Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 30.00

Mirt Komel: Soba 808

Mirt Komel

Soba 808

 

 

Georgij Vododporen, izkušen trgovski potnik iz Slovenije, ki po evropskih prestolnicah preprodaja kitajski papir, se je na svojem zadnjem potovanju znašel v precej neprijetni situaciji (milo rečeno, milo storjeno). Vlak, ki naj bi ga odpeljal do letališča v Benetkah, je zamujal, prav tako kot je na srečo ali nesrečo zamujalo tudi letalo družbe AirDolomiti, tako da je letalo sicer ujel in pristal v Frankfurtu, kjer pa je zaradi vsega tega krepko zamujal za check-in. Zaradi knjižnega sejma so bili vsi hoteli v mestu že zasedeni, a kljub temu je uspel dobiti še zadnjo prosto sobo v Hotel Central, ki je, kakor je obljubljalo ime, imel centralno lokacijo. Še preveč centralno, kajti nahajal se je na glavni aveniji, ki železniško postajo povezuje s starim mestnim jedrom, koder se je zaradi sicer dobronamerno sprejete politike socialne pomoči naselila množica brezdomcev, postopačev, odvisnikov in prostitutk, po številu nič manjša od turistične mase, ki je priromala na največji evropski knjižni sejem. V želji po stiku z evropskimi in svetovnimi založbami, ki za svoje delovanje (zaenkrat še) potrebujejo tudi papir, materia prima, je bil tja namenjen tudi predstavnik lanskoletne podjetniške gazele, papirnate družbe Dunder Maffin Paper Co., gospod Georgij Vododporen, l. r.

Dan se je že nagnil k večeru tako krepko, kot se je pijani gospod za točilnim pultom irskega puba Shakenshock nagibal v dekolte svoje spremljevalke, ko se tam mimo sprehodi Georgij, ki se odloči, da si bo po tem, ko se bo spravil na varno, privoščil večerjo, tj. irsko pivo in angleški burger. Z veliko prepametnim telefonom v roki je hodil gor in dol po postopaški ulici, ki so jo z leve in desne obdajali bari in restavracije, tako da se je vonj po kuhinjah sveta mešal z vonjem po pouličnem urinu. Imel je naslov hotela, jasno izpisan na svoji aplikaciji Booking.com, a na Google Maps nikakor ni mogel najti lokacije, kakor da bi bila številka bodisi napačna bodisi neobstoječa.

Nakar mu priskoči na pomoč enooki, bradati gusar: »Pst, gospod, a potrebujete pomoč?« (To mu je seveda rekel v nemščini, op. av.) Prestrašeno odskoči, nekoliko zaradi razcapane podobe pouličnega borca za preživetje, nekoliko zaradi vonja, ki ga je oddajalo staro in od alkohola prevpito telo brez doma in brez cilja. Nehote se je spomnil na tisto, kar je dejal njegov skorajšnji soimenjak: »Prava skrivnost razrednih razlik leži v treh strašnih besedah: nižji razredi smrdijo.«

Naredil je še en krog, da bi se ga rešil – pa čeprav mu ni hotel nič slabega, zgolj pomagati mu je hotel, morda za kakšen ojro vzajemne pomoči v slogu »jaz zame – ti zame« –, nato pa spet pristal pred taistim Shakenshockom. Skoraj se je že odločil, da vstopi, še preden je spravil potovalno torbo Samsonite Pro Travel na varno, ko je k njemu stopil neki še bolj čuden gospod od onega poprejšnjega, noseč cilinder in monokel, bel šal, zavit okoli vratu, za nameček pa še s cigareto v ustniku. Verjetno se odpravlja v opero, pomislim, da je v tistem trenutku pomislil Georgij, ki v resnici ni vedel dobro, kaj si misliti, ko mu je gospod Cilinder rekel: »Ena vrata se odprejo, druga zaprejo.« (Tudi to v nemščini, op. av.) Zmotno misleč, da misli stari volkswagen tipa Kafka, v katerega je pravkar vstopil voznik, ki je odprl svoja vrata s tolikšno silo, da so se zaprla tista na sovoznikovi strani, se je s pogledom na nenavaden prizor nekoliko neprijetno nasmehnil starokopitni modrosti, nato pa, ko se je obrnil nazaj h gospodu Cilindru, videl, da ga ni več tam (pravzaprav: ga ni več videl tam, kjer ga je bil poprej videl).

Namesto tega je na svoje veliko presenečenje in še večje olajšanje končno zagledal vhod v Hotel Central. Veselo, skoraj zmagoslavno je zakorakal k vhodu, ko pa je vrata potisnil, se ta ne samo niso premaknila, temveč so ga za nameček še zabila, saj se je tako odločno zagnal vanje, da je s svojo silo povzročil protiudarec, vreden mečevalskega mojstra Musašija, ki ga je gledal iz sosednje vitrine neke skoraj istoimenske japonske restavracije Mysushi. (No, morda pa suši in sake namesto pivo in burger, kaj praviš, gospod Georgij?) Najhujši pa sploh ni bil ta udarec oziroma protiudarec hotelskih vrat, ki so bila, sartrovsko-pregovorno rečeno, »zaprta«, pač pa tisti »ključni«, camusovsko-pogovorno rečeno, tisti, ki je sledil, ko je ugotovil, da domofon ne dela, ker mu pač ni treba, saj da je check-in po peti popoldne treba opraviti na touch-screenu. /…/

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart