Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Samo Rugelj: Prodajanje knjig od diktature oblasti do diktature trga

Sodobnost / Arhiv člankov  / Samo Rugelj: Prodajanje knjig od diktature oblasti do diktature trga

Samo Rugelj: Prodajanje knjig od diktature oblasti do diktature trga

Samo Rugelj

 

Prodajanje knjig od diktature oblasti do diktature trga

 

Konec letošnjega leta bo minilo natančno trideset let od takrat, ko je bil (še v Jugoslaviji) sprejet zakon o podjetjih, ki je v naslednjih treh desetletjih preobrazil našo družbo, s tem pa tudi založništvo in knjigotrštvo. Marsikdo bo pomislil, da je bila to preobrazba na boljše in da so tržni zakoni, ki smo jih začeli vpeljevati, še posebej po osamosvojitvi Slovenije, izboljšali ponudbo pri nas in olajšali dostop do dobrin, ki jih v času socializma nismo mogli dobiti v zaželeni meri. Na marsikaterem področju se je to res zgodilo. Slovenija buhti od najrazličnejših trgovskih površin, najboljše lokacije na vstopnih točkah v manjša, pa tudi večja mesta so pripadle trgovinam z blagom za vsakdanjo porabo, nakupovalna središča pa so na mnogih obrobjih mest postala središča družabnega življenja, ki se je tja preselilo iz starih mestnih jeder. Obstaja pa področje, kjer se je ponudba za potrošnika in kupca v teh tridesetih letih v povprečju precej zmanjšala in marsikje poslabšala.

To so knjigarne.

 

Knjigarne in knjigotrštvo pred tridesetimi leti

Če zaprem oči in se v mislih preselim tri desetletja nazaj ter se sprehodim po središču slovenskega glavnega mesta, je bilo v njem – poleg Konzorcija – še nekaj velikih knjigarn. Velika knjigarna je bila nasproti Magistrata (zdaj tam prodajajo kozmetiko ipd.), velika knjigarna v dveh nadstropjih, torej s pritličjem in kletjo, je bila nasproti tedanjega Korabara, knjigarna s celovito ponudbo (in pripadajočim antikvariatom) je bila na Nazorjevi, izvrstna knjigarna z duhovno, psihološko in ezoterično literaturo je bila na Čopovi, dobra knjigarna je bila na Miklošičevi in še kakšno bi se našlo.

Takrat so vsaj večje knjigarne želele imeti praktično vso tekočo in preteklo knjižno ponudbo. Takrat je – resnici na ljubo – seveda izhajalo precej manj knjig kot danes. Leta 1990 je denimo izšlo okoli dva tisoč knjižnih naslovov. Zdaj jih izide dvainpolkrat več, vsako leto nekaj več kot pet tisoč. Pri čemer je treba poudariti, da večino tega prirastka izhaja iz t. i. samozaložniških izdaj različnega tipa, saj kakih tisoč (!) založnikov izda le eno ali dve knjigi na leto, kar se pred tridesetimi leti, torej pred pojavom računalnikov in namiznega založništva, predvsem zaradi veliko zahtevnejše tehnične produkcije knjig še ni dogajalo v takem obsegu.

V nekaterih knjigarnah je bil na voljo tudi kar obsežen izbor knjig iz drugih delov Jugoslavije, saj so izobraženi bralci zlahka brali knjige, ki so izšle v Zagrebu, Beogradu in Sarajevu. Tako lahko mirne vesti trdimo, da so tedanje knjigarne, kljub socialističnim razmeram in v primerjavi z današnjimi relativno ostrejšimi političnimi pogoji, preprosto želele pritegniti (kolikor lahko o tem govorimo v času socializma) z raznovrstnostjo ponudbe.

Poleg tega knjigarne v tistem času za knjige niso predstavljale edine prodajne poti. Še vedno je cvetela akviziterska prodaja, ki je velikim založbam – te so namreč lahko vlagale tudi v produkcijo višjecenovnih in obsežnih knjižnih projektov, torej slovarjev, enciklopedij, razkošnih monografij in drugega – omogočala neposredno ponudbo knjig končnemu potrošniku. Te knjige so se takrat prodajale v visokih nakladah, tudi v deset tisoč in več izvodih, ter s tem zagotavljale stabilen prihodek in včasih tudi osnovo založbam, ki jim je bila prodaja »običajnih« knjig v knjigarnah predvsem dopolnilo.

Tudi prodaja v knjižnicah (oziroma odkup knjig v knjižnicah) je bila na precej visokem nivoju. Posameznega naslova »običajnih« knjig, predvsem leposlovja, se je v tistem času prodalo do petsto izvodov in več ( v splošne in šolske knjižnice, v knjižnice podjetij in v nekatere knjižnice po Jugoslaviji), kar je že omogočalo pokritje nekaterih osnovnih stroškov izida. Skupna neposredna prodaja knjig, torej akviziterska in knjižničarska, je tako lahko predstavljala tudi precej več kot polovico celotnega letnega prihodka posamezne založbe.

Založbe z dovolj velikim obsegom poslovanja in z do neke mere centralističnim upravljanjem celotne panoge, ki je bilo posledica tedanjega družbenega sistema, zaradi česar obstoječe založbe niso imele neposredne konkurence v zasebni pobudi, so torej v tistih časih lahko relativno nemoteno delovale ter imele v svoji »ekipi« zaposlene vse kadre, ki so potrebni za kakovostno izdelavo knjig, od lektorjev naprej. Ker so bile knjigarne zgolj ena od prodajnih poti, so bile, kljub temu da so spadale pod eno od založb, bistveno bolj odprte za knjige drugih založnikov. To se je med drugim kazalo v precej nižjem rabatu, ki so ga zaračunavali za prodajo knjig. Ta je znašal samo petnajst ali dvajset odstotkov od cene knjige, pri čemer velja pripomniti, da knjige, ki so dobile ustrezno potrdilo od kulturne skupnosti, niso bile obdavčene s t. i. prometnim davkom, torej so bile, v današnjem jeziku in ekonomiki, brez davka (na dodano vrednost).

Zdaj pa odprimo oči in se preselimo v sedanjost.

 

Knjigarne in knjigotrštvo danes

Kar nekaj ljubljanskih knjigarn izpred treh desetletij danes ni več. Velika knjigarna pri Korabaru je izginila že v začetku devetdesetih let, počasi pa so se njenemu izginotju pridružile tudi nosilna knjigarna Državne založbe Slovenija pri Magistratu, knjigarna Mladinske knjige na Čopovi (ki jo je pred kratim zamenjala veliko manjša, usmerjena predvsem na mimoidoče turiste), knjigarna Cankarjeve založbe na Miklošičevi. Seveda to ne pomeni, da teh knjigarn niso nadomestile kake druge, ki jih bodisi upravljajo druge založbe, denimo Učila, bodisi se nahajajo na drugih lokacijah, vendar imajo te povsem drugačno vsebino in poslovno strukturo.

Slovensko založništvo je namreč v naslednjih tridesetih letih prešlo različne razvojne faze, ki jih lahko na kratko naštejemo in opredelimo. Te so bile: privatizacija velikih založb, ki je potekala dobršen del devetdesetih let in se je podaljšala tudi v tretje tisočletje, vzporedno temu je potekalo postopno propadanje in/ali usihanje manjših založb, ki so nastale po dekretu še v socialističnih časih, niso pa preživele tranzicije in pehanja za njihovo (zasebno) lastništvo. Nekateri od teh procesov še vedno niso povsem zaključeni.

Ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let smo bili na začetnih valovih prvinske podjetniške pobude priča nastajanju prvega vala zasebnih založb, temu pa se je pridružilo tudi nastajanje t. i. neprofitnih založb (pozor, pod to oznako se vodijo zelo raznovrstne založbe), ki naj bi po svoji osnovi delovale v javnem interesu. Slednje so z javno podporo večinoma preživele do današnjih dni, medtem ko je kar nekaj zasebnih založb iz prvega vala potonilo ob resnejših tržnih čereh, na katere so naletele na zahtevnem slovenskem knjižnem trgu.

Sredi devetdesetih let smo bili deležni drugega vala zasebnih založb z že bolj resnim poslovnim načrtom in širšo ambicijo, na učbeniškem in/ali knjižnem področju, in temu je sledil vzpon panoge. V drugi polovici devetdesetih let in v prvem desetletju tretjega tisočletja je slovensko knjižno založništvo doseglo vrhunec po številu izdanih naslovov in po obsegu panoge kot gospodarskega subjekta.

Nastop krize po letu 2008 in postopno zmanjševanje knjižnega založništva sta povzročila usihanje in/ali propad založb, ki se niso mogle prilagoditi spremenjenim tržnim razmeram. Vzporedno je prišlo do upadanja in skorajšnjega izginotja direktnih prodajnih poti z višjecenovnimi enciklopedičnimi in slovarskimi knjigami, ki jih je večinoma povozil internet, globalna digitalizacija prenosa knjižnih vsebin pa je vplivala tudi na neposredno nakupovanje knjig. Vse to je prispevalo k dvigu pomembnosti knjigarn kot prodajne poti za založbe, ki so njihove upraviteljice. V nadaljevanju se je to v knjigarnah odrazilo v intenziviranju postavljanja lastnih knjižnih naslovov v ospredje, tako v izložbah kot na knjižnih policah, kar je povzročilo usihanje knjigarniške prodaje manjših založb.

Te so na vrhuncu krize skušale vzpostaviti svoje prodajne poti ter končnim kupcem prek spleta, na neknjigarniških prodajnih lokacijah ali še kako drugače ponujati lastne knjige po nekoliko znižanih cenah od tistih v knjigarni, saj so lahko tako hitreje prišle do denarja od prodaje svojih knjig. Vendar je vzpostavitev zakona o fiksni ceni poleti 2014 to v veliki meri preprečila. Ta zakon, v resnici edina nova, realna in formalna intervencija države na področje knjige v zadnjem obdobju, ki je vplivala na vse subjekte, je skušal knjigarne ohraniti kot osnovno prodajno pot do knjige. Vendar pa ta ukrep ni bil pospremljen s celovito javno kampanjo o pomenu branja in posedovanja knjig ter ustvarjanja lastne knjižnice kot temelja za duhovni in intelektualni razvoj, zato ta zakon sam po sebi ni pripeljal do vnovičnega buhtenja knjigarn in njihove ponudbe. Celo nasprotno.

Obdobje od leta 2014 do danes imamo lahko za čas nadaljnjega reduciranja knjižne ponudbe knjigarn na ponudbo knjig, ki jih izdaja upravitelj knjigarn in (vnovičnega) vse večjega vpeljevanja neknjižnega prodajnega programa v knjigarne. Ta ponekod že zavzema več kot polovico knjigarniške površine. Vse to je v seštevku z letošnjim letom pripeljalo do polovičnega padca knjižne panoge glede na obdobje pred krizo. Pri tem velja poudariti, da se kljub visoki gospodarski rasti v zadnjih letih pozitivni učinki na založniško področje niso preselili.

Precej se je spremenilo tudi na knjižničnem področju. Ta dejavnost je v zadnjega četrt stoletja z velikimi vlaganji tako v redno poslovanje kot v izboljševanje in prenovo osnovne infrastrukture (torej samih knjižnic, ki so v manjših mestih pogosto del večjega kulturnega centra) doživela velik vzpon, dolgo pa se je povečevala tudi izposoja knjižničnega gradiva. Ta se je zdaj ustalila pri nekako 12 enotah letne izposoje knjižničnega gradiva na prebivalca, ob približno pol milijona članov (brez šolskih knjižnic) ter približno osmih milijonih letnih posamičnih obiskov splošnih knjižnic.

Ne glede na to, da je za redno poslovanje slovenskih splošnih knjižnic iz državnih in občinskih proračunov namenjenih približno desetkrat več javnega denarja, kot ga za izpolnjevanje javnega interesa dobi knjižno založništvo za produkcijo knjig, ki so temeljna vsebina za delovanje knjižnic (založništvo dobi neposredno od Javne agencije za knjigo dobre štiri milijone evrov, splošne knjižnice za svoje poslovanje potrebujejo približno 40 milijonov), se je vsota, namenjena za odkupovanje knjižničnega gradiva (ta je predstavljala približno petino proračuna knjižnic, ostale štiri petine so šle za njihovo operativno delovanje), v času krize začela zmanjševati in se še vedno ni vrnila na predkrizno raven.

Posledica tega je bila – in še je – zmanjšan knjižnični odkup knjig, kar je še dodatno prizadelo poslovni model, po katerem so do tedaj poslovale založbe. Zato so založbe, ki imajo knjigarne, poleg izpostavljanja lastnih knjig začele dvigovati rabate, ki jih zahtevajo za prodajo knjig drugih založnikov v svojih knjigarnah, hkrati pa so se postopoma podaljševali plačilni pogoji za prodane knjige. Danes ni nenavadno, če knjigarna od prodane knjige dobi več kot založnik, celo več kot polovico prodajne cene, preostanek pa založniku izplača v treh mesecih ali pozneje. Za primerjavo. Če vzamemo za osnovo knjigo, katere cena je 20 evrov, je založnik, ki je pridobil dovoljenje za oprostitev od prometnega davka, pred tridesetimi leti po prodaji svoje knjige v knjigarni dobil od tega tudi 17 evrov, danes pa po odbitju davka na dodano vrednost in knjigarniškega rabata le redko dobi več kot 10 evrov.

Rezultat vseh teh silnic in poslovnih potez, ki so bile včasih uporabljene tudi za lastno reševanje založb, ki obenem upravljajo knjigarne, je koncentriranje zaslužka knjigarniško prodanih knjig v rokah knjigarn, posledica tega pa je siromašenje založb. Te v takih razmerah seveda ne morejo vlagati v razvijanje, niti na področju produkcije knjig niti na področju zaposlovanja propulzivnih kadrov. Rezultat je razpadanje celotne slovenske založniške dejavnosti. Ta se vse očitneje cepi na založbe, ki so uspele doseči dovolj velik obseg poslovanja, torej izdajanja knjig, da lahko podpirajo mrežo lastnih ali vsebinsko pridruženih knjigarn in založb, ki jim knjižni program tako ali drugače podpirajo javna sredstva, bodisi slovenska bodisi evropska. V nekaterih primerih se lastne knjigarne in javno podprt knjižni program prekrivata. Ni nepomembno, da so založbe, ki so bile v zadnjih letih med bolj propulzivnimi, locirane izven Ljubljane, kjer so stroški dela precej nižji. Najbolj skrb vzbujajoč pa je nasledek, da v zadnjih petih letih skoraj nismo zabeležili pojava nove opaznejše in vplivnejše založbe.

Založb, ki nimajo svojih knjigarn ter delujejo, poslujejo in živijo izključno s prodajo svojih knjig na trgu, je torej vse manj. Te se raztezajo od specializiranih, nišnih založb, ki izdajajo knjige in/ali priročnike za poslovno javnost, do tistih, ki svojo dejavnost premišljenega nabora komercialnih knjig kombinirajo z drugimi dejavnostmi knjigotrškega posla, denimo z distribucijo knjig (po knjižnicah in knjigarnah). Druge založbe, ki živijo od prodaje na trgu, so se bolj ali manj zreducirale na garažna podjetja z enim ali največ dvema zaposlenima.

In kaj vse to pomeni za vsebinsko spreminjanje nakupljenih knjig?

 

Vsebinska erozija

Seveda nič dobrega. V tem smislu se zdi, da založniška panoga caplja po poti kinematografskega predvajanja, ki je, razen izjem in kakega festivala, kot je denimo Liffe, že nekaj let oskubljena občutnejšega gledanja resnejših filmov, saj se gledalci osredotočajo predvsem na lahkotnejše filmske vsebine. Podobno je tudi pri knjigah.

Poglejmo na kratko nekaj medijsko najbolj izpostavljenih domačih knjižnih naslovov v letošnjem letu (navajam jih kronološko, po mesecu letošnjega izida):

januar: Branko Gradišnik: Iskanje izgubljenega zdravja; kolekcija humornih besedil znanega slovenskega pisatelja in prevajalca, ki obdeluje svoje življenje, polno raznovrstnih bolezenskih prigod, in hkrati na podlagi pridobljenih izkušenj svetuje, kako se z zdravim življenjskim slogom čim dlje ogibati zdravnikov;

marec: Mojca Širok: Pogodba; žanrski prvenec znane novinarke in dolgoletne poročevalke iz Rima ter avtorice več strokovnih knjig, ki je tokrat napisala kriminalko z dogajanjem v Italiji, zanjo pa prejela nagrado modra ptica. Nova slovenska kriminalka po uspešnici Jezero Tadeja Goloba, tokrat izpisana z ženskim peresom, je vsestransko aktivirala medije, od nacionalne televizije naprej, ter nato tudi kupce knjig;

april: Tadej Golob: Kot bi luna padla na zemljo; biografija igralke Milene Zupančič, ki jo je napisal znani pisatelj in večkratni biograf, je seveda zbudila obilo zanimanja pri medijih, še posebej zato, ker jo je izdala ista založba kot pred leti biografijo Borisa Cavazze;

april: Žiga Valetič: 80ta; desetletje mladih; glasbeno-kritiški pregled slovenskega popglasbenega ustvarjanja v prelomnih osemdesetih letih, ki ga je napisal publicist in pisatelj. Knjiga je dosegla velik odmev pri splošnih medijih in novinarjih z glasbeno naravnostjo;

maj: Samo Rugelj: Triglavske poti; vmes se je znašla tudi knjiga pisca tega besedila, publicista in avtorja več športnih knjig, ki je nastala ob okrogli obletnici prvega vzpona na Triglav, kar je bil dovolj dober trnek, da je ta hibrid med potopisno in osebnoizpovedno knjigo aktiviral novinarje in medije, ki pokrivajo aktivno življenje;

julij: Miha Šalehar: Duh česa; knjižni prvenec znanega radijskega voditelja s široko poslušalsko bazo. Njegove pikantne in z inteligentno duhovitostjo pisane kolumne so nagovorile širok nabor medij in poslušalcev ter knjigo v že skoraj zastarelem žanru (kolekcija že objavljenih besedil) spremenile v velik knjižni hit;

september: Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset; avtobiografski leposlovni prvenec, ki po eni strani nostalgično pripoveduje zgodbo o otroštvu in odraščanju v Jugoslaviji z vsemi klišeji vred, po drugi strani pa sta avtoričino življenjsko zgodbo zaznamovala tragična smrt mame ter njena lastna bolezen. Knjiga, ki je v velikem obsegu spodbudila različne tipe slovenskih medijev k poročanju o njej, kar se je odrazilo v hitro razprodanem prvem natisu in enako hitro razprodanem ponatisu;

oktober: Jakob J. Kenda: Apalaška pot; prvenec znanega prevajalca in publicista, potopis o pohajanju po 3500 kilometrov dolgi ameriški pohodni poti; avtor je, tudi zaradi samozaložniške izdaje, s svojo aktivnostjo uspel angažirati celotno medijsko srenjo, da je ugriznila v njegovo zgodbo;

november: Tadej Golob: Leninov park; nadaljevanje avtorjeve uspešnice Jezero, ki je v nekaj dneh na knjižnem sejmu postala velik hit, obenem pa je imela izjemen odmev tudi pri knjižnicah, saj so te naročile daleč nadpovprečno količino tega naslova.

Kaj je razvidno iz naštetih naslovov? Prvič, niso vse knjige izšle pri velikih založbah, celo nasprotno. To pomeni, da lahko slovenske medije, če so dovolj propulzivni, aktivirajo tudi manjši založniki ali celo samozaložniki. Drugič, pomembno je poudariti, da nobena od teh knjig ni klasičen slovenski leposlovni roman. V Sloveniji so se letos skozi medijski obtok torej sprehodile predvsem knjige, ki se jih je dalo plasirati širše, bodisi zaradi širše zanimivosti vsebine bodisi zaradi njihovega avtorja kot osebe, ki ima v družbi že določeno prepoznavnost. Tretjič, poučno je, da se skozi slovensko medijsko krajino lahko »potegne« največ en domači naslov na mesec, večina preostalih pa je bolj ali manj obsojena na spregled.

Seveda bi komu od avtorjev naredil krivico, če bi zapisal, da so naštete knjige lahkotnega značaja. Vendar pa obstaja velika razlika med večino teh knjig in klasičnim romanesknim leposlovjem. Zato lahko tvegam s trditvijo, da je sedanje stanje celotne slovenske knjigotrške mreže pripeljalo do tega, da klasičnega leposlovja, z redkimi izjemami, ki so jih v zadnjih letih predstavljali romani Draga Jančarja in Gorana Vojnovića, pri nas skoraj ni več ustrezno tržiti in prodajati.

Kaj to pomeni za prihodnost?

 

Prihodnost prodajanja knjig v Sloveniji

Seveda se ji ne obeta nič dobrega. V Sloveniji se namreč – razen izjemoma – ne prodaja knjig kot takih, glede na njihov realni tržni potencial in vsebinsko zanimivost, temveč najprej in predvsem glede na to, kje so izšle. Najprej se torej pogleda, kdo je založnik knjige, in na osnovi tega podatka se knjigi odredi mesto v knjigarni. Če želiš imeti v Sloveniji knjige na prvih knjižnih policah, moraš odpreti lastno knjigarno.

Morda je na tem mestu ustrezen kratek skok čez mejo, na Hrvaško, knjižno precej večji trg, ki pa se je, tudi zaradi odsotnosti ustreznih podpornih mehanizmov, lani sesedel. Svoja vrata je zaprla največja knjižna veriga, ki je pod isto streho združevala tri velike hrvaške založnike, kar je sprožilo vprašanje, kje je sploh še možno kakovostno prodajati knjige na Hrvaškem.

Kaj se je zgodilo po tem?

V naslednjem letu so na trg vstopili novi igralci, denimo s knjigarnami pod blagovno znamko Kupi knjigo, ki so s trženjem knjig nastopili bolj neobremenjeno, saj sami niso hkrati tudi založniki. To je vidno že takoj ob vhodu v njihove knjigarne, kjer sta, tako kot v običajnih knjigarnah po svetu, dva velika pulta (oziroma dve omari) s knjigami: na prvem so izpostavljene leposlovne, na drugem pa neleposlovne novitete. Kot sem nazadnje pred kakim mesecem vstopil v eno njihovih novih knjigarn, sem kar nekaj časa stal pred tema pultoma, saj se ju kar nisem mogel nagledati: gre za najobičajnejšo predstavitev knjižnih novosti, kar jo je mogoče narediti v knjigarni, hkrati pa česa takega preprosto nisem deležen niti v eni slovenski knjigarni!

Zavedanje o tem, da je vrag že pred časom odnesel šalo in da je postkrizna družbena klima v slovenski knjižni prostor prinesla novo obliko diktata, tokrat diktaturo vse bolj siromašnega trga, je pri nas še vedno veliko premalo prisotno. Najbrž zato, ker je še vedno izjemno malo ljudi, ki tako ali drugače živijo od knjig, a so v praksi v resnici odvisni od knjižne prodaje. Poglejmo po vrsti:

– prevajalci in avtorji običajno dobijo fiksni honorar in so bolj ali manj neodvisni od nadaljnje prodaje knjig, pri katerih so sodelovali kot ključni (so)avtorji,

– tiskarji in oblikovalci so za svojo storitev fiksno plačani in nadaljnja usoda knjig nanje vpliva zgolj posredno,

– kar nekaj založnikov je vezanih na javno podporo, zato lahko vsaj približno in še znosno živijo že od izdajanja knjig (ter zagotovljene prodaje v knjižnice), ne pa od njihove neposredne prodaje končnemu kupcu,

– knjižničarji so že po definiciji javni uslužbenci in negativni trendi v založništvu jih ne prizadevajo neposredno; to velja tudi za druge, ki tako ali drugače delajo s knjigami in so zaposleni v javnem sektorju,

– knjigarnarji so običajno zaposleni v okviru večjega podjetja, zato se njihov individualni prodajni rezultat velikokrat razoseblja v relativno (ne)uspešnost podjetja kot celote.

Izkaže se, da je od prodaje knjig neposredno odvisna samo peščica tistih založnikov, ki kot krmarji lastne barke skušajo previhariti knjižne viharje med čermi trga in bregovi države. Nekaterim uspe, drugi se po določenem času razbijejo in opustijo dejavnost. Ali pa se morda preselijo v javno službo in s knjigami delajo bolj od daleč.

Vse to rezultira še v dveh ugotovitvah iz zadnjega časa. Prva je posledica statistike, ki jo delamo v naši založbi že kar nekaj časa. Zaradi vse večje monokulturizacije knjigarniške ponudbe, ki je najočitnejša ravno v manjših knjigarnah, kjer za knjige drugih založnikov preprosto zmanjkuje prostora, v zadnjem obdobju opažamo upad odstotka v primerjavi s prodajo knjig v večjih knjigarn, kjer imajo bolj raznoliko ponudbo. Manjši založniki z bolj specifičnim programom imajo torej na slovenskem knjigarniškem trgu vse manj lokacij, kjer lahko učinkovito prodajajo svoje knjige.

Druga ugotovitev izhaja iz prve. Ker v knjigarnah zmanjkuje prostora za manjše založnike, jim vsakoletni knjižni sejem predstavlja vse pomembnejšo možnost in priložnost, da svoj knjižni program predstavijo širšemu občinstvu. Njihova prodaja knjig na sejmu zato v zadnjih letih praviloma raste, kar pa včasih pomeni tudi to, da so zainteresirani bralci in kupci šele na sejemskih stojnicah naleteli na dobro izpostavitev njihovih knjig.

Knjižni sejem je v tem smislu nekakšna šestdnevna simulacija slovenskega knjigarniškega trga, pri katerem ima večina založb svojo samostojno knjigarno.

Zaradi vseh teh trendov, ki slovensko knjigo še vedno potiskajo navzdol, sem nestrpno pričakoval nastop novega predsednika vlade na letošnjem knjižnem sejmu.

 

Predsednik vlade na knjižnem sejmu

Za to sem imel kar nekaj razlogov. Aktualna koalicija je v koalicijsko pogodbo zapisala, da si bo prizadevala pomagati slovenski knjižni kulturi in knjigam nasploh, tudi z odpravo davka na (dobre) knjige. To je sprožilo veliko zanimanja med založniki, saj smo končno zaslutili priložnost, da bi se lahko na področju naše dejavnosti kaj pozitivnega premaknilo tudi na sistemski ravni. Nadaljevalo se je z debato med člani Društva slovenskih založnikov in Zbornice založnikov in knjigotržcev, ki se je zaključila s tem, da so predsedniku v mesecu pred knjižnim sejmom napisali pismo s vprašanji, kdaj naj bi se ta prizadevanja o pomoči, torej umiku ali vsaj znižanju davka na knjigo, začela odvijati v praksi. Pričakovalo se je, da bo predsednik vlade kot častni govorec na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, torej v samem epicentru založniškega vrhunca leta, na to kaj odgovoril ali se na to pobudo vsaj navezal.

Prvi mož vlade je svoj govor začel sproščeno, skoraj šegavo. Spomnil se je mladosti in potegavščin, ko je za vrhunec predrznosti veljalo, če si poklical v Cankarjev dom in vprašal, ali je Ivan doma. Navezal se je na pregovor Lepa beseda lepo mesto najde in se vprašal, ali smo v teh časih Slovenci sploh še sposobni in pripravljeni na izrekanje lepih besed. Čakali smo, kaj bo sledilo.

Nato je orisal svojo družino. Dva otroka imata z ženo, je povedal, dve hčerki, stari enajst in devet let, ki ju je žena, za katero ima srečo, da je slavistka, vzgojila tako, da radi bereta že kar nekaj let. Tudi sam se lahko pohvali, je pripomnil, da jima je ob večerih dolga leta bral pravljice. Zdaj, ko odraščata, že posegata po resnejših knjigah, takih, ki se jih ne bi branili niti odrasli.

Ja, jezik je pomembna stvar, saj nas druži in definira narod, je modroval premier, knjige v slovenščini, še posebej leposlovne, so pomembne. Zato je založnikom čestital, da opravljajo pomembno delo, jim položil na srce, naj se trudijo še naprej, in jih nagovoril, naj bodo dobrodušni do ministra za kulturo, ki za založništvo ne bo namenil več denarja, seveda tudi za to, ker ga za to ne bo odobrila vlada.

Ja, rekli boste, premier je prišel, natrosil nam je nekaj floskul, potem pa šel, je predsednik vlade poskušal šaljivo zaključiti svoj govor. Morda je res tako, morda pa bo kaj ostalo, je sklenil in odšel z odra.

Vse mi je bilo jasno. Najbolje je, da se poročiš s slavistko, saj bo ta kar se da dobro poskrbela za knjižno kulturo tvojih otrok. Na državo ni kaj dosti računati, saj denarja za knjižno kulturo ne bo nič več, kot ga je bilo doslej. Založniki naj torej še najprej zavzeto in pridno izdajamo knjige in naj se pri tem znajdemo, kakor vemo in znamo. Sem ter tja se nam bo čestitalo za to, kar počnemo. In to je vse.

Tako gre to, bi rekel Kurt Vonnegut.

Dna, od katerega naj bi se končno odbili navzgor, pa še ni videti.

 

 

Ni komentarjev
Objavi komentar