Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Kristina Jurkovič z Edvardom Kovačem

Sodobnost / Arhiv člankov  / Kristina Jurkovič z Edvardom Kovačem

Kristina Jurkovič z Edvardom Kovačem

Pogovori s sodobniki

Kristina Jurkovič z Edvardom Kovačem

 

Kristina Jurkovič: Spoštovani profesor Kovač, da je naša realnost kompleksen svet, ni novo zavedanje, da ga že dolgo ne moremo več misliti v ločenih kategorijah, prav tako ne. Naravoslovno-tehnične discipline se tudi v našem prostoru vedno močneje prepletajo s humanističnimi. Sami ste etiko varstva narave predavali na magistrskem študiju ljubljanske Biotehniške fakultete (zdaj ta predmet poučuje vaš mlajši kolega na doktorski smeri), že nekaj časa pa imate doktorske seminarje s področja etike varstva narave na Filozofski fakulteti Katoliške univerze v Toulousu, kjer kljub upokojitvi doma še vedno poučujete. Kako se veda, kot je filozofija, počuti v družbi pregovorno eksaktnih znanosti? Tudi različni raziskovalci, znanstveniki in pisci, ki se ukvarjajo z vprašanjem narave in okolja, združujejo naravoslovno izobrazbo s filozofijo, denimo raziskovalca in avtorja knjige Drevo spoznanja ter utemeljitelja avtopoieze, Čilenca Humberto Maturana in Francisco Varela (biologijo, nevroznanost, filozofijo), nemški avtor Andreas Weber je biolog, biosemiotik in filozof, okoljski etik Jan Schmidt je fizik in filozof, če omenim le nekatere. Zakaj naravoslovno-tehnične znanosti potrebujejo filozofijo? In ali tudi filozofija potrebuje njih?

 

Edvard Kovač: Povedali ste nekaj, kar zasledujemo že kar nekaj desetletij, da namreč znanstveniki znova potrebujejo filozofijo, se k njej vračajo in z njeno pomočjo žele razumeti svet, naravo in sebe. Pravzaprav gre za krizo tehnološke civilizacije, na katero je v začetku 20. stoletja opozarjal  že filozof Edmund Husserl. Njegov učenec Martin Heidegger je šel še dlje in se vpraševal, kaj je sploh mišljenje in ali znanost sploh zna razmišljati. S tem vprašanjem je meril predvsem na tehnične analize. Gre namreč za to, da tehnika razmišlja predvsem o delovanju pojavov, o strukturah sveta, o spreminjanju znotraj narave. Kaj pa vse to pomeni, tega ne zna razložiti in se o tem niti ne vprašuje.

Mišljenje pa je vprašanje o nečem globljem; kot ste nakazali, si danes znanstveniki žele ustvariti celosten pogled na svet. Toda v filozofskem razmišljanju gre predvsem za iskanje skritega pomena in ne samo za spoznanje, kako reči delujejo. Gre za vprašanje smisla reči, morda tudi za njeno poslanstvo ali celo za razpiranje v skrivnost. V Sloveniji se je eden prvih vpraševal znotraj bioloških znanosti o smislu narave in sveta, in sicer antropolog Anton Trstenjak, ki pa je v svoji univerzitetni karieri predaval tudi filozofijo narave. Zelo dobro mu je sledil slovenski filozof, ki je sicer predaval na Univerzi v Salzburgu in je napisal tudi v slovenščini premalo znano knjigo Filozofija narave, Jože Hlepš. Ko ga beremo, bi lahko rekli (tudi on je po svoji prvi formaciji doktor biologije), da je znanje iz naravoslovnih ved odskočna deska za smelo razmišljanje o bistvu narave, pravzaprav kraljevska pot za celostni pogled na naravo, kjer visoko znanstveno znanje dobi novo razsežnost ter se preobrazi v globalno vizijo sveta in življenja.

Je pa velika nevarnost, in to se rado zgodi pri sodobnih astrofizikih, da svoje genialne znanstvene poglede, kjer obstaja velika verjetnost njihovih teorij, zamenjujejo s filozofskim razmislekom ter tako ne ločijo svojega velikega tehničnega in matematičnega znanja od filozofske gotovosti. V filozofskem razmišljanju pa je nujna intelektualna ponižnost in skromnost našega nebogljenega razuma je prvi pogoj za potovanje k resnici. Najbrž ste uganili, da mislim tukaj na Hawkinga. 

            /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar