Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Goran Potočnik Černe: Izdih, vdih-izdih, vdih

Sodobnost / Arhiv člankov  / Goran Potočnik Černe: Izdih, vdih-izdih, vdih

Goran Potočnik Černe: Izdih, vdih-izdih, vdih

Goran Potočnik Černe

 

Izdih, vdih-izdih, vdih

 

Zgodovina ljubezni, film Sonje Prosenc.

Produkcija: Monoo.

V koprodukciji z Incitus Films (Norveška), Nefertiti Film (Italija).

Slovenija, 2018.

 

Režiserka in scenaristka Sonja Prosenc je že v času študija (novinarstvo in kulturologija na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani) izbrala vizualne podobe kot svojo snov za umetniško ustvarjanje (film in grafično oblikovanje). Udeležila se je Talent Campusa na Berlinalu in v Sarajevu, deležna je bila enoletnega scenarističnega programa TorinoFilmLab, Script&Pitch in štipendije Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Leta 2012 je posnela kratki film Jutro, ki je doživel lep festivalski uspeh (in bil odkupljen za predvajanje v enaintridesetih državah), in portret slikarja Jožeta Tisnikarja Mož s krokarjem. Dve leti pozneje je sledil celovečerni prvenec Drevo, družbeno-kritični preplet intimnih zgodb o prepovedani ljubezni. Svetovno premiero je doživel v tekmovalnem programu »Vzhodno od zahoda« na festivalu v Karlovih Varih. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel nagrado vesna za najboljšo glavno moško vlogo, fotografijo in glasbo ter nagrado Združenja slovenskih filmskih kritikov. Film Drevo je bil slovenski kandidat za tujejezičnega oskarja (a ni bil izbran v ožji izbor). Filmski portal Cineuropa (združenje filmskih kritikov iz vse Evrope) je Sonjo Prosenc uvrstil med osem najbolj perspektivnih evropskih režiserk.

Zgodovina ljubezni je njen drugi celovečerni film. Od prvenca se (navzven) loči po tem, da ni družbeno-kritično podčrtana. A po drugi strani je Zgodovina ljubezni izrisana z enakimi vsebinskimi potezami kot Drevo: družina in njena notranja (ne)dinamika, ljubezen in njene stranpoti, intimna soočenja s strahovi, vprašanji in neodgovori ter (nerealnimi) upanji. Le njihova medsebojna konstelacija in vpetost pripovedujeta drugačno zgodbo izoliranosti. Če so protagonisti v Drevesu najprej fizično, potem pa tudi duševno zaprti med stene svojega doma zaradi radikalnih kulturno-lokalnih razmer (maščevanja), je izoliranost v Zgodovini ljubezni v drugačnem modusu: mož, hčerki, sin so ujeti pod stekleni zvon žalovanja zaradi izgube žene in mame. In če velja, da si na samem koncu v smrti vedno sam, to velja tudi za žalujoče (in s tem nimamo v mislih le črnih oblek, kravat in naprsnih gumbov). Ko se končajo vsi pogrebni in obpogrebni družbeni rituali in ko se izteče za te predpisani čas, žalujoči ostane sam, tako duševno kot fizično. Ne toliko zaradi družbene naravnanosti, nekakšne sile vztrajanja, da življenje teče naprej, da življenje mora teči naprej, žalujoči pa se je ustavil, zataknil na mrtvi točki življenja, ampak zaradi tega, ker je žalovanje (najprej kot stanje, potem pa kot proces) večplastno in krožno (spiralno) razmerje med žalujočim in umrlim. Zelo enostavno rečeno, je žalovanje prebolevanje izgube osebe, ki je odšla iz našega življenja. Po notranji strukturi pa je še nekoliko bolj kompleksno. Žalovanje je žalovanje za tistim delom izgubljene osebe, ki je bil vraščen v nas, v naše meso (zato nas izguba fizično boli). In ko je ta oseba odšla iz našega življenja, je bila iz nas dobesedno iztrgana. S tem pa je žalovanje poslavljanje tudi od tistega dela lastne osebe, ki je prek vraščenosti drugega v nas naseljeval najbolj skrite predele te nam drage druge osebe. In v tem območju ni prostora za nikogar drugega, ne duševno, še manj fizično – to je nekakšna logična nujnost, predpogoj žalovanja. Kdor koli žalujočemu ob tem stoji ob strani, lahko počne zgolj in samo to: stoji ob strani. (Tudi Bog, sme, škodo, ki jo je povzročil s tem, ko je nekoga odvzel nekomu iz življenja, le nemo opazovati.) Zgodovina ljubezni analizira prav to območje (nujne) samote, izoliranosti.

Prosenc kot režiserka in scenaristka je v Zgodovina ljubezni moči združila z nekaterimi starimi sodelavci iz predhodnih filmskih projektov: s snemalcem Mitjom Ličnom, z oblikovalcem zvoka Julijem Zornikom, s scenografom Vasjo Kokeljem, z glasbenim kolektivom Silence (Primož Hladnik in Boris Belec). In ne nazadnje s producentom Rokom Sečnom, s katerim sodelujeta v produkcijski hiši Monoo. Tudi to ji je pomagalo, omogočilo, da je posnela zelo kompleksen film, a hkrati ne preveč kompleksen film, v katerem bi gledalec in gledalka izgubila rdečo nit in le še nebogljeno tavala po labirintih, kjer bi ju preganjale filmske prikazni. Te nevarne hoje po ozkem robu med preveč in še ravno prav se Prosenc zelo dobro zaveda in se za takšno hojo odloča (samo)zavestno in z zavedanjem, da, kot je izjavila nekje, sicer v nekoliko drugačnem kontekstu, snema filme za ožjo publiko. Za gledalce torej, ki so pripravljeni v razumevanje filma vložiti miselni napor, pretehtati lastne (intimne) izkušnje, pogledati v ogledalo in tam prepoznati marsikaj zoprnega in neprijetnega. Zgodovina ljubezni je film, ki ga ni mogoče spremljati pasivno, preprosto zvleče se čez nas, ki mirno zleknjeni v naslanjač zremo v ekran. Zgodovina ljubezni je film takšne vrste, da zgolj dejstvo, da ga gledamo (in vztrajamo v gledanju), že pomeni, da ga tudi interpretiramo, moramo interpretirati.

Kompleksnost Zgodovine ljubezni ima dve popolnoma različni, a drugo v drugo popolnoma zraščeni filmski pisavi, filmski govorici: imaginarno (gosto, večglasno, raznobarvno) in simbolno (asketsko, fragmentarno in polno zamolkov). /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar