Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Mirt Komelj: Medsočje (Matej Bogataj)

Sodobnost / Arhiv člankov  / Mirt Komelj: Medsočje (Matej Bogataj)

Mirt Komelj: Medsočje (Matej Bogataj)

Matej Bogataj

 

Mirt Komel: Medsočje.

Novo mesto: Goga, 2018.

 

Zakaj, zakaj me vlači s sabo, in pri tem misli na brhko rdečelaso kriminalistko iz nacionalnega preiskovalnega urada s športnim avtom in rahlo čudnim priimkom Dante, se nekje na polovici romana sprašuje pripovedovalec Erik Tlomm (eden v vrsti avtorjevih anagramov), izgoreli novinar na prisilnih počitnicah, ki mu preiskovalka smrti gostilničarjeve hčere Magdalene podeli kar dve, sicer ločeni, vlogi: ob tem, da je upravičeno osumljen, saj pred njo in pred nami in malce celo pred sabo skriva, da je bila pri njem v postelji sprijeta na večer umora, je tudi preiskovalkin zaupnik. Vohljač, ravno zaradi svoje distanciranosti in izločenosti iz mesteca, v katerem so vsi prepleteni in kjer zamere brbotajo pod površjem na vseh ravneh in po vsej površini, kjer je za prečkanje cone prepredenih in sovražnih usod treba pravega stalkerja. Kar novinarski pripovedovalec nikakor ni, on sodi med do konca in v prozi najbolj nekredibilne pripovedovalce sploh, čeprav to nekaj časa uspešno prikriva; ko pa se njegova nezanesljivost in dejstvo, da ni gospodar niti v lastni hiši, da se tam drenja in preriva vse živo, razkrije, vidimo, da ni vlekel za nos samo nas, niti ne samo meščanov kraja z umorom ali dvema na vesti, temveč tudi svoje najbližje in celo samega sebe. Totalen nateg, torej.

Po živčnem zlomu odide sam v Medsočje, v staro hišo, v kateri so nekdaj živeli taščini starši, da bi malo prišel k sebi. Alkohol prej mu na depro ni najbolje legel, predvsem pa se je izčrpal, ker ob novinarskem delu, o katerem misli vse najslabše, morda tudi zato, ker ga pošiljajo na nepomembne lokalne dogodke, rezanje trakov na otvoritvah in podobne banalije, piše tudi roman. Nam, bralcem, potem okruške izbranih poglavij pretežno modroslovne in moralične usmeritve tudi predoči in se nam zdi, da bi lahko šlo za eno mantrajočih del iz zakladnice družbene kritike in morda tudi napotkov za mobilizacijo v razredni boj: »Nihče ne vidi, da se prava patologija skriva natanko v koristoljubju, ki je princip, po katerem je urejena vsa družba, pa tudi prevladujoče čustvo mnoštva posameznikov, ki so slepo zaverovani v zdravorazumsko razumevanje sveta kot prostora, v katerem moraš predvsem uveljavljati lasten interes. Zločini, storjeni v lastnem interesu, niso nobena izjemnost, ampak prej pravilo: logična posledica prevladujoče družbene miselnosti in njena nasilna dopolnitev« (str. 204).

Roman je tako spisan od znotraj, imanentno, pa vendar kot da se skriva za masko objektivnosti. K temu pripomore pripovedni okvir: najprej nam urednik rokopisa, podpisan še z enim avtorjevim anagramom, pojasni, da je Medsočje po dogodkih izbrisal potres, da so se ljudje razselili in da verodostojnosti zgodbe ne moremo preverjati, ostal je samo rokopis. Potem je rokopis, pisan tudi sproti in v čudnih legah, recimo med tem, ko se preiskovalka umora kompulzivno prenajeda, in potem zraven članki, ki jih ‘naš’ novinar pošilja časopisu, ki ga (čeprav je na bolniški in tehnološki višek, pa saj tudi sami vidimo njegove omejene sposobnosti in slabo razvito mišljenje) zaradi senzacionalnosti umora spet angažira, povleče iz naftalina, se nam zdi. V našem nezanesljivem pričevalcu najde človeka na terenu, ki mu ni treba plačevati potnih stroškov in dnevnic, poznamo to logiko uprav časopisnih hiš. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar