Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Cvetka Bevc: Spomin

Sodobnost / Arhiv člankov  / Cvetka Bevc: Spomin

Cvetka Bevc: Spomin

Cvetka Bevc

Spomin

 

»Ni dobro, če predolgo spite,« reče nekdo.

Odprem oči. Zagledam belo steno. V hipu se zavem. V bolnišnici sem. Nora vožnja z motorjem se tokrat ni dobro končala. Monika je imela prav. Saj ne vem, zakaj tako rad izzivam nevarnost. Tokrat sem jo skupil za vse pretekle poskuse dvojnih škarij. Poskušam premakniti nogo. Zastokam.

»Vas pa mora hudičevo boleti,« znova zaslišim glas.

Mehak. Topel. S poudarjenimi r-ji. Zveni kot manjša govorna napaka. Zasučem glavo. Na postelji zraven mene leži starec. Skrbno negovana brada, pristriženi brki, glava brez las. Na nosu očala z močno dioptrijo, da s težavo prepoznam oči.

»Dober dan,« rečem.

»Brane sem. Dvojni zlom noge. Nekdanji dokumentarist, zdaj v pokoju,« pravi oni in zakašlja. Začutim, da stok zadrži v sebi. Kot da bi hotel pokazati, da se v njem pretaka prava moč moškega, ki ne bo tožil zaradi bolečin.

Jaz pa bi najraje zarjul. Zbada me v kolkih, seka med rebri, leva noga je skoraj do pasu v mavcu.

»Miha mi je ime,« tiho rečem.

»Me veseli,« pravi starec in zakašlja. Suh, prežvečen kašelj, kakršnega imajo dolgoletni kadilci.

»Bova kar nekaj časa soseda. Mene bodo spustili čez teden dni, vam se tudi nekaj podobnega obeta. Slišal sem sestro, da ste jo pošteno skupili. Vijaki v nogi, pretres možganov. A ne skrbite, še kaj hujšega so spravili v red, pa vas ne bi.«

Stresel je iz sebe rafal besed, govorna napaka je v hitrem govorjenju komaj opazna, zateguje konce besed. Glas mi je od nekje poznan. Oh, ne, že spet je butnila na plan moja stara navada, da vsakemu, ki je vsaj približno prijazen do mene, pripišem, da se od nekod poznava. Monika pravi, da je to navadna paranoja, koliko ljudi stopi v naše življenje in gre naprej, kam bi prišli, če bi si zapomnili vsak glas, jaz pa kar naprej preverjam, kot da nekaj iščem.

Starec vstaja, zavidam mu, da se lahko premika, čeprav s pomočjo bergel, prikrevslja do moje postelje, moj obraz si hoče pobliže ogledati, mi razlaga, saj konec koncev sva soseda. Oh, ja, še to. Pomislim na Moniko, s katero si zadnja tri leta delim spalnico, tale pokveka z debelimi naočniki bo slaba zamenjava, vrag vzemi vse skupaj, prav mi bodi, moral bi jo poslušati, to mojo žensko, v tem trenutku zahrepenim po njej, zakasnela jutranja erekcija postane vidna na dvignjeni rjuhi.

»Kakšen kerlc,« komentira Brane in se zasmeje, kot da bi s tem hotel pregnati mojo zadrego, najbrž sem čisto rdeč v obraz. Bingeljc se mi v hipu sesede. Starčevski smeh me draži, hotel bi mu zabrusiti, naj se briga za svojega uvelega tiča, bolje je starega takoj postaviti na njegovo mesto, da se ne bo potem ure in ure hvalil s kakimi posteljnimi podvigi, poznam jih, stare kvantače. A še preden odprem usta, v sobo pride sestra.

»O, gospod Brane, vi pa kar takole naokoli. Me veseli. Včeraj vas še nismo mogli spraviti iz postelje. Zdaj boste lahko že sami šli v kopalnico,« pozdravi starca in se z vozičkom pomakne do moje postelje. Brane zagodrnja nekaj v smislu, da bi se z veseljem prepustil njenim rokam. Tisti hip me prešine, da se jaz ne morem spraviti do stranišča.

»Kateter še ni poln. Če boste hoteli na veliko potrebo, mi sporočite, da prinesem posodo,« se sestra obrne k meni.

Fuck! Pred tem starcem bom moral srati. Odkimam in debelo pogoltnem slino.

»Jutri boste lahko jedli. Danes vam bom dala zadnjo infuzijo. V njej je tudi nekaj proti bolečinam,« reče sestra in pričvrsti novo flaško.

Stegne se nadme, da mi njene prsi za hip zaplapolajo pred obrazom, če bi se dvignil na postelji, bi jih lahko z ustnicami dosegel, pa ne, ker bi me kaj takega mikalo, samo tako prekleto nemočnega se počutim, hotel bi pokazati nekaj drznosti pravega moškega, zagristi z ustnicami skozi njeno modro haljo, tako pa sem brez tega prepuščen skrbi te zalite petdesetletnice, ki svojo prijaznost prodaja kot del zdravniškega kodeksa, spominja na novo komponirano prijaznost mladih prodajalk parfumov, nobene topline ni v njej, in njen glas, oh, ja, že spet glas, je kot glas učiteljice v osnovni šoli. Pa saj se ji tudi zahvalim kot osnovnošolec, še vedno ves rdeč v obraz. Še dobro, da mi ne bere misli, a starec, ki je odberglal nazaj do svoje postelje, škili proti meni, kot da bi mi s pogledom hotel zavrtati pod lobanjo.

Sestra odide brez pozdrava, zaprem oči, vsaj v mislih lahko pobegnem iz tega prekletega kraja, začnem z igro spominov, vse je enkrat prvič se ji reče, priklicujem podobe na prvi šolski dna, prvo cigareto, prvi kino, prve počitnice brez mame, prvi fuk, prvi rock koncert … Stari nekaj beblja, njegov r je kot uspavanka, ne razumem več njegovih besed, ali pa so jih moji spomini preglasili, ali pa tekočina, ki kaplja v mojo žilo, prinaša pomirjevalo, ker ves postanem mlahav, oči se mi zapirajo.

Vizito sem najbrž prespal. Zbudi me Monika. Z nasmehom. Pričakoval sem pridigo, češ, kolikokrat sem te prosila, da se odpovej motorju, da ne izzivaj nevarnosti. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar