Letos člani žirije v sestavi Jože Horvat, Evald Flisar in Alenka Urh niso imeli lahke naloge, saj so prejeli lepo število odličnih besedil, izmed katerih vsako spretno detektira določen problem sodobnega časa. Glede na to, da je ta ocena že nekakšen obči leitmotiv vsakoletne bere esejev, daje slutiti, da se za vitalnost slovenske esejistične besede nikakor ni bati in da obstaja kar nekaj avtorjev, ki nadvse spretno tkejo mreže svojih intelektualnih poskusov, kakor bi, sledeč etimologiji, lahko poimenovali esejsko zvrst.
Člani žirije so se soglasno odločili, da nagrado prejme esej Klice tihe pripadnosti Ivana Verča.
UTEMELJITEV
V eseju Klice tihe pripadnosti Ivan Verč z izjemno svežim pristopom obravnava zgodovino Slovanov in Slovencev; torej – našo zgodovino. Esej odlikuje neverjetna analitična globina in sposobnost, da dejstva naše preteklosti osvetli z različnih gledišč ter pri tem žarke svetlobe vrže tudi na bolj osojne predele zgodbe, ki ji rečemo zgodovina. Avtor s širokim pregledom nad zgodovinskim dogajanjem gradnike svojega razmisleka sestavlja v trdno, jasno in logično strukturo, ki bralce vešče vodi po okljukih in labirintnih hodnikih velikih pojmov, ja, natanko tistih pojmov, ki jih že dolgo jemljemo za samoumevne, a so prav zato pogosto predmet nesporazumov. »Meja je abstrakcija o narodni in kulturni enovitosti, ki bi jo zaman iskali vzdolž njene črte. Določa jo domnevna enovitost centra.«, avtor že s prvim stavkom napade utečene predstave in v enako mojstrskem in dovršenem slogu nadaljuje vse do zadnje besede. Kljub temu da se esej ukvarja s temo, ki je bila že obširno raziskana, avtor pred bralci razgrinja nove poglede in vpoglede, ki prispevajo k boljšemu razumevanju naše preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.