Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nada Grošelj: Prevajanje otroške in mladinske književnosti

Sodobnost / Arhiv člankov  / Nada Grošelj: Prevajanje otroške in mladinske književnosti

Nada Grošelj: Prevajanje otroške in mladinske književnosti

Nada Grošelj

Prevajanje otroške in mladinske književnosti

 

Pred kratkim sem spet vzela v roke 26. zbornik Društva slovenskih književnih prevajalcev, posvečen dvema temama: prevajanju Prešerna in prevajanju pravljic. Sklop člankov o pravljicah se začne z Janezom Gradišnikom, enim od velikanov slovenskega prevajalstva, ki je bil ob izidu zbornika (1997) še med nami. V prispevku Prevajanje mladinskih knjig se Gradišnik osredotoči na izbor otroških in mladinskih knjig, ki jih je prevedel sam, in analizira vsebinske in jezikovne značilnosti, zaradi katerih so bili izvirniki zanimivi za govorce izhodiščnega jezika, njihovi prevodi pa tudi za slovenske bralce. V ospredju torej ni abstraktna prevodoslovna ali celo sociološka refleksija o prevajanju mladinske književnosti. Pa vendar se Gradišnik v utrinkih, posejanih po besedilu, mimogrede dotakne večine glavnih problemov, tako da prevajalskemu praktiku ob branju švigne skozi misli cela paleta lastnih izkušenj. Med takimi problemi vsekakor izstopa odločitev za podomačitev ali potujitev besedila.

Eden najpogostejših izzivov v otroški (a tudi v mladinski ter tu in tam v »odrasli« književnosti) je vprašanje, koliko smemo ali celo moramo besedilo podomačiti in prirediti. Pomembno se je zavedati, da se nam višje, splošnejše prevajalske norme, med njimi tudi strpnost ali nestrpnost do prirejanja, pogosto zdijo samoumevne, vendar gre v resnici za vrednote posamezne kulturne skupnosti. Primer takega razhajanja so vsebinski posegi v prevedena besedila: teh v slovenskem prostoru uredniki in prevajalci praviloma ne krajšajo, medtem ko je v anglofonem ali frankofonem svetu krajšanje bistveno bolj sprejemljivo. Kot namreč ugotavljajo Marija Zlatnar Moe, Tanja Žigon in Tamara Mikolič Južnič v študiji Center in periferija: razmerja moči v svetu prevajanja (2015), je v današnji prevajalski praksi razvidna težnja, da prevajalci perifernih jezikov (tj. jezikov, ki imajo v svetovnem prevodnem sistemu periferno mesto), kakršna je slovenščina, poskušajo kulturno specifične elemente izhodiščne kulture ohraniti, medtem ko prevajalci v najbolj centralnih jezikih, kakršna sta angleščina in francoščina, sledijo domnevnemu okusu domačega občinstva.

Francosko prevajalsko in uredniško svobodo – ali po slovenskih merilih že kar samovoljo – izpostavi tudi Gradišnik v svojem prispevku, ko predstavi knjigo Čarodejna kreda (Trollkrittet, 1948) norveške pisateljice Zinken Hopp (1905–1987). Kot zapiše Gradišnik, je v tej nenavadni zgodbi, v kateri imajo nepogrešljivo vlogo ilustracije, glavna gonilna sila jezik. Ta značilnost doseže vrhunec v poglavju, v katerem protagonista Jon in Sofus jesta kolače, označene s črkami abecede. Kolač s črko A ima obliko ptice arare, B obliko bobra in tako naprej, povrhu pa te živali in ljudje tudi govorijo – v stavkih, kjer se vse besede začenjajo na »njihovo« črko. Kot enega kompleksnejših primerov navajam odlomek o črki K: pooseblja jo mlad kunec, ki v prevodu izjavi: »Kruljavi kunci kreobračajo kozolce,« na Jonov ugovor, da se reče »preobračati« in ne »kreobračati«, pa se odreže: »Kakor kane.« V odsotnosti izvirnika lahko samo ugibamo, koliko domiselnosti je potreboval prevajalec Gradišnik (sam skromno govori o »nekaj majhnih spremembah besedila«), da je v slovenščini poiskal nove živali ali ljudi in stavke, ki so ustrezali avtoričinemu namenu, ter prizorčke po potrebi dejansko na novo napisal. Nasprotno je francoski prevod, kot zapiše Gradišnik, poglavje o abecednih kolačih kratkomalo izpustil.

S tem prehajamo k prevajalskemu problemu, neločljivo prepletenemu z gornjim. Prav gotovo je odločitev francoskega prevajalca ali urednika, da se ne bo ubadal z jezikovnim orehom, očiten primer skrajne prevajalske in uredniške svobode. Toda kako potemtakem opredeliti pristop slovenskega prevajalca? Če je cele stavke, morda celo odlomke, nadomestil z avtorskimi bravurami, pomensko nemara precej oddaljenimi od izvirnika, ali ni to prav tako priredba, celo samovolja? Konec koncev je v slovenski laični in tudi strokovni javnosti precej razširjeno mnenje, da prevajalska zvestoba vendar temelji na korektnem slovenjenju posameznih besed in besednih zvez. Na ta pomislek bi sama odgovorila: nasprotno, Gradišnikov pristop je najvišja zvestoba izvirniku, kajti zvestoba je v doseganju cilja, ki ga želi doseči avtor. (Prevode, ki imajo v ciljnem jeziku drugačen namen kot izvirnik v izhodiščnem, zdaj puščam ob strani.) In za Čarodejno kredo prav gotovo ni bistveno to, da neko črko zastopa natanko določena žival in ne katera druga ali da ta žival spregovori stavek s togo opredeljeno vsebino. Bistvena je igra z jezikom, ki ji je pomen v tem primeru odločno podrejen. Sama sem se v podobnem položaju znašla pri prevajanju Pavčkove pesmi Besedovanje v angleščino: treba je bilo poustvariti očitne (in prav zato duhovite) kvazietimologije. Rezultat je bil pomensko seveda precej drugačen od izvirnika, kakor vidimo že pri primerjavi prve kitice. Slovensko besedilo »Če biva pek v opeki, / se skriva v mraku rak, / potem je lek v obleki / in v vlaku lak« je nadomeščeno z: »If dumps are found in dumplings, / The main spills through domain, / And pain through every painting, / And rain through every brain.« Toda zanimivo, mojemu testnemu bralcu, rojenemu angleškemu govorcu, ki razume slovensko, je bila v prevodu najbolj všeč prav ta pesem.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar