Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor (Sabina Burkeljca)

Sodobnost / Uncategorized  / Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor (Sabina Burkeljca)

Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor (Sabina Burkeljca)

Sabina Burkeljca

 

Janja Vidmar: Elvis Škorc, genialni štor.

Dob pri Domžalah: Miš, 2018.

 

Janja Vidmar, uveljavljena in večkrat nagrajena mladinska pisateljica, se po daljšem premoru vrača z mladinskim romanom Elvis Škorc, genialni štor, ki je nekoliko drugačen od njenih poprejšnjih del. Pisateljica je najbolj poznana po svojih mladinskih problemskih romanih; spomnimo se samo njenega pred dvajsetimi leti izdanega dela Princeska z napako, ki je vzbudilo nemalo odzivov. Svoj čas je namreč pri pisanju za otroke in mladino veljalo predvsem pedagoško načelo, potekal je diskurz o definiranju in vrednotenju žanra mladinskega problemskega romana ter o tem, ali v mladinski literaturi obstajajo teme, o katerih se ne bi smelo govoriti. Čeprav dandanes tako med laiki kot med strokovnjaki še potekajo polemike o primernosti določenih knjig za mlade, pa v mladinski literaturi praktično ni tabu/problemske teme, o kateri se ne bi pisalo – vsekakor pa je pri tem ključen odnos pisatelja ter upoštevanje starosti in razvojne stopnje bralca.

Tudi tokratni roman Janje Vidmar se sicer razrašča iz problemske osnove: njegov osrednji junak, Elvis Škorc, ima vrsto težav: mama in oče sta ločena, živi z mamo in problematično mlajšo sestro Elo, ki mora obiskovati šolsko psihologinjo. V šoli ni posebej priljubljen, med sovrstniki se ga je prijel slabšalni vzdevek Bajs. Zaljubljen je v Hanno, šolsko lepotico, ki se zanj ne zmeni, vse dokler ji ne pride prav kot »varuška« za njenega bratca. Je nesamozavesten in se ne zna postaviti zase, kadar je žrtev medvrstniškega nasilja. Šola mu sicer ne dela večjih težav, pri kemiji recimo prav blesti s svojimi genialnimi poskusi, kar mu vsaj malo pomaga pri soočanju s težavami. Na prvi pogled se torej zdi, da gre za še en problemski roman, vendar je pisateljica probleme ovila z dobršno mero situacijskega in besednega humorja ter jih začinila z odrezavo samoironijo glavnega junaka. Prevladujoče razpoloženje v besedilu je torej humorno, Elvisovi problemi pa zato niso zaostreni in radikalni, temveč so zmehčani in omiljeni s poudarjeno duhovitostjo. »Poetično oz. humorno in optimistično oblikovana problemska zgodba je torej praviloma manj problemska in posledično tudi manj tabujska od neposrednega in nazornega (ali celo strašljivega) realizma ali fantastike …« (Igor Saksida, Otrok in Knjiga 91). Ena temeljnih odlik knjige je prav iskriva komika, ki je nakazana že v samem naslovu, med branjem pa včasih izzove glasen krohot.

Roman je napisan kot Elvisova prvoosebna pripoved, s katero (tako se zdi na začetku) neposredno nagovarja bralca (pozneje izvemo, da je namenjena njegovi še nerojeni polsestri). Junakova bistrost se kaže v izboru besed, humorju in pristopu do življenja samega. Na primer: »Babica je bila neusmiljena: ‘Polona, za boga milega, fant se redi! Zmoli tri zdravamarije pa dve limoni mu stisni, razbijajo maščobe!’ Počakaj, da jo spoznaš, pri njej je vse na hard!« Elvis govori o sebi in svojem življenju zelo odkrito, pri tem pa pride do izraza tudi njegova ranljivost ( »Moji domači. Smotani so, ampak jih imam rad.«). Ena od pomenskih niti zgodbe torej poudari misel, da morajo tudi fantje o svojih težavah govoriti ali pisati, saj je ubeseditev velikokrat najhitrejša pot do rešitve. Posredovanje zgodbe je zdravilno, če je pri tem prisoten humor (ki ustvari določeno distanco), še toliko bolj. Elvisa se ločitev staršev seveda zelo dotakne, vendar si o svojih strahovih upa spregovoriti, upa si jih priznati (npr. »Jaz sem bolj lene sorte po mami, ampak sem stisnil zobe, kaj pa drugega. V primerjavi z njuno ločitvijo so bili deseturni pohodi in skakljanje nad prepadi mala malica.«).

Elvisova velika strast je prebiranje stripov, želi si celo odpreti bralno hišo. S tem pisateljica v roman vplete idejo o pomenu branja, predvsem pa zavest o tem, da je branje nekaj kulskega in potrebnega, čeprav »punce ne marajo knjižnih moljev«. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar