Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jakub Małecki: Rja

Sodobnost / Arhiv člankov  / Jakub Małecki: Rja

Jakub Małecki: Rja

Jakub Małecki

Rja

 

Prijel je za kljuko in počasi stopil v hišo. Tam je bilo veliko ljudi. Prepoznal je gospoda Nagórnyja, ki se je v kotu sobe z nekom pogovarjal po telefonu. Opazil je, da ima na sebi čevlje, čeprav je babica vedno vsakogar prosila, naj jih sezuje.

Zaprl je vrata in vsi so utihnili. Neki moški v beli srajci se mu je nasmehnil, a rekel ni nič. Iz kuhinje je naglo stopila babica Tončka. Imela je takšen pogled kot tedaj, ko sta ji z Budilnikom med igro z nindža želvicami po nesreči razbila tri kartone jajc. Prišla je k Simonu, se sklonila in mu položila dolge prste na ramena.

»Simonček, poslušaj …«

***

Pogreba se skorajda ni spominjal.

Vedel je samo, da je vprašal, kje so starši, in rekel, da hoče k njim … zaklical je: kje je mama … le enkrat v hitrem, nepretrganem zaporedju besed je zaklical: kje je mama, kje so starši, hočem k staršem, kje so, nato je samo še jokal, kričal, odrival babico, se ji skušal iztrgati, še bolj je kričal, bolela sta ga grlo in glava, nekdo ga je močno držal za roke, strici, tete, sosedi, vsi so se sklanjali nadenj, ga božali po glavi, objemali, poljubljali, Simonček, Simonček, dragi Simonček.

Nihče mu ni hotel odgovoriti. Šele ko se je malce umiril, je teta Ala iz Trójke, ki mu je nekoč naredila odlično omleto z medom, pritaknila svoje čelo k njegovemu in z zaprtimi očmi tiho dejala:

»Boža ju je vzela k sebi, dragec. Sta že pri Boži.«

Potem je spet tulil. Babica Tončka ga je odpeljala izpred kapelice in s pokopališča. Kakor po navadi ni nič govorila, samo stiskala ga je za roko in gledala predse. Vstopila sta v avto, se odpeljala k hišici s sladoledom, kjer ga je vprašala, ali bi raje vaniljo ali čokolado.

Sedela sta pred mestno hišo in lizala sladoled, ona malo porcijo, on srednjo, mešano. Gospod iz hišice je mešal okuse sladoledov samo pri srednjih in velikih porcijah. Simon je prvič v življenju jedel srednjo.

Vrnila sta se v babičino hišo in zvečer mu je nekdo pripeljal njegove igrače in stripe o Asteriksu, Srečnem Lukcu in Titusu. Niti za trenutek ga niso spustili izpred oči. Kadar ni bila ob njem babica, mu je družbo delala teta Ala, če ni bilo tete, je bil tam stric Mihael ali kateri od sosedov. Vsi so se izmenjavali ob njem, ga spraševali to in ono, včasih objemali. Celo Budilnikov oče je prišel, toda on ga ni nič spraševal, tudi objemal ga ni, kajti to je bil vendar Budilnikov oče.

Ko so ga končno pustili samega, prepričani, da je zaspal, je pobral svoje najljubše igrače in jih odnesel v kopalnico. Babica ga je skozi vrata vprašala, ali se dobro počuti in ali je z njim vse v redu. Odprl je pralni stroj in vanj pospravil vse igrače. Pokril jih je z brisačo, zaprl okrogla vratca in se vrnil v sobo, kjer so ga že čakali babica, stric in babičin sosed. Potem je zares zaspal, in ko se je prebudil, se je znašel v popolnoma drugem življenju, brez Mesta, kupa blazin na pomečkanem kavču, brez ribic, stripov in staršev.

***

Naslednje jutro ga je babica prosila, da bi z njo odšel k zajcem in prepelicam. Dejala mu je, da bo zanj najbolje, da se vsega nauči. Njej bi pomoč prišla prav. Saj bi ji hotel pomagati, kajne?

Ni hotel, toda pokimal je. Prepelic ni maral, zajcev ni prenašal. Bili so veliki in močni, eden ga je nekoč ugriznil. Sprehajali so se po svojih lesenih kletkah, včasih so nenavadno topotali, včasih bežali. Ni razumel, zakaj jih babica sploh ima, zakaj jih krmi in zakaj je vse to sploh potrebno: menjavanje vode, pometanje bobkov, sipanje zrna – nobenega smisla. Toda šel je z njo in stal ob njej ter jo gledal, kako vse to počne. Poslušal jo je, kako se pogovarja z njimi, čeprav je najbrž vse to govorila bolj sama zase.

Nenadoma se je razjokal in se usedel na tla. Babica ga je dvignila in pospremila domov, zajci so postali nepomembni. Naredila mu je kakav, tudi sebi, sedla sta na kavč, prižgala televizijo.

»Zdaj moraš biti zelo pogumen,« je bilo vse, kar mu je rekla. Potem sta gledala televizijski kviz. Simon je počasi srebal kakav ter pogledoval zdaj zaslon, zdaj babico. Čakal je, da se bo kaj zgodilo, kajti nekaj se je vendarle moralo. Toda nič se ni zgodilo: ne tistega jutra, ne zvečer, ne naslednjega dne in prav tako ne naslednji teden. Minil je mesec in še vedno nič, samo življenje pri babici Tončki, obiski razno raznih stricev in tet, sosedje, pokopališče, zajci, prepelice, trg, nakupovanje v Mestu in nič več, prav nič. Včasih je imel že dovolj čakanja. Takrat je po navadi ves dan jokal in tulil, nič ni pomagalo. Želel je, da bi ga mama poklicala, naj poliže kuhalnico, s katero je zmešala testo za zamorčka. Hotel je, da bi mu oče dovolil, da se usede poleg njega za mizo v veliki sobi in opazuje, kako se ukvarja s tem, čemur so nekateri rekli »najnenavadnejši konjiček na svetu«, čeprav Simon nikakor ni razumel, kaj počne oče, medtem ko zapolnjuje okenca s številkami.

Včasih se je zgodilo, da mu je zmanjkalo moči. Takrat se je počutil, kakor da ga ne bi bilo: sedel je pred hišo ali v svoji sobi, ki pravzaprav ni bila njegova, kajti njegova soba je izginila s starši in vsem drugim vred, zato je sedel v svoji nepravi sobi v babičini hiši, gledal je skozi okno, gledal na preprogo ali kratko malo predse in izginjal, toda kmalu je spoznal, da ni mogoče izginiti za dalj časa.

Nekega dne ga je babica pustila pred televizorjem in se vrnila k zajcem. Pozneje se je motala po hiši, nekomu je telefonirala, nekaj kuhala, kakor da bi se bala vsaj za trenutek odložiti delo. Naposled se je hotela lotiti pranja, toda nekaj jo je zmotilo. Brž je poklicala Simona, toda ker ni prišel, ga je poiskala sama.

»Simonček, zakaj si pospravil igrače v pralni stroj?«

Naglo je vstal s kavča, stekel v kopalnico in odprl pralni stroj. Gotovo jih ni več, gotovo jih je že pobrala, toda ne, še vedno so bile tam.

Sedla sta na stopnice, babica k ograji, on k steni, in se dolgo pogovarjala. Povedal ji je, da tako več ne more, da naj se že vrneta, prosim, prosim, saj bom priden, je dejal. Povedal je tudi, zakaj in pred kom je skril igrače.

***

Ni komentarjev
Objavi komentar