Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Nara Petrovič: Kako ubiti kulturo

Sodobnost / Uncategorized  / Nara Petrovič: Kako ubiti kulturo

Nara Petrovič: Kako ubiti kulturo

Nara Petrovič

 

Kako ubiti kulturo

Svet beremo narobe in govorimo, da nas zavaja.

Rabindranath Tagore

 

Pravijo mi cinik, ker se pri vrednotenju raznih »resnic« držim maksime: Ko vsi mislijo enako, so zagotovo v zmoti. Vse, kar se znajde v polju splošne sprejetosti in izgine iz polja splošnega dvoma, je nevarno za duhovno in duševno zdravje ljudi ali celo za njihov obstoj. Varuhi ustaljenosti se zato na smrt bojijo relativizacije standardov in norm, ne marajo razgibanosti; vse na silo tlačijo v okvire, in kadar se jim tlačenje ne posreči, uporabijo še več sile.

            Kultura je čuden stvor, po naravi univerzalni parazit, ki se spretno prilagaja in pase na vseh možnih podlagah v vseh podnebnih pasovih. Podredila si je vse idejne sisteme od davnine do danes, se vtihotapila vanje kot kukavica, izpodrinila njihove gene ter jih nadomestila s svojimi. Zmotno je misliti, da sta učenost in znanost lastni naši kulturi. Ne, kultura ju zgolj izkorišča, tako kot tudi vse drugo. Če je znanstvena metoda mogočno drevo, ki svoje veje organsko razprostira v širno nebo in korenine spušča v globine podzemlja, je kultura bela omela, ki izpod lubja svojega gostitelja sesa vitalne sokove in vanj spušča omamni opoj, da ne bi dojel, kaj se mu dogaja, in se je ne bi otresel.

            Od Gilgameša do Westworlda kultura plete zgodbe, izrisuje like in dogodke v dovršenih potezah, brez katerih ne bi mogla vzdrževati stika s stvarnostjo. Vsa skrivnost napredka človeštva tiči v linijah, krivuljah in razmerjih, s katerimi merimo, režemo, primerjamo, vežemo, stopnjujemo, členimo … Stvarnost si moramo pretvoriti v zgodbo, da bi se lahko navezovali nanjo, vzpostavili odnos, našli v njej svoje mesto in smisel. Zgodbe imajo to čudno lastnost, da jih ne moremo spoznati, ne da bi nas začarale in potegnile vase, ne moremo jih pobrati in pozneje spustiti; z nami ostanejo. Ko slišite zgodbo, ko preberete esej, ko si zapojete pesem, ko pogledate film, ste takoj soudeleženi v njih – one postanejo del vas in vi postanete del njih.

Ko z radioteleskopi prečesavamo zvezdni prah, pridobljene podatke izrišemo v barvnih lestvicah, ki jih beremo kot snovi in telesa. Vidne podobe nam običajno pričarajo računalniki, toda znanost še vedno, tudi petsto let po Leonardu da Vinciju, kdaj pa kdaj najame umetnika, da s spretno roko in kančkom domišljije na platno prenese pičli piksel neba. Kultura z utečenimi simboli in opisi pojasnjuje nepojmljivosti sveta, zato mora neposredni čutni zaznavi skrito stvarnost slikati s predstavljivimi podobami in barvami. S tem nepojmljivosti ne spravi izven polja abstraktnosti v polje zaznave niti ne prispeva k temu, da bi nehali biti nepojmljivi. Samo utrdi svojo prisilo nad objektivnostjo, ko svoje opojne sokove pocedi v nove veje dojemanja vesoljne pojavnosti.

Jezik je temeljna koda interpretacije, omogoča nam fantastično raven abstrahiranja, konceptualizacije, razglabljanja, kombiniranja … Z razvojem znanstvenih simbolnih jezikov (zlasti matematike) smo dešifrirali osnovno matriko, po kateri se ravna vse, kar je, v vseh kotičkih zaznavnega nam vesolja. Naše formule in teorije so kot fraktalne skice na prosojnici: kamor koli jih položimo, opazimo ujemanje – če ujemanje ni dovolj natančno, se poglobimo v fraktalno podobo, dokler ne prepoznamo tistega drobnega detajla, ki je še manjkal. Dosegamo že tako fantastično resolucijo slike, da bi kaj takega pred desetletjem ali dvema veljalo za nedosegljivo. Toda visoka resolucija prinese skrajno kliničnost in za to žrtvuje liričnost.

Že četrt stoletja nimam televizorja, le tu in tam pokukam na ekran, ko sem v kakšnem lokalu ali kje na obisku. Nedavno sem v Združenih državah Amerike prvič sedel v dnevni sobi z ogromnim ultra HD-ekranom, s katerega so me nagovarjali krepko napudrani, našminkani, depilirani, polikani igralci in napovedovalci. Če ne bi bili takšni, bi se jim videle dlačice, izpuščaji, pore … Morali so biti zlagani, da me ne bi njihova HD-»resničnost« žalila.

TV-ekran in filmsko platno – v primerjavi s knjigo in dramo – že tako ali tako močno zamejita manevrski prostor domišljije, v ultra HD-izvedbi pa je ta zamejitev že perverzija. Skoraj vsakdo, ki ga poznam, ima raje knjižno različico iste zgodbe kot filmsko. Sposobni smo ločiti, koliko razsežnosti zgodbe lahko v katerem primeru obvladujemo sami. Vizualni hiperrealizem, seveda, dopušča mnogo manj tovrstnega obvladovanja, zato si je prisiljen pomagati z režijskimi prijemi, stopnjevanjem dramatičnosti, napihovanjem čustev in tako, da potrošnika »umetnosti« hipnotizira z obscenostmi. /…/

 

Ni komentarjev
Objavi komentar