Nara Petrovič
Kultura, ki pride na začetku
Integriteta je podstat kulture in slednje brez prve preprosto ne more biti. Nekakšna kultura se sicer dogaja tudi brez integritete, a nas duhovno ne poteši. Ne integrira nas v živ prostor, ne uči nas brati njegovega srčnega utripa, v nas vzbudi površinska čustva, ki kaj kmalu izzvenijo. Nimam v mislih le kulture, ki pride na koncu, torej umetniškega izražanja, ampak tudi kulturo, ki pride na začetku in iz preživitvenih veščin, rodbinskih običajev in celovitega ukoreninjanja v prostor plete kulturno identiteto skupnosti, ljudstev in narodov.
Integriteta nosi dva osrednja pomena. V prvem sporoča, da ni razlike med tem, s kakšnim obrazom se kažemo svetu in kakšni dejansko smo. Drugi pomen je tesno povezan z izrazoma ‘integrirano’ in ‘integralno’, sporoča, skratka, da smo celovita, kompaktna, organska celota, skladno ugnezdena v naravno pokrajino. Izraz ‘kultura’ sam po sebi ne zagotavlja integritete ne v prvem ne v drugem pomenu.
V davni latinščini se je beseda ‘kultura’ povezovala le z gojenjem poljščin, od 15. stoletja naprej pa se začne navezovati na negovanje duha (in telesa). Šele od 19. stoletja naprej označuje kolektivne navade in dosežke skupnosti ter značilno obliko intelektualnega razvoja neke družbe. Po SSKJ je to prvi pomen tega izraza, agrikulturnega najdemo šele na petem mestu, o mojem pomenu z začetka eseja pa ni ne duha ne sluha in prav zato mu namenjam nekaj strani.
Kultura, ki pride na začetku, nikoli ni bila ozko narodni pojav, oplajala se je na presečišču raznoterih silnic, nad katerimi majhna ljudstva niso imela nadzora. Majhne kulture so se bile prisiljene bojevati za obstoj, zato so razvile svojevrstno trdoživost. Slovenstvo je skozi stoletja pokazalo, da zmore preživeti sredi teh silnic in jih celo integrirati. Neposredno je vpeto med štiri večje jezikovne bazene, enega manjšega (da ne pozabimo na furlanščino), posredno tudi med druge, povrhu tega pa plava v neizogibnem veletoku angleščine. Da je ponotranjilo krščanstvo, se je moralo ostro obregniti ob islam, v sodobnem času tudi ob budizem, hinduizem, daoizem in kopico novodobnih duhovnjaštev, da pol stoletja komunizma niti ne omenjam. Prepluti je moralo skozi številne nevihte, vse to ga zaznamuje in opredeljuje. Preživelo je že marsikaj, pa vendar bi nas ob sodobnih grožnjah moralo skrbeti za integriteto naše kulture.
Slovenstvo danes bolj kot jeziki in religije ogroža vsesplošna zaslonizacija, ki jo narekujejo digitalni monopolisti. Vse več potreb zadovoljujemo po zaslonih, tam najdemo hrano in pijačo, obleko in razvedrilo, frizerja in mehanika, še na zmenek gremo na zaslon in tako nazadnje najdemo tudi življenjskega sopotnika. Monokultura zaslonov se prenaša v stvarni svet in se spreminja v pisano ploščico. Življenje »v oblaku« ima nesluteno posledico: vse bolj smo odtujeni od lastnih preživitvenih temeljev. Kultura izgublja tla pod nogami, zmanjkujejo ji edinstvene, v vsakdan vpete oporne točke. Tu se ne krha le integriteta slovenstva, ampak tudi integriteta kultur, mnogo večjih od naše.
Poudaril sem v vsakdan vpetih, kajti z muzejskimi eksponati ni mogoče ohranjati stvarne kulturne dediščine. Toplar v muzeju ni funkcionalna kulturna prvina, ampak je mrtvi spomenik, kako je nekoč bilo. Isto velja za alpske domačije, prekmurske bajte, istrske suhozide, trge in vodnjake, romarske cerkve … Stavbna dediščina, ki je v preteklosti integrirala ljudi v okolje in širšo skupnost, le še marginalno opravlja te funkcije, v veliki meri so jih izpodrinili zasloni, pred tem pa še franšizna nakupovalna središča in brezdušni urbanizem. Preostane nam sploščena kulturna vsebina, ki jo nanašamo na uniformirana železobetonska okostja kot pelerino na golo telo.
Iz tega, kar vpenja ljudi v vsakdan, se spleta stvarna kultura. Prostor je za kulturo ključen, ker se v njem izraža in po njem tudi prenaša skozi generacije. Če spremenimo dominante v prostoru, spremenimo kulturo tega prostora. Zaselki s cerkvicami sredi pašnikov in njiv so postali ruševine, obdane z makijo, kompaktna mesteca so najprej obdali socialistični bloki in tovarne, nato pa so se znašla še v primežu avtocest, parkirišč in nakupovalnih središč, namesto da bi v vsakem mestecu imeli živahne pisane tržnice, imamo danes tam, kjer so bile prej njive, logistične centre in (propadle) lakirnice.
Ko moj pogled z istrskih gričev brska med zaplatami asfalta in betona, da najde kulturno srce tega prostora, mesto Koper, so dominante kot na dlani. Stolnica resda pritegne moj pogled, toda sive zaplate, beli žerjavi, vodometi sredi krožišč in bleščeči logotipi vpijejo mnogo glasneje. Podoben je pogled z Ljubljanskega gradu in s Kalvarije. Nove dominante brutalno stiskajo ulice in interierje.
Komu mar, ko na ulicah niti ne živimo več? Ulice so zamaščene žile z vse gostejšim prometom, ki nas prenaša od mlačnih prenočevalnic do škatlastih pisarnic in poteševalnic urbanih potreb. Nekaj časa se je lokalni značaj prostora še ohranjal, a sile globalizacije ga vse bolj preobražajo in uniformirajo. Stanovanja se morajo skladati z vzori na Airbnb. Pohištvo je povsod bolj ali manj enako, naj ga kupite v Lesnini ali Ikei, razlike so v sploščenih finesah in ve se, da največji narekuje trende. Ne stavba ne pohištvo ne nosita več unikatnih potez rokodelcev, ki so mnoge generacije oblikovali govorico ulic in interierjev. Enako velja tudi za modo: slogi so komercialni in globalni, trendi pljuskajo po vsem planetu v enovitih valovih.
Zasloni so, seveda, zdaj že nekaj časa naša glavna okna v svet. V dveh, treh aparatih imamo vse knjižnice in kinematografe sveta, vse galerije in muzeje. Ob ukazu Lonček, kuhaj! internet že bruha iz sebe neskončno polentno palačinko. Za dom danes ne potrebujemo kaj dosti več kot omaro za nekaj cunj in čajno kuhinjo ter shrambo za hobi opremo, praktično nič primarnega, s čimer bi v svojem neposrednem okolju skrbeli za lastno preživetje. Brez potrebe po naboru funkcionalnih prostorov in predmetov za vsakdanjo rabo kultura ne more biti integralna in zato tudi integritete nima.
Venenje integritete med največjimi kulturami se je začelo z industrijsko revolucijo, ki je postavila ostre meje med pridelavo, predelavo, prodajo in potrošnjo. Angleži so z ladjami vozili bombaž iz Indije, da ga tam predelajo v tkanine in prek lastnega trgovinskega monopola prodajajo potrošnikom po svetu. Uspelo jim je popolnoma ločiti vse štiri elemente in tako je v današnji potrošniški družbi velika večina izdelkov vpeta v dobavne verige, ki se razpenjajo čez vse kontinente. Še kmetje se danes skorajda ne prehranjujejo pretežno s hrano, ki jo pridelajo sami, za lokalno pridelavo se šteje vse, kar je pridelano v krogu več sto kilometrov. Vse velike kulture so sledile trendu in tako ustoličile odtujenost od lokalnega okolja kot splošno kulturno dominanto. Kdor želi v globalnem političnem in gospodarskem okolju kaj veljati, mora slediti temu trendu.
Da brez prostora ni kulture, se zavem, ko se vrnem nekam, kjer dolgo nisem bil. Vsaka sprememba se me dotakne, še posebej, če mi je kraj pri srcu. Ne more biti drugače, saj je navezanost na prostor nekaj povsem prvinskega. Vrnitev v kraj, kjer sem odrasel, in klepet z domačini v narečju, s katerim sem izgubil stik, je nujno nekaj nostalgičnega. Toda potre me, ko vidim ceneno plastifikacijo javnih prostorov v imenu razvoja. Menda pri ohranjanju kulturne identitete veljajo le nacionalne barve na pelerini, ki pokriva golo železobetonsko okostje. Prostor moramo komercializirati, da je ekonomsko vzdržen, kajti nekdanjih funkcij, ki so določale njegovo bit, ni mogoče speti s sodobnostjo. Najbolj ekonomsko smotrno je nekoč funkcionalne prostore preobraziti v turistične produkte.
Kajže in kozolce je treba zaviti v celofan, skoznje speljati reko turistov in dodati na reklamne letake izraze, kot so doživetje, izkušnja, pristno, domačno, avtentično sLOVEnsko … Kdor gre živet na podeželje, kot so živeli naši stari starši, bo preživel le, če bo v svoj dom speljal rečico obiskovalcev, na vhodu pobiral vstopnino, na izhodu pa prodajal domače izdelke po butičnih cenah. O vsem tem bo moral poročati tudi na družbenih omrežjih pod unikatnim brandom. Da bi se izognil masovnemu turizmu, bo moral ponudbo izvajati butično za petične goste. Kjer je bil prej camping, je zdaj glamping, v barakah brez elektrike se prodaja digitalni detoks … Produkt mora, seveda, biti predstavljen na vseh možnih platformah na internetu in žeti zvezdice. Predlagam, da takemu prostituiranju prostora za turistične namene rečemo prostiturizem.
Umetnikom, ki se izražajo v prostoru, ne preostane kaj dosti drugega, kot da svoj izraz zavijejo v satiro, sarkazem, grozo in gnus, da zbadajo, šokirajo, se posmehujejo in razburjajo. Živ kulturnik se zliva s svojim okoljem in si od njega izposoja govorico. Iz prostituiranega prostora si izposoja govorico silikona in botoksa v slogu Instagrama in TikToka. Slikarju ni treba biti Rembrandt ali Michelangelo, zadostuje že drzna vijuga ali grafit, samo da ju pravilno komercializira. Umetnost je hkrati precenjena slika in akt njenega uničenja. Kultura v dekadentnih časih izraža integriteto, ko sama sebe ne le satirizira, ampak tudi obglavlja.
A obstaja boljši primer tega kot samouničenje slike sredi dražbe – in dejstvo, da je to sliki občutno dvignilo, celo pomnožilo ceno? Govorim seveda o Banksyjevi Punčki z balonom (na dražbi prodani za 1,4 milijona), pozneje preimenovani v Ljubezen je v košu za smeti in tudi Umetnost je v košu za smeti (danes ocenjeni na več kot 25 milijonov). Kakor je Warhol pritisnil na sladko točko industrijskega kiča, je Banksy svojo likovno satiro subverzivno pripel na stene prostora, ki umira, kulture, ki umira – kot grafit. V časih, ko so »Meta-stene« družbenih omrežij medij, po katerem konzumiramo (in sporočamo) tako rekoč vse, kar se da nanje nalepiti, je komercializacija grafita dvojno ironična.
Grafit je navadno anonimen in brez cene. Z njim laični umetnik mimoidočim postavlja zrcalo s pikro (nekulturno) opazko. Banksyju je uspelo prepoznaven likovni izraz združiti s politično sporočilnostjo in intrigantno zgodbo, ki se prodaja za med. Novico dneva, da se je nova Banksyjeva stvaritev znašla na javni površini, neizogibno spremlja druga novica, da so jo nepridipravi deset minut pozneje poskusili ukrasti. Ves ta cirkus okrog umetnine je del same umetnine, s čimer Banksy satirizira brezumni pohlep vsesplošne komercializacije. Elite pokažejo, kako globoko so odtujene od žive kulture, na kako bedni ravni je njihova integriteta, v kakšnih oblakih živijo – ko iz grafita, ki jih satirizira, naredijo statusni simbol in so zanj pripravljene odšteti milijone.
Še bi lahko razpredal o Banksyjevi satiri, a bom namesto tega samo opazil, da v kulturi očitno je denar. Grafiti se prodajajo za milijone! Lahko bi se vsi učili od Banksyja in z lahkotno satiro prodajali satiro prav tem, ki jih satiriziramo. Umetnino moramo zmečkati, pljuniti nanjo, jo vreči stranki v obraz in potem nanjo nalepiti desetkratno ceno. Kako bi lahko bolje izrazili duh časa, v katerem kulturna integriteta doživlja popoln razkroj? Če integritete že ne moremo ohraniti, si jo moramo vsaj privoščiti. Ko trčimo ob dno nesmisla, se nam morda priskuti in se mu nehamo prodajati. Lahko se pridružimo takim, kakršen je bil Ameriški bitniški pesnik Gary Snyder.
Snyder je leta 1979 objavil esej z naslovom Reinhabitation (Ponovna naselitev). V eseju razmišlja o temeljni podlagi človeškosti, o vprašanju »Kje?«, vsebovanem v »Kdo sem?«. Ugotavlja, da mnogi ljudje na svetu sploh niso »naseljenci«. Kamor koli na svetu so se ljudje naselili, tam se je razvil duh tega, kaj pomeni tam bivati in kakšen je neposredni odnos do te zemlje. Vsi tovrstni duhovi so »mnoga sebstva, ki zrejo drugo v drugega skozi isto oko,« piše Snyder. Ob koncu navede daljši citat Wendlla Barryja: »Kakor deluje sedanji ekonomski sistem, ste kaznovani, če se trudite biti na enem mestu in delati kar koli dobro. Ogrožena ni le integriteta domorodnih Američanov, nacionalnih gozdov in parkov, vsa zemlja je na udaru, vsakemu posamezniku ali skupini ljudi, ki hoče ostati nekje in delati nekaj dobrega ter dovolj dolgo, da bi lahko rekel: ‘Ljubim in poznam ta kraj!’, grozi kazen. Ekonomija te zgodbe je takšna, da bo nagrajen vsak, ki naskoči priložnost za hiter dobiček – toda posvečati se resničnemu kmetijstvu pomeni ne naskakovati najbolj dobičkonosne priložnosti – ustrezno gozdarstvo ali skrb za divjad je nekaj, kar se zazira daleč v prihodnost –, ta prihodnost pa nas v tem trenutku za to ni zmožna plačati. Delati stvari prav pomeni živeti, kot da so vnuki prav tako živi na tej zemlji, kot da nadaljujejo delo, ki ga sami počnemo zdaj, s poglobljeno vzradoščenostjo.«
Snyder opaža, da vnovično naseljevanje privlači droben odstotek prebivalstva, ki se obrača k zemlji, k neki lokaliteti. Morda je danes takih ljudi celo več kot pred petdesetimi leti, a še vedno jih je daleč premalo, da bi pomembno vplivali na kulturno identiteto prostora. Površinsko gledano je to intelektualno dejanje odmika od pokvarjene komercializacije in bivanja znotraj planetnih omejitev, pravi Snyder, ampak prav tako so »dejanske zahteve življenja, predanega prostoru, in preživljanja v precejšnji meri od sončne energije, zajete v zelenih rastlinah, skoncentriranih v tem prostoru, tako fizično in intelektualno intenzivne, da je to tudi moralna in duhovna odločitev«.
Duh vseh obljudenih prostorov na svetu bo umrl, če bo pretok množic po ulicah in avtocestah, trgih in gradovih le še vetroven prostituristični biznis. Sprostituirana mesta so mrtva, brez srčnega utripa, nekakšni muzeji na odprtem in zabaviščni parki. Naj sem v centru Kranja, Izole, Maribora, Celja, Ptuja, Bovca ali Kranjske Gore, vem, kakšno fasado mi bodo ponujali. Na elitnih lokacijah me ne čaka naključen domačin z nasmehom in kozarcem domačega vina, natočenega naravnost iz soda brez logotipov in brandov. Dvomim, da me bo turistični delavec sploh nagovoril v slovenščini. Sklepal bo, da sem tujec, in takoj preskočil h: »Can I help you?« Jasno, saj je še sam tujec. Domačini za ta denar pač ne kelnarijo več, šli so delat k sosedom za boljši denar. Ni me presenetilo, ko se je na nedavnem obisku restavracije v istrskem mestecu natakar opravičil: »I’m sorry. I don’t speak Croatian.«
Ko po dnevu, polnem dela na njivi, čiščenja poti, postavljanja stopnic, gradnje kamnitega zidu, pospravljanja drv za zimo, ležem v posteljo, poslušam srčni utrip prostora, ki mu pravim dom – sam z njim, ker je v tem trenutku edino tako prav. Nikogar ne pogrešam. Naravnavam se na najglobljo preživitveno koreniko kulture, kakršna pride na začetku, in ji pustim, da moje besede lahkotno zlaga v stavke in povedi, kot so se prej zlagale skale in drva.
Pred spanjem preberem še nekaj Snyderjevih pesmi. Čutim domačen mir in toplino v drobovju. Prav je, da vadim integriteto v tistem pomenu, ki pride na začetku, da se vnovič naseljujem, in za takrat, ko me zanese k umetnosti, brusim še satiro.
Sežem po stikalu, da bi ugasnil luč, a me premami naslov še ene Snyderjeve pesmi. Preslikam se v vrstice in si zaželim, da se uresničijo te sanje …
Po delu[1]
Baraka in par dreves
lebdijo v pišu megle
Izvlečem ti bluzo,
pogrejem dlani
na tvojih prsih.
nasmejiš se in vzdrgetaš
lupiš česen ob
vroči železni peči.
prinesem sekiro, grablje,
drva
Naslanjala se bova na zid,
drug na drugega,
obara bo brbotala na ognju
in ko se stemni,
pila vino.
[1] Prevod Nara Petrovič.