Diana Pungeršič
Feri Lainšček: Ne.
Ilustrirala: Nana Homovec.
Maribor: Litera, 2018.
Naslov Lainščkove nove pesniške zbirke za mlade je lakoničen in že na prvi pogled vzbudi zanimanje. Še posebej ob markantni naslovnici ilustratorke Nane Homovec, ki je »ne« izpisala z velikima črkama čez polovico sinje modre strani. Če ikonična nikalnica pri odraslih vzbuja predvsem asociacije na vedno bolj priljubljene teorije o asertivnem vedenju, bo mladi bralec, ki mu je pesniška knjiga v osnovi namenjena, to nedvoumno in strogo besedo verjetno povezal z uporništvom oziroma prepovedjo. In oboje je na neki način vznemirljivo. Uporništvo prinaša dogodivščino in pri sovrstnikih vzbuja občudovanje, kot prepoved pa mika zaradi navidezne meje, ki preprečuje prestop na drugo, gotovo veliko bolj vznemirljivo stran. Prepovedano je pač (naj)bolj privlačno, morda celo tako, da vzbudi zanimanje tudi največjih (bralnih) odklonilnežev. Pod naslovno nikalnico se sicer sprehajajo še tri bele ovčke, med katerimi veselo rolka ena črna s sončnimi očali, s čimer se naslovnica iz enobesedne uganke prelevi v precej lahek rebus. Naslovni »ne« bo najverjetneje poosebljal nekoga, ki želi biti drugačen, ki bi rad izstopal iz povprečja in hodil po svoji edinstveni poti. Nekoga, ki zableja »ne«, ko vsi drugi meketajo »ja«. Asociacija na popevko Ne bodi kot drugi, za katero je Lainšček prispeval besedilo, je seveda neizbežna.
Izhodišče zbirke je dejansko neka (vsaj navidezna) uporniška drža v najrazličnejših odtenkih, debelinah in tančinah zapletenega odraščanja. Večino pesmi namreč »izpoveduje« mladi pubertetniški svojeglavec, ki deklarativno ne mara, se ne strinja, ne ve, ne rabi, ne bo, mu ni, noče, mu ni važno … Za vsem tem izrecnim zanikanjem in odklanjanjem pa se seveda predvidljivo in značilno za odraščanje pogosto skrivajo njegove (srčne) želje, hrepenenja, neizpolnjena čustva, pa tudi negotovosti in razočaranja. Čeprav gre za zbirko pesmi, je knjiga sestavljena kot nekakšen dnevnik, s katerim vstopamo v (duševni) svet najstnika. Mestoma zavidljivo zrelega in razumnega, sicer pa značilno nihajočega v razpoloženju, včasih je povsem brez volje in vsega naveličan (»Ne vem, kaj naj rečem. / Se zdi mi brez veze. / Sploh nimam ideje, / ni prave poteze.«), včasih zna biti simpatično drzen in humoren (»Ne bom, ker pač nočem. / Ne da se mi. Pika. / Ne terjaj! Prišlo bo / do kratkega stika.«), drugič pa v obrambi (svoje) resnice neposreden in iskren (»Ne, nimam zdaj časa. / Cel dan že počivam. / Se nič mi ne ljubi / in tega ne skrivam.«). Raje kot da bi ubogal avtoritete, kritično preizprašuje vse zapovedane meje, proti koncu zbirke pa se vse bolj razodeva kot občutljivo in v zadevah srca nemočno bitje. /…/