Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Luigi Ballerini: Šifra: Nič

Nič

 

Preveč mračno je, da bi bil mrak.

Niti tega ne vem, kako dolgo sem že tukaj.

Nepremičen.

Celo večnost, se mi zdi.

Ni mi všeč: tule je res preveč mračno, še nikoli ni bilo tako. Včasih se je zgodilo, da je za kakšno minuto ugasnila luč, ampak ob robu stropa so se nemudoma prižgale modre lučke, da so se videli obrisi predmetov. Tiste, ki gorijo tudi, kadar spim. In v takih primerih mi je Madar nekaj govorila, da bi me pomirila.

Zdaj pa je mrak. In tišina. Samo po sebi to ne bi bilo nič čudnega: tudi ponoči je na Svetu tišina, toda takole brez luči se celo ta tišina zdi pretiha. Predvsem pa mrak in tišina nikoli nista bila povezana. Doslej.

Odločil sem se: nima smisla, da bi bil še pri miru, vse predolgo sem čakal. Nekaj moram ukreniti. Ja, zdaj se bom premaknil. Premaknil se bom. Prav gotovo se bom premaknil. Ko bi le vedel, kaj naj storim.

»Pomiri se, Nič, jaz sem tukaj in vse je pod nadzorom …«

No, tako, še sreča. Saj sem rekel, da je preveč tiho in bi se to moralo nehati. Ni moglo trajati.

Torej se splača počakati.

Madar gotovo ureja zadeve. Kmalu bo vse spet točno tako kot prej. Luč se bo znova prižgala, zasloni bodo spet delovali, tekalna steza se bo zagnala in lahko bom nadaljeval vaje, ki sem jih prekinil, ko je ravno vse lepo teklo. Potrudil se bom celo, da bom nadoknadil zamujeni čas, ni mi do tega, da bi zaostajal.

SI VIDEL, DA JE NAZADNJE POSREDOVALA? KAKO NEUMEN SI BIL, DA SI PODVOMIL O NJEJ! VEŠ, DA TE MADAR NIKOLI NE ZAPUSTI. PRI TEBI JE. OD NEKDAJ, IN VEDNO BO S TEBOJ.

Natančno tako, Madar me ima rada.

»Madar, kajne, da bo tega mraka kmalu konec?«

Všeč mi je, če ji govorim, medtem ko rešuje težave, kajti v mraku se ne počutim dobro. Sovražim nove okoliščine. Vznemirjajo me, nepričakovano mi začne kapljati znoj s čela in čutim, da mi razbija srce, kot bi mi nekdo v prsih tolkel s pestmi, da bi prišel na plan. Madar ve, da se mi to dogaja, vedno vse ve. Ničesar ji ne morem prikriti.

»Pomiri se, Nič, tukaj sem in vse je pod nadzorom …«

»Pomiri se, Nič, tukaj sem in vse je pod nadzorom …«

Toda zakaj kar naprej ponavlja isti stavek?

NE SPRAŠUJ PO NEPOTREBNEM. POMIRI SE. SAJ SI SLIŠAL: PRAVI, DA JE VSE POD NADZOROM. ZAUPAJ JI, VEDNO SI BIL V NJENIH ROKAH.

»Daj no, Madar, pusti šale! Veš, da se za vsako figo ustrašim. Vedno me grajaš, da se ne bi smel, ker sem že skoraj odrasel mož, čeprav se včasih vedem kot otrok. Če se šališ, prosim, da takoj nehaš. Ni mi všeč. Prosim …«

»Pomiri se, Nič, tukaj sem in vse je pod nadzorom …«

»Madar, si res ti?«

KDO PA NAJ BI BIL? VČASIH SI RES SMEŠEN.

Zakaj tako govoriš? Njen glas zveni drugače kot navadno, počasnejši je in malce negotov, kot bi sesljala bombon ali bi jo bolel zob.

Se spomniš, kako je bilo, ko je mene bolel zob? Ves teden sem moral po dvakrat na dan vzeti tableto. Še dobro, da je popustilo in me potem ni več bolelo. Zaradi antibiotika pa me je nato zvijalo v želodcu, in ker sem moral kar naprej hoditi na stran, sem moral jemati probiotike, ki so imeli grenak okus. Moral sem ozdraveti, da sem lahko ostal na položaju …

KAJ IMATA ZDAJ ZRAVEN ZOBOBOL IN BOLEČINE V ŽELODCU? RAJE RAZMIŠLJAJ O TEMI.

»Madar, prosim, lepo mi odgovori, kakor znaš le ti. Povej mi kaj drugega, ne vedno istega stavka. Strah me je!«

PST! NE SMEŠ VPITI, SAJ VEŠ. STROGO PREPOVEDANO JE IZGUBITI POTRPLJENJE, KAJTI TO JE ZNAMENJE, DA NE ZNAŠ KROTITI ČUSTEV, IN TO JE NAJHUJŠE, KAR SE TI LAHKO ZGODI. TEGA SI NE SMEŠ DOVOLITI, NIKOLI. PA TE RES NIČ NE IZUČI.

Vem, vem; ne smem vpiti, naj se zgodi kar koli, in tudi razsodnosti ne smem izgubiti, ampak zdaj se mi je to zgodilo. Tudi tresem se. Vidiš?

ŠE TEGA JE MANJKALO, DA SE ZAČNEŠ TRESTI.

»Pomiri se, Nič, tukaj sem in vse je pod nadzorom …«

Prav, prepričala si me, nima smisla, da se tresem ali tarnam, raje bom poskusil znova zagnati sistem z glasovnimi ukazi.

»Luči!«

Še enkrat poskusim, pa nič.

ZAKAJ NE POSKUSIŠ Z ROKAMI? ZAGON Z ZVOKOM MOGOČE ŠE DELUJE.

Pametno! Plosknem.

Ojej, ukaz ne deluje. Vsi zasloni so še vedno črni. V tem mraku se mi ne posreči storiti nič. To se vsekakor mora končati. In to takoj.

»Madar, prosim, zapoj mi pesem, tisto, za katero veš, da mi je všeč in ki si mi jo nekoč, ko sem bil majhen, včasih pela zvečer, če nisem mogel zaspati, ali ponoči, če sem se prebudil zaradi strašnih sanj.«

»Pomiri se, Nič, tukaj sem in vse je pod nadzorom …«

»Pomir… Pomir… Pomir…«

Ne, ne, tole ni dobro. Sploh ni dobro. Vedno bolj se tresem, roke se premikajo same od sebe. Tudi to se ne bi smelo dogajati, toda kaj naj storim? Ne obvladam jih.

PRAV IMAŠ, RES NI DOBRO.

»Pomiri s… Pomiri s…«

PST … SI SLIŠAL?

Sem, sem. Kar naprej ponavlja »pomir«.

NE TEGA, MISLIL SEM NA TLESK TAM SPODAJ.

Tudi meni se je zdelo, da slišim nekakšen tlesk, suh zvok, ki prihaja iz sobe. Praviš, da bi bilo treba iti pogledat? Madar mogoče preizkuša moj pogum in od mene pričakuje dokaz, da nisem reva.

MALO SI PA ŽE.

To veva jaz in ti. No, mogoče tudi ona … Ampak tokrat je ne smem razočarati.

Daj no, pogledat grem. Če je preizkus, bi ga na vsak način rad prestal.

V tej popolni temi se moram najprej spomniti, kako so razpostavljeni predmeti v telovadnici.

Za začetek počasi stopimo s te preklicane tekalne steze, ki se je takrat, ko je vse ugasnilo, v hipu ustavila in me skoraj ubila. Upajmo, da bo Madar zadovoljna, ker nisem izgubil ravnotežja. Že samo za to bi si zaslužil dodatno točko.

Presneto, tako živčen sem, da so se mi dlani prilepile na orodje kot takrat, ko od prenaprezanja dobim krče in ne morem razkleniti prstov.

VIDIŠ, PREVEČ SE NAPREZAŠ. VČASIH SE SAMO PRETVARJAŠ, DA VADIŠ. RES MISLIŠ, DA MADAR TEGA NE OPAZI?

Mislim, da nekaterih tem ta trenutek ni primerno vleči na plan. Poleg tega vem, kako me po vadbi bolijo mišice. Predvsem ponoči noge nočejo biti pri miru, kar same se premikajo po postelji in mi ne dajo miru.

Ampak zdaj, ko sem zlezel dol, me ne moti, previdno poskusimo najti vrata. Tik za metuljčkom so, kjer treniram prsne in hrbtne mišice. Zahtevajo, da te mišice najbolj utrjujem, ker jih največ uporabljam. Kar se mene tiče, bi raje delal samo vaje na klopi za trebušne mišice in kvadricepse. Nor sem nanje.

Zadnje mesece sem zelo zrasel, ne le v višino, tudi okrepil sem se in močnejšega se počutim. Pod zalizki mi je celo zraslo malo brade. Vprašal sem, ali si jo lahko obrijem, toda Madar je rekla, da je za zdaj v redu in da še ni prišel čas. Kmalu mi bodo pokazali video o tem, kaj pomeni, da postaneš moški: vem le to, da si po sintezi še nekaj časa otrok, nato postaneš fant in nazadnje moški. V resnici sem že sam poskusil ugotoviti, toda na zaslonu se je izpisalo, da nimam pooblastil za to iskanje, in zato sem bil malce prizadet. Ne morem drugega, kot da počakam. Če moraš ubogati, moraš to početi v vseh primerih. Upam le, da s svojo radovednostjo nisem razočaral Madar.

POSKUSI SE SPET ZBRATI, NE POZABI, DA JE CILJ PRITI IZ TELOVADNICE. ZBERI SE!

Ni lahko, če nič ne vidiš, v glavi si moraš izdelati zemljevid.

Av! Najbrž sem brcnil uteži, ki sem jih pustil na tleh, preden sem šel teč.

SI VIDEL? KOLIKOKRAT TI JE MADAR REKLA, DA JE TREBA VSE POSPRAVITI TAKOJ, KO NEHAŠ KAJ UPORABLJATI? MADAR IMA VEDNO PRAV.

Prav, naslednjič bom bolj pazil. Ti pa me kar naprej kritiziraš.

No, končno sem prišel do stene. Od tukaj naprej bo vse lažje: dovolj bo, če se bom stisnil k steni in razširil roke, dokler ne bom točno na sredini začutil vratne odprtine.

Počasi … počasi … Še malo, pa bi moral biti tam. Če je to preizkus, mi gre odlično. Madar bo ponosna name in nocoj mi bo za nagrado po večerji dala sojin sladoled, mogoče s sojino čokoladno polivko in mletimi lešniki. Nagrada za velike uspehe.

Kmalu se bodo hkrati prižgale vse luči in zaslišal jo bom, kako ploska in mi govori bravo, preizkus opravljen.

»Pom…, pom…, pom…, pom…, pomir…«

Kako zoprno. Zelo težak preizkus je. Vsaj za deset točk. Malo preračunajmo: z doseženimi desetimi točkami bom zaključil to stopnjo in napredoval na naslednjo.

Oh, sem že skoraj v celici.

Samo še tega je manjkalo, da me prime lulat. Kar v hlače se bom.

PRED VSAKIM TRENINGOM MORAŠ IZPRAZNITI MEHUR. TAKO JE PRAVILO. IN TUDI TOKRAT GA NISI UPOŠTEVAL: OPAZIL SEM, DA PRED VSTOPOM V TELOVADNICO NISI ŠEL NA STRANIŠČE. ZA TO BI SI ZASLUŽIL GRAJO.

Kaj morem, če se mi prej ni mudilo!

NI VAŽNO, ALI SE TI MUDI ALI NE, ITI MORAŠ IN PIKA. PRAVILA SO PRAVILA.

Daj no, stranišče je takoj tu zraven in samo hipec mi bo vzelo.

Premikam se ob steni.

Ni težko lulati v temi: tudi kadar ponoči vstanem, se ne vidi dobro.

Končno stopim v celico; ob steni, kjer stoji postelja, je razpoka. Skoznjo pada sivkasta svetloba. Čudno, nikoli prej je ni bilo tam. Prisežem. Prvič jo vidim. Še nikoli prej je nisem.

Seveda grem naravnost tja.

NE, STOJ. NE HODI TJA. RAJE BODI PREVIDEN IN VPRAŠAJ MADAR.

Tja grem.

SEM TI REKEL, DA NIKAR!

In jaz sem rekel, da grem tja. Gotovo je to del preizkusa. Zakaj bi bila razpoka sicer tam?

Počasi vtaknem prste v režo.

Glej no, vrata so.

Roka mi spet začne drhteti, toda vseeno jo razprem. Zoprno, težko je.

Zdaj vsaj malo bolje vidim.

Toda kakšna celica je to?

KJE SI SE ZNAŠEL?

Tudi sam se to sprašujem. Po stenah so luči, ki oddajajo sivo svetlobo. Ozrem se okoli sebe. Žice, samo metri žic, razpeljani po črnih stenah.

»Pomir… Pom… Pomir…«

Madarin glas je zelo glasen. Od strahu kar poskočim. Z dlanmi si pokrijem ušesa. Še vedno je preglasna. Vse se kar trese. Tudi trebuh in naprej vse do srca, ki še naprej razbija kot obsedeno in me suva od znotraj.

TAKOJ SE VRNI NOTER, TU JE VIDETI NEVARNO.

Tokrat imaš prav, bolje bo, da te ubogam.

Zasučem se in se spotaknem ob kabel, ki vijuga po tleh kot hudobna kača v nočni savani, kadar ne sveti mesec. Da ne bi padel, se primem za drug kabel in potegnem dol škatlo, da grozno zabobni. Črno kocko.

Toda v njej je Madar!

»Pomiiir…,« zakriči, potem pa s sesljajočim pokom dokončno utihne.

Obrnem se.

Joj, ne. Reci mi, da ni res, reci mi, da ni res. Prejšnja razpoka je izginila, ni se več mogoče vrniti v celico.

V PASTI SI!

Obrusim si konice prstov, da bi jo spet našel. Daj, daj, daj! Presneta razpoka, kam si izginila?

Nič, vse je zaman.

Tu notri bo kmalu zmanjkalo zraka: ravno včeraj sem videl film o podmornici, ki nasede na dnu oceana. Mornarji umrejo, ujeti kot miši v pasti brez možnosti za pobeg. Vsi umrejo, drug za drugim. Nihče jih niti ne poskusi rešiti.

Ne bi rad umrl tako, da bi se zadušil.

Zrak, potrebujem zrak.

POSKUSI OSTATI MIREN. ČE SE BOŠ VZNEMIRJAL, BOŠ PORABIL VEČ KISIKA. NE POZABI NA TISTO, KAR SI SE NAUČIL. ZDAJ JE IZREDNO STANJE. VARČEVATI MORAŠ Z ZRAKOM IN MOČMI. OBVLADUJ VSAK GIB, PREMAKNI SE LE TEDAJ, KO NATANČNO VEŠ, KAJ MORAŠ STORITI.

Zasučem se in sredi smešnega prepleta žic pred seboj zagledam črna vrata. Prej jih ni bilo tam ali pa jih nisem opazil. Na njih je dolg rdeč ročaj in zelen trak z napisom Izredno stanje. No, če to ni res izredno stanje! Tudi ti si tako rekel. Potisnem ročaj in izstopim. Vrata se s pokom zaprejo za menoj. Pok je še glasnejši kot tisti prej. Boleče mi odmeva v glavi.

KAM SI VENDAR IZGINIL?

 

Prevedla Dušanka Zabukovec

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart