Matej Bogataj
Iskanje izgubljenega doma
Avtorski projekt Slovenija šteje. Slovensko mladinsko gledališče, režija Sebastian Nübling in Jackie Poloni.
Scagano, boječe stopijo na oder zgodovine in teatrski oder obenem Slovenci ob koncu Smoletovega Krsta pri Savici, po bratomornem klanju in Črtomirovem krvoprelitju nad brati druge vere in prepričanja so se znašli v prostoru, ki ga šele tipajo, kot politični subjekt so šele v nastanku in okorni začetniki, se nam zdi, razpeti med okrutne vojščake Franke iz Solnograške in hedonistične gospodarje Oglejske patriarhije. Po Črtomirovskem konvertitskem klanju, ki se mu celo tuji gospodarji čudijo in nočejo imeti z njim nikakršnega opravka, zaradi krvavosti in neusmiljenosti, se zdaj narod počasi postavlja na noge. Tipa, prisluškuje, pravzaprav ne ve, kaj bi s sabo in kako se vesti v novonastali situaciji.
Tako nekako, v tem duhu, se začne predstava Slovenija šteje, kot spodrsavanje, s sinkopiranim korakom, ob počasnem skandiranju in zlogovanju, ki preide, po dolgem dolgem času, do razumljive besede: Slovenija. Ne gre torej toliko za to, koliko in kaj Slovenija šteje, temveč v uprizoritvi Slovenija – ob izrazitem gibalnem delu – predvsem zloguje in izšteva. Samo sebe, tako rekoč.
Projekt Slovenija šteje je poskus pogleda na deželo in slovenstvo s strani tistih, ki nas poznajo samo posredno. Dragocen pogled, načeloma, saj vedno znova poudarjamo, da je refleksija od zunaj zaželena, in recimo v literaturi priznavamo in cenimo, kaj o naših šegah in navadah, o tej nevidni etnografiji, od sezuvanja do fovšije, zapišejo ali izjavljajo tisti, ki so se v naš prostor priselili. Posebej še, če izhajajo iz okolij, ki jih cenimo in jih želimo posnemati ali se jim vsaj približati, torej iz tako imenovanega svobodnega in razvitega sveta: Erica Johnson Debeljak in Carlos Pascual s svojimi proznimi deli sta za to dobra primera, pa še kdo. Drugič, recimo v kakšnem detajlu Frljićevih predstav, se nam zdi, da nam hočejo še prav posebej naprtiti ekscese, nas z njimi obremeniti, z ekscesi, ki so nespecifični v podrobnostih, obči, od ksenofobije do zaplankanosti, nesuverenosti in neprimernega oponašanja ali prenašanja anomalij sodobnih multikulturnih družb.
Slovenija šteje je avtorski projekt, ki si je za izhodišče izbral raziskavo, kako se tvori nacionalna zavest. S pomočjo podatkov, ki so objavljeni v gledališkem listu in jih je zbrala asistentka dramaturga Gorana Injaca Deja Crnović, recimo o skrb vzbujajočem odstotku pozitivno rešenih prošenj za azil, pa o osrednjih identifikacijskih točkah, okoli katerih se osredinja današnja podobna slovenstva, pa tudi s pomočjo podatkov iz Wikipedije, kot priznavata oba gostujoča umetnika, sicer delujoča v samooznačenem in samopoimenovanem postmigrantskem gledališču Maksim Gorki iz Berlina; v Mladinskem gledališču smo že videli gostovati projekte tega gledališča, v katerih o svojih zagatah in svoje stanje odrsko artikulirajo v Nemčijo priseljeni. Da bi zlezla slovenstvu pod kožo, sta se oborožila z mnenji sodelavcev, tudi nekaterimi uglednimi in izstopajočimi upornimi imeni iz sveta kulture in družbene refleksije, to družbo obogatila s pogledom sirskega begunca in ustvarila predvsem gibalno predstavo. Oziroma predstavo, ki, presenetljivo, bolj aktualno spregovori skozi gib in telo, ki se odziva na glasbene zanke, vzete iz zakladnice popularnih vrhov »goveje muzike«.
Na podlagi povzročenega izseka iz popularne skladbe Slavka Avsenika, ki daje predstavi ritem, sta Sebastian Nüblink in Jackie Poloni z igralsko ekipo ustvarila nekakšen stroj, ki naj ponazarja naše sodelovanju v večjem stroju, ki se mu reče narod ali država; na odru tako oblikujeta mehanizem, ki je pravzaprav analogen tistemu, ki poganja samo državo in ustvarja in potrjuje identiteto tistih, ki se z njo istovetijo. Iz ozadja praznega odra, na katerem je gnezdo mikrofonov na obrobju, stopajo posamezniki, po en, dva, trije, in sinkopirano, s polkorakom in skoraj uniformno stopajo proti rampi, v vsakdanjih oblačilih, trenirkah s kapuco – scenografija je prispevek Urše Vidic, kostumografija Slavica Janošević. Med stopanjem mrmrajo, dolgo mrmrajo, dokler se iz njihovega zlogovanja ne izlušči beseda. Slovenija. Ki potem postaja vedno bolj artikulirana, vedno bolj razločna, postopoma samozavestna in potem grozeča. Ravno to pričakovanje, ki je dolgo in raztegnjeno, monotono – vendar je ravno v tem čar repetitivnih zank in uprizoritvenih ponovitev, če zdržiš in »not padeš« –, se potem prelevijo v bolj napadalno držo, tolčejo se po prsih, dvigujejo roke in se enkrat zgrnejo okoli tiste, ki očitno govori nekaj drugega, ki ne skandira. Ta formacija, sama po sebi grozeča in spominjajoča na falango, se potem individualizira in posamezni igralci spregovorijo o specifičnih problemih, simulirajo klic na telefonsko številko, s katere jih vedno znova preusmerijo na nadaljnje čakanje, spregovorijo o predsodkih do neoženjenih žensk brez otrok, kažejo frustracijo, ker s poštenostjo v družbi, kjer so prisotni brezvestnost in omreženje, da ne rečemo korupcija, ne morejo napredovati. Ali pa, kot gostujoča igralka Lea Aymard, spregovorijo o (ne)zmožnosti političnega angažiranega gledališča, s pristavkom, da ji zadeve v deželi itak niso jasne in je pravzaprav niti ne brigajo. Pri tem je igralska ekipa, ki v takšnem procesu dela nosi in prinese pretežni del, kar se da požrtvovalna in kreativna: Lina Akif, Lea Aymard, Primož Bezjak (v predstavi, ki sem si jo ogledal, ga je zamenjal meni neznani igralec Klemen Kovačič), Nataša Keser, Janja Majzelj, Robert Prebil, Vito Weis.
Vendar se predstava iz tega osebnega, torej partikularnega, s strani igralcev prispevanega, ne ustavi, temveč nadaljuje z radikalizacijo, prav skatološko, z goloto in eksponiranjem tabuiziranih predelov, ki naj pomenijo nekakšen upora ali vsaj grožnjo, tako prizore zastavi igralska ekipa, nakar zavije v arijo o dreku, ki je ne le motnja in tujek, simptom, temveč je vedno od nekoga drugega, nekoga, ki ne pripada, razraščajo in bohotijo epizodo, ki kaže splošno nezadovoljstvo s soljudmi in njihovimi izločki. Ta del, ki naj bi verjetno moral šokirati, je izrazit in strasten, še bolj kot navijaško oziroma temu podobno skandiranje in bodrenje, možačenje in sploh vse, kar vidimo v vsaki formaciji, od protestnikov do športnih navijačev, je nekoliko redundanten: predvsem po vseh predstavah v Mladinskem in še kje v zadnjih desetletjih, kjer so izpostavili telo in v katerih je tekla prava kri in še kaj. Če je torej uprizoritev poskušala prikazati, kako se konstituiramo, kako postajamo z našimi dejanji del večjega, če je hotela izzvati premislek, ali je ta stroj dobro podmazan in brez škripajočih motilcev, ji je to bolj uspelo na ravni ponovitev, gibalnih in glasbenih, kot tam, kjer je hotela šokirati. Kajti ravno tem vrstam šokov smo v gledališču (bili) izpostavljeni že do te mere, da velja ugotovitev oziroma izjava gostujoče: težko je v gledališču delovati angažirano. Slovenija šteje se v tem bolje obnese v delih, kjer deluje s telesi, koreografijami, pobliski svetlobe in menjavo osvetlitev – prispevek Matjaža Brišarja –, torej s presenetljivim koreografskim in nemim, telesnim delom, kot na deklarativni ravni, kjer nagovarja že prepričane. Med te apriorno prepričane publika Mladinskega vsekakor sodi.