Mateo García Elizondo
Zmenek z lady
Odlomki iz romana
Hipnotično pretresljiv roman pripoveduje o potovanju v osrčje teme, v pekel odvisnika od heroina, ki pobegne v skoraj zapuščeno mehiško vas, kjer namerava umreti. V blodnjah in preganjavicah, v katerih se mu prikazujejo mrtvi prijatelji, tudi ljubimka, ki jo je prav on speljal na pot odvisnosti in je umrla zaradi predoziranja, se odloči, da bo zabeležil, kako se smrt občuti, saj se pod vplivom drog večkrat znajde na oni strani, od koder pa se po spletu naključij vsakič znova tudi vrne. Nahajajoč se v telesnem in duhovnem predpeklu se nenehno sprašuje, ali je sploh še živ ali pa je le izgubljena duša, ki išče vrata na drugo stran. Pa tudi, ali je med prvim in drugim sploh kakšna razlika.
***
V Zapotal sem prišel, da bi že končno umrl. Ko sem izstopil v vasi, sem se znebil vsega, kar sem imel v žepih, ključev hiše, ki sem jo zapustil v mestu, vseh kartic, vsega, na čemer je bilo moje ime ali moja fotografija. Ostalo mi je le še kakih tri tisoč pesov, dvajset gramov surovega opija in četrt unče heroina, in to mi bo moralo zadostovati, da se ubijem. Če mi ne bo, ne bom imel niti toliko, da bi si plačal sobo, pa tudi ne, da bi si kupil še kaj bele lady. Niti za bedno škatlico cigaret ne bom imel in bom umrl od mraza in lakote tam zunaj, namesto da bi se počasi in nežno ljubil s svojo ljubico, kot sem si zamislil. Rekel bi, da bi mi to, kar imam, moralo zadostovati, ampak že nekajkrat nisem dobro odmeril, pa sem se še vsakič zbudil. Očitno imam še nekaj neporavnanih računov.
Že dolgo sem si želel opraviti to potovanje. To je bila moja poslednja želja v tem življenju, ki je že izpraznjeno vseh želja. Že nekaj časa odmetavam, kar me je vezalo na to eksistenco; moja ljubica je umrla, moj pes tudi. Porušil sem mostove z družino in prijatelji, prodal televizor, gospodinjske aparate, pohištvo. Kot bi se šel tekmo s samim seboj, ali si bom priskrbel dovolj horsa in imel dovolj keša, da odidem, preden bom popolnoma nepokreten. Tam, kamor grem, ne bom potreboval telesa, toda ta vreča kosti mi je sledila vso pot, tako da nisem imel druge možnosti, kot da sem jo privlekel s sabo.
Razen tega sem s sabo prinesel le svojo konzervo s pripomočki. V njej imam pipo, žlico, igle; vse, kar potrebujem. V njej imam spravljen tudi ves svoj keš. Na avtobusni postaji sem si kupil ta zvezek, ker vem, da ne bom imel ničesar drugega, s čimer bi se lahko kratkočasil v času, dokler ne umrem, in nočem, da bi se mi zmešalo. Mislim, da moram stvari razjasniti. Pa ne za kogar koli drugega, ampak zase, da bi razumel, kaj se mi že nekaj časa dogaja. Povedati moram, kako se čuti umreti, kajti ljudje, razen mene, običajno ne ostanejo, da bi lahko to pojasnili. Še vedno sem tukaj in zelo blizu sem že. Vem, kako je živeti na robu, padati na ono stran. Kot živi mrtvec sem, ljudje me že nekaj časa gledajo tako. Tega ne morem nikomur povedati na glas, kajti tega, kar imam povedati, živi ne morejo več slišati. Upam, da tega ne bo bral nihče, da bi se izognil nesporazumom, najbolje bi bilo, da zvezka potem sploh ne bi našli, naj ga zažgejo ali vržejo v smeti, ali pa vržejo v jamo skupaj s tistim, kar bo ostalo od mene.
Sèm sem prišel, ker nočem, da bi me, ko umrem, priklicali nazaj. Nočem, da bi me našli in me dvignili z mojega jogija, nočem, da bi me oblekli in naličili. Nočem vseh teh bedastih ritualov in jokanja in lepih besed. Hočem, da rečejo, da sem kot kak svetnik vse skupaj zapustil, da sem za seboj pustil zemeljske vezi in skušnjave telesa ter da sem sam odšel tja na hrib, da bi se soočil s smrtjo; da bi mislili name in rekli »kako pogumen« in ne »kak brezveznik«. Ljudje mislijo, da se te stvari počnejo iz strahopetnosti, pa ni tako. To se zgodi, ko dojameš, da smo zato tukaj; vse postane nesmiselno, razen tega. To pa ima smisel. Tako verjamem. Temu poskušam priti do dna, nič drugega.
(…)
Ko kadiš opij, se razpuhti megla, ki jo imaš v glavi; misli imajo enako prezenco in materialnost kot fizični predmeti, zdi se, da bi se jih lahko dotaknil. Pravijo, da te opij uspava; jaz pa se nikoli ne počutim tako budnega kot v teh trenutkih. Pod nežno odejo dima se vizije, skrite v kleteh misli, razgrnejo v harmoničnih permutacijah, pojavijo se in se spregajo z jasnostjo izčiščene krajine. Dobro se počutiš, zdi se ti, da imaš inteligenco in eleganco, da imaš v okončinah moč, misliš si, da bi obiskovalca, ki bi potrkal na vrata, pogostil s čajem in piškoti. Jaz se, ko kadim opij, počutim, kot bi ležal v prostoru, polnem umetniških del, marmornih miz in žametnih sedežev, kot bi bil v kakem gradu, v vili kakega milijonarja. Počutim se, kot da sem ta milijonar jaz in da je to bohotno in nasladno kraljestvo moje, zgolj in samo moje. /…/