Ivana Zajc
Mateja Gomboc: Maks.
Ilustriral Marjan Manček.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.
Slikanica Mateje Gomboc Maks je premišljeno strukturirano delo z osrednjim likom dečkom Maksom, ki nas pritegne takoj na začetku. Poznamo ga že iz zgodb, ki so izhajale v reviji Cicido, knjiga pa jih zaokroži v prepričljivo celoto. Maks se bralcu v začetnih delih knjige približa s kratko, a zelo iskreno samopredstavitvijo, skozi katero spoznamo njegov notranji svet: »Jaz sem Maks in pravijo, da sem še majhen. Vendar pridno jem in hodim spat, zato bom zrasel in postal velik. Takrat bom Maksimiljan.« Avtorica nam omogoči vpogled v njegovo dojemanje samega sebe, kot tudi v njegove odnose s člani družine, predvsem s starši in babico. Tako denimo opiše svojo mater: »Imam mamo. Skupaj z mano in očijem stanuje v stanovanju v tretjem nadstropju. Zjutraj grem v vrtec, ona pa v službo, zato greva skupaj. Ko govorim, me posluša.« Osrednji lok zgodbe zaznamuje otrokova želja, da bi imel kužka, saj bi se z njim lahko družil, hišni ljubljenček pa bi odgnal tudi njegove strahove. Ker starši niso za to, saj je njihovo stanovanje premajhno, mu najprej kupijo plišastega psa, s katerim deček ravna, kot bi bil pravi.
Prikazi dogajanja so osredotočeni na dečkove čustvene naveze, pa tudi na njegove otroške strahove in negotovosti, ki na svojevrsten način obogatijo zgodbo ter ustvarjajo čustveni zaplet. Prav tako so izraziti opisi predmetov, dogodkov in družinskih navad, ki jih deček spoznava ter opazuje in opisuje na svojstven način: »Oči je šel v nočno službo. Ponoči delajo samo pomembni ljudje. In moj oči je med njimi, ker vozi vlak.« Izrazit prvoosebni personalni pripovedovalec in žariščenje pripovedi z vidika otroka sta nekonvencionalna izbira, mlade bralce usmerita v empatično doživljanje protagonista. To je učinkovito, saj je delo namenjeno predšolskim in mlajšim šolskim otrokom, ki med branjem iščejo predvsem like, s katerimi se lahko identificirajo. S tega vidika je v delu pomemben motiv premagovanja strahu: ko se v dečkovem domišljijskem svetu pojavi lik Grduha, pošasti, ki predstavlja utelešenje vsega, kar ga straši, in ima kot simbol strahu močan vpliv, strah Maksa za nekaj časa povsem ohromi. Osrednji zaplet zgodbe se spleta okrog vprašanja, kako Grduha premagati. Sprva sicer pomaga slika še hujše pošasti, Velegrduha, ki jo Maks obesi na vrata svoje sobe: »Vzel sem največji list. Pripravil najmočnejše barvice. Narisal najstrašnejšo pošast. S črnimi očmi, iz katerih bliska ogenj.« Vendar ta rešitev ni dokončna, Grduh je premagan šele, ko Maksa babica odpelje v pasje zavetišče in se mu izpolni dolgoletna želja po hišnem ljubljenčku, kar deček komentira z besedami: »Danes je bil najlepši dan mojega življenja!« Poleg tega, da prinese veliko veselja, psiček Smejč za vselej prežene grozno pošast, kar je čustveni vrhunec pripovedi. Ne le to – Smejč postane Maksov zvesti prijatelj in deček se ne počuti več tako osamljenega.
Otroška perspektiva, s katere bralci spremljamo dogajanje, je prav tako temelj dvojne zakodiranosti besedila, ki tudi odraslega bralca vabi, da opusti lastno perspektivo in se prepusti toku otrokovih misli, ki morda niso najbolj logično strukturirane in niso najbolj informirane, so pa zato toliko bolj avtentične. S premagovanjem strahu je povezana še ena tema, tema odraščanja. Skozi besedilo se srečujemo z izjemno suverenim pripovedovalskim glasom, ki poudarja lastno samostojnost, po drugi strani pa opazimo trenutke varne navezanosti na družinske člane, trenutke, ko se Maks počuti varnega in ljubljenega: »Ko z mami, očijem ali babi hodim po ulicah, jih držim za roke. Ker jih imam rad. In zato, da drug drugega čuvamo.« Z vso občutljivostjo je predstavljen proces otrokovega nenehnega približevanja in oddaljevanja od skrbnikov v iskanju lastne suverenosti, s čimer delo zaobjame enega temeljnih mejnikov v odraščanju, kar je pomembna in univerzalna tema otroške književnosti. /…/