Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Upravičeni ste do brezplačne dostave!

Klemen Lah: Kralj romanov. O Kraljici gora Daniela Wisserja

Klemen Lah

Kralj romanov

O Kraljici gora Daniela Wisserja

 

Ne trudi se biti moden. Na žalost je to stvar,

ki se ji, kar koli že počneš, ne moreš izogniti.
Dalí

 

Roman Kraljica gora (Königin der Berge, 2018) avstrijskega pisatelja Daniela Wisserja sodi med romane, za katere se zdi, da imajo preveč tistega, česar naj bi nikoli ne bilo preveč: preveč so aktualni in sodobni, preveč napisani prav za trenutek, v katerem jih beremo. In Kraljica gora je zelo aktualna na številnih ravneh, najbolj občutno na ravni zgodbe: Robert Turin, kronični bolnik, ki zaradi multiple skleroze telesno in duševno usiha v negovalnem domu, želi svoje življenje predčasno končati z evtanazijo[1]. Prav ta tema, pomoč pri samomoru, ena glavnih v romanu, v zadnjih letih močno burka tudi slovensko javno ozračje, ko pa se bo v bližnji prihodnosti sprejemal zakon, ga bo gotovo pregrel. Branje Kraljice gora v tem času, v tem družbenopolitičnem kontekstu tako še zdaleč ni samo literarno dejanje, saj ni mogoče ubežati občutku, da lahko služi kot zelo dobrodošel vpogled v to pomembno temo tudi iz literarnega zornega kota. A aktualnost glavne teme je samo ena izmed prvin, zaradi katerih dobivamo občutek velike aktualnosti: ta se pojavlja na številnih nivojih, na tematskem, idejnem, jezikovnem, slogovnem, oblikovnem … Naj za nazornejšo predstavo omenim le še eno, ki prav zdaj dosega svoj zenit in buri duhove – ameriške predsedniške volitve oziroma zmaga Donalda Trumpa. Eden izmed pomembnih stranskih likov, ki živi v pogovorih in razmišljanjih glavnih literarnih junakov, je namreč kontroverzni nekdanji in bodoči ameriški predsednik Donald Trump, ki je »trenutno v Savdski Arabiji in prodaja orožje v zameno za milijarde. Savdijci pa orožje takoj posredujejo Islamski državi« (Kraljica gora, str. 239; vsi nadaljnji citati so iz tega romana). Smo lahko še bolj aktualni? In še pomembnejše vprašanje – je to za književnost dobro?

Vprašanje je staro toliko, kolikor je stara književnost, odgovori so različni, vse pa druži spoznanje, da je prevelika aktualnost dvorezen meč. Že starogrški filozof Aristotel je v svoji Poetiki književnost povzdignil nad zgodovino prav zaradi njene nadčasovnosti. Medtem ko se zgodovina posveča konkretnim dogodkom, ki so se zgodili v določenem času in prostoru, književnost stremi k obravnavi splošnih resnic in spoznanj; pripoveduje o tem, kaj bi se lahko zgodilo, in ne zgolj o tistem, kar se dejansko je. To ne pomeni samo, da književnost obravnava bolj splošne in temeljne resnice, ki presegajo določeno zgodovinsko obdobje in okolje, temveč tudi, da lahko skoznje laže in bolje razkriva osnovne vzorce človekove narave. Zaplete pa se, kadar književno delo obravnava aktualne sodobne teme ter postane nejasno, iz česar izvira velika priljubljenost dela, ali je posledica kakovostne književne ubeseditve ali je prejkone rezultat čustvenega naboja sedanjega trenutka? Neredko se namreč primeri, da je delo odlično sprejeto in slavljeno, a le krajši čas, dokler ne doživi sodbe časa – takoj ko določena tema ni več v ospredju družbene radovednosti, utone v pozabo. V zgodovini takih književnih del, ki so bila preveč pripeta le na določen zgodovinski trenutek, mrgoli. Spomnimo, na primer, na roman Mesec je zašel (1942) znamenitega ameriškega nobelovca Johna Steinbecka, ki sicer med bralci bolj slovi po svojih delih Vzhodno od raja in Sadovi jeze. Roman Mesec je zašel je napisal med drugo svetovno vojno, v njem pa ni želel prikriti svojega osnovnega, ideološko angažiranega motiva za pisanje: poziva k boju proti fašizmu in nacizmu. Motiv je bil dobronameren in na pravi strani zgodovine, vendar je po koncu vojne in porazu nacizma izgubil aktualnost – s tem pa je relevantnost izgubil tudi roman. Danes ga prebirajo le še redki oboževalci, ki jim zadostuje, da je delo napisal Steinbeck. Podobna usoda je doletela tudi druga dela, ki so bila preveč pripeta na zgodovinske teme, pa naj so bile to revolucije, sužnjelastništvo, vojne, boj za delavske pravice, feminizem, boj proti revščini, slavljenje narodov in vladarjev … Na Slovenskem je podoba takega avtorja Prešernov sodobnik Jovan Vesel Koseski, ki je slovel le, dokler sta javno mnenje o slovenski književnosti krojila konservativni Janez Bleiweis in njegov staroslovenski krog. Ko so prevladali liberalni mladoslovenci s Stritarjem na čelu, je njegova poezija utonila v pozabo, na piedestal pa je stopil manj moden, a večen Prešeren.

Vprašanje, ki se tako vzbudi bralcu med branjem Wisserjeve Kraljice gora je, ali bo to književno delo preživelo trenutek, v katerem ga prebiramo. Trenutek, v katerem je tema evtanazije vroča družbenopolitična tema, ob kateri se lomijo (največja politična in ideološka) kopja? Ali je obravnava te teme taka, da izvira tudi iz upodobitve splošne resnice in temeljne človeške izkušnje ter tako presega minljivi utrip sodobnega časa? Odgovor je tako kratek kot odločen – ja. Verjamem, da bo ta roman preživel čas, v katerem je nastal in v katerem ga beremo, in to vsaj iz treh razlogov: prvi sta večplastna podoba in glas glavnega junaka, drugi oblikovno-slogovna izdelanost ter izvirna pisava in tretji že omenjena tema.

 

***

[1] Izraz evtanazija kot nadpomenka zajema več oblik usmrtitve: prostovoljno in neprostovoljno usmrtitev (aktivna evtanazija), pomoč pri samomoru (pacient sam izvede dejanje, ki vodi v smrt, vendar s pomočjo druge osebe, pogosto zdravnika, ki mu omogoči samostojno zaužitje smrtonosne snovi), t. i. pasivno evtanazijo (opustitev medicinskih posegov ali zdravljenja, ki bi podaljšalo pacientovo življenje, kar pospeši naravno smrt) … V tem romanu je pod evtanazijo mišljena pomoč pri samomoru.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart