Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Dragica Haramija: Mladinska kratka pripovedna proza Miška Kranjca

Sodobnost / Arhiv člankov  / Dragica Haramija: Mladinska kratka pripovedna proza Miška Kranjca

Dragica Haramija: Mladinska kratka pripovedna proza Miška Kranjca

dr. Dragica Haramija

Mladinska kratka pripovedna proza Miška Kranjca

 

S stališča mladinske književnosti moramo o delu Miška Kranjca (1908–1983) govoriti z zadržkom, saj je avtor v pogovoru z Zadravcem, objavljenem v delu Miško Kranjec: Izbrana mladinska beseda (1978a: 257), izjavil, da pravzaprav nikoli ni pisal za mladino:

Ker pa za mladino prav namenoma nisem nikoli pisal, temveč o mladini, čeprav naj bi to pisanje hkrati bilo tudi za mladino, ker se mi je zdelo, da je izkustveni in doživljajski svet mladine sicer manjši od enakega sveta starejših, večji bolj razkošen pa po svoji fantaziji, se mi je zdelo, da ta – fantazija – lahko dopolni druge pomanjkljivosti. Morda je vzrok za to mojo ‘pomanjkljivost’ tudi to, da nisem otrok, zrasel v svetu pravljic, v svetu, ki bi bil namenjen samo mlademu človeku, temveč se je v moji mladosti mešalo drugo z drugim.

Kranjec torej ne verjame v koncept otroštva in otroka, ki v neki specifični razvojni fazi potrebuje poseben tip književnosti. Z njegovo tezo, da naj otroci berejo književnost za odrasle, čeprav zaradi kognitivnega in socialnega razvoja te književnosti še ne razumejo, se je v sodobnem času težko strinjati. Res pa je, da mladostniki, če imajo razvit socialni čut, že lahko razumejo skorajda vsa kratkoprozna Kranjčeva dela. Pisatelj nadalje v istem intervjuju nasprotuje ustvarjanju mladinske književnosti (Kranjec 1978a: 257): »V novejšem času pa ga skoraj ni mlajšega pesnika, ki ne bi napisal kar kake zbirke za mladi rod. Večina teh, ki pišejo za mladino, bodi pesmi bodi prozo, se prav trudi, kako bi se približali ‘svetu mladih’, kakor si ga zamišljajo. Bilo pa mi je nekajkrat prav mučno ob recitacijskih prireditvah po šolah, ko sem videl, kako se otroci smejejo vsakovrstnim banalnostim tako imenovanih ‘mladinskih’ pisateljev. Zanimivo je, da so se take banalnosti ponavadi javljale v prozi in ne toliko v pesmi.« Kljub odklonilnemu odnosu do mladinske književnosti je Kranjec na prošnje urednikov vendarle napisal in objavil tudi nekaj besedil, ki so izhajala v tedanji otroški in mladinski leposlovni periodiki, pri čemer velja izpostaviti revijo Pionir (letnik 1950/1951 in 1952/1953), revijo Ciciban (letnik 1951/1952), Pionirski list, Mladi svet (1956). Ta besedila so prvo knjižno objavo doživela v knjigi Zlata kočija (1967 in ponatis 1978). Drugi mladini namenjeni izbori so večinoma črpali iz dveh kratkoproznih zbirk, ki sta izšli brez spremnih besed v šestdesetih letih 20. stoletja, Imel sem jih rad: povesti o ljudeh (1953), risbe Lajči Pandur, in Mesec je doma na Bladovici (1958), ilustracije Ive Šubic.

Za zbirko Imel sem jih rad: povesti o ljudeh je dobil Miško Kranjec leta 1953 Levstikovo nagrado (nato še Levstikovo nagrado za roman Čarni nasmeh, 1956), torej so zbirko v času njenega nastanka uvrščali v mladinsko slovstvo.

            V Kranjčevi prozi se, kakor nakazuje tudi avtor sam, pogosto pojavlja literarni lik otroka ali mladostnika, perspektiva pripovedovanja pa je vendarle pretežno usmerjena na odraslega človeka oziroma odraslega bralca, kar nakazujejo predvsem odzivi literarnih likov na neko dejanje ali njihovo razmišljanje. Avtor se je mladinski književnosti najbolj približal s posameznimi deli, ki sodijo v kratko (realistično) prozo, v katerih ubeseduje spomine na svoje otroštvo, preživeto v Polani. Kranjec je v teh kratkoproznih besedilih začel pisati o Muri, o pokrajini ob njej, o trdem življenju revnih prebivalcev ravnice, izjema je zbirka Mesec je doma na Bladovici (1958), kjer je dogajalni prostor Gorenjska. Franc Zadravec v prispevku Narečnost v pripovedni prozi Miška Kranjca ugotavlja (2005b: 238): »Prekmursko in gorenjsko narečno besedje ter slovnične in frazeološke posebnosti obeh narečij – prekmurskega in gorenjskega – pričajo, da sta pisatelju Mišku Kranjcu ugajala njihova zvočna lepota in neposreden ritem, zato se jima znotraj književnojezikovnega reda ni niti mogel niti hotel popolnoma odreči.« Za zbirko Mesec je doma na Bladovici ni bilo najti oznake, da gre za mladinsko delo, čeprav so nekatere črtice objavljene v izborih za mladino, pač pa je poudarek na geografski menjavi književnega prostora in hkrati tudi na jezikovnih prilagoditvah iz prekmurščine na gorenjsko narečje. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar