časa, vonj razpiha veter davnine, ostane samo žametni šal žalosti, mehek, topel, a dušeč. Takrat se poraja pesem, pesen, kot praviš, Boris, pesen, ki obnavlja izgubljeni, zato večni sen. Podoba na papirju se je morebiti že izgubila, založila med selitvami, preperela v vlažnem kovčku, verjetno je nisem nikoli osvetlil v temnici, kar zdaj že vem; tolažim se, da je še kje shranjen zvit rjavkast negativ, na katerem je tisti posnetek, ki sije vedno močneje in globlje samo v moji domišljiji. Vendar si ne morem odpustiti niti pozabiti, zato zdaj pišem, da bi povrnil, obnovil, kar se zares restavrirati ne da. Obstaja podoba iz spomina, ki se prenaša na valovih jezika, potuje skozi dneve, leta, tisočletja, kot kaplja vode, stisnjena iz tišine na dan po velikem poku, ki ga z besedami ne znam izreči, glas / tišine, moj najzgodnejši spomin, kot si zapisal, Boris, v pesmi Prvi in poslednji dom. Beseda reka še danes potuje skozi nas in naprej vse do roba vesolja, sije iz kozmičnega ozadja. Za to ste pesniki še vedno na tem svetu, dragi Boris, … in pritisnem na sprožilec, / da bi ujel svetlobo, ki prši na rojstni kraj, / a po naključju ujamem le tvoj smehljaj.
Ob prvem branju tvojega veličastnega epa Vrata nepovrata – iz tvojega posvetila na prvi strani, Boris, razberem, da bo tega kmalu deset let – sem bil povsem očaran, tako rekoč oslepljen s silo privlačnosti, težnosti tvojega magičnega jezika, ki zmore oživljati žive in mrtve, da so živi še bolj živahni in mrtvi še naprej spokojni. Torej, verjel sem, kot verjamem velikim pesmim še danes, da bo tvoj ep, Boris, ustavil vse vojne; saj, v času, ko v spominu vstajajo vsi živi in mrtvi, starši, sorodniki, žene in otroci, vojaki in pobiti junaki, ljubezni in samote, ko se obnavljajo jeziki in tišine, takrat ni vojn, je čas, da se odložijo žlice, puške in peresa. Zdaj vidim, da svet zares vse manj in vedno bolj počasi bere; spet se tolažim, ko odpiram tvoja Vrata, da mnogi še ne vedo, da nekje je kraj Nepovrata.
Odprem knjigo na strani 430, berem:
Že leta romam sém, svoj tempelj v Parizu.
Strmim v carrousel, ki razsvetli večer,
in v vrtečem se, veselem nizu
konjičkov in otrók spet vidim svojo hčer
in sina, o smeh otroškega obraza
…
Spominjam se prizora, podobnega, skorajda identičnega, kot ponovitev, pesniška simetrija, ki zmore jo sila jezika, porojenega iz pristnega spomina; stojim s svojo hčerko pod stolpom.
Eifflov stolp, pošast jeklene volje,
pa me sploh ne zanima – pod njegovo senco
se skriva droben, pisan vrtiljak …
V tistem trenutku za hip spustim hčerkino roko in dvignem telefon, postavim kader in pritisnem na sprožilec, da bi ujel svetlobo, tako kot ti, dragi Boris, da bi ujel svetlobo, ki jo zmorejo zares obvarovati samo besede, pesmi.
Pod Eifflovim stolpom stoji majhen vrtiljak, tako kot v epu Borisa A. Novaka, čudim se, ko ga gledam, saj stoji še vedno tam, saj vem, da to ni tisti vrtiljak, ki ga je opisal pesnik, zdaj so ga nadomestili z nekim drugim, vendar je še vedno isti, natanko tisti, ki živi samo v veliki pesmi. In tam bo stal in razveseljeval očete in njihove otroke, dokler bo na svetu še kdo, ki se bo zmogel čuditi.
Naj se vrti, dragi Boris, vse najboljše!