Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Matjaž Virjent: Življenje slovenskega boljševika v štirih slikah

Sodobnost / Uncategorized  / Matjaž Virjent: Življenje slovenskega boljševika v štirih slikah

Matjaž Virjent: Življenje slovenskega boljševika v štirih slikah

»… in sam si plačilo za vse.«

Dane Zajc

 

Na začetku krivoverske poti očetove družine stoji dobrodušni in z nekoliko švejkovskimi potezami narisan lik njegovega deda, mojega pradeda, Maksa, ki se je kot Leninov vojak boril v oktobrski revoluciji.

Kako se je ta miroljubni in bolj kot ne zapečkarski človek znašel sredi vrtinca revolucionarnega nasilja ter s tem postal nekakšna aluzija na proces metastaziranja rdeče-belega klanja s področja največje države sveta v domači, na sončni strani Alp ležeči mikrokozmos, ni povsem znano. Po prvi verziji je, zanesen od ideje panslovanstva, k Rusom prebegnil izpod germanskega škornja avstrijske armade; po drugi se je – hribovec, kakršen je bil – preprosto izgubil med neskončnimi horizontalami vzhodnoevropskih step in se nato znašel obkrožen z bradatimi in z nabojnicami ovešenimi ruskimi »bratranci« – kozaki.

Hja, kdo bi vedel? Druga možnost se sicer zdi nekoliko verjetnejša, a kdo bi sredi kaosa izmenjujočih se ofenziv zdaj avstro-ogrske vojske, zdaj ruskega generala Brusilova poznal resnico? Nihče; morda megla, ki se je tistega jutra, ko je za vedno zapustil vrste Sedemnajstega pešpolka, spustila na širna galicijska polja: »Infanterist Maks V.! Infanterist Maks V.?« Nič; tišina in odsotnost avstrijskega infanterista Maksa V. se razlega širom dežele, ujete med reki Dneper in Dnester, katere divjo zgodovino je tako slikovito upodobil poljski nobelovec Henryk Sienkiewicz.

Nadaljevanje pradedove z nejasnostmi pretkane ruske odisejade vidim manj kot sklenjen scenosled, podoben filmu, in bolj kot fragmente, kot okruške vsekakor prelomnih časov, iztrgane tako reki pozabe kot megli družinske mitologije in nanesene na rdeči pejsaž oktobrske revolucije.

 

*

 

Tako ga, na primer, vidim, kako spomladi 1917 kot vojni ujetnik dela na podeželskem posestvu doktorja Rotha. Kako mu nekega soparnega popoldneva, rahlo opitemu in zazrtemu proti zahodni črti obzorja, rezilo slamoreznice odreže kazalec leve roke. Vidim, kako nekaj dni pozneje, okrevajoč na divanu poselske sobe, skozi odprta vrata v ogledalu opazuje odsev doktorjeve žene Barbare: nekdanjo primabalerino Kijevskega narodnega baleta, poznano pod umetniškim imenom Margita Ivanovna, gleda popolnoma golo. Vidi, kako se njeno vitko in mišičasto telo naenkrat izvije iz beline rjuh kakor ledena gora iz plašča megle in takoj nato pade v zlati prš zgodnjega dopoldneva, da se zdi, kot bi jo objela velikanska sončnica, premagana od navala pohote.

»Moj bog, kakšna lepota …« izdavi Maks po slovensko. Ona ga sliši in mu, preden zapre vrata, pošlje nasmeh, poln bolečega hrepenenja: temačen ekstrakt samouničevalnega vsakdana, namešanega iz provincialne osamljenosti, francoske poezije in morfija.

(Ali sta tistikrat drug pri drugem opazila odblesk svoje lastne umetniške duše in se prepustila silam ljubezni, lahko le ugibamo, zagotovo pa je Maks Barbarino prekrasno telo zadnjič videl prebodeno z bajonetom pijanega petljurovca, gospoda doktorja pa visečega z veje bližnjega drevesa – bila sta Juda in to se je v tistih (in še marsikaterih drugih) časih plačalo z življenjem.)

 

*

 

Naslednja tipično zabrisana slika nam pradeda Maksa prikaže tako rekoč »na odru sveta igrati vlogo življenja«.

In res lahko z zdravo mero idealiziranja ter vsled pripovedovalskemu zanosu zapišemo, da se njegova rahlo sključena in v preveliko uniformo Rdeče armade oblečena podoba prav na tem mestu zgodbe kot kip samega Apolona izlušči iz črnine dionizičnega kaosa. Tudi slika tokrat (izjemoma!) oživi in film steče.

Zima 1918: Pred nami se razprostre neskončna vzhodnoukrajinska planjava. Prek neba, obarvanega z oranžno rdečkastimi odtenki, se počasi pomikajo razpotegnjeni oblaki; krošnje slab kilometer oddaljenih brez gorijo v svetlobi popoldanskega sonca; črte kolovozov prekriva nekaj centimetrov svežega snega; prevladuje tišina. Pastoralnost uvodnega kadra kazijo le nekolikanj abstraktne šrafure boljševiških okopov, prečno sekajoče prvi plan slike.

Medtem pa, ko naš pogled drsi prek zavajajočih podob zimskega spanja, skozi zrak že leti 120-milimetrska granata, izstreljena iz brezovega gozdička, ki v naslednjem trenutku (BrUUUM) zamolklo eksplodira sredi jarkov in s pljuskom razžarjenih delcev utrdbe na odseku dobrih stotih metrov vse, skupaj z branilci, spremeni v groteskno mešanico zemlje, lesnih iveri, snega in raztrganih človeških teles.

Zaslišimo povelja, posamični streli se zlijejo z mešanico regljanja strojnic in detonacij granat, še nekaj minut prej opustele poljane pa s silovitostjo hudournika preplavljajo belogardistične stotnije generala Denikina: »HURAAAAAAAAA!!!«

Rdečegardista Maksa vidimo, kako stoječ ob prsobranu s puško Mosin nagant strelja nekoliko previsoko. Zavedajoč se, da je na drugi strani cevi prav tako človek, krogle pošilja nekam proti izvoru pridušene, skoraj psihedelično obarvane svetlobe zimskega popoldneva. Utopično početje prekine hlad cevi, pritisnjen k njegovemu tilniku: »Streljaj tako, kot je treba, če ne, te ubijem!« zasliši za seboj. Maksu se čas v trenutku ustavi, občutek ima, kot bi se njegovega srca dotaknil prst iz ledu in kot bi celo njegovo notranjost preplavilo nekaj nepopisno težkega. In ko se previdno obrne, pred seboj zagleda visokega lepotca tridesetih let: njegove temno rjave oči se izza priprtih vek grozeče bliskajo, njegova hitrostrelne mavzerice oklepajoča se desnica je povita z okrvavljenim povojem.

Niti na ramenih niti na prsih črnega komisarjevega plašča Maks ne opazi oficirskih oznak, a za prestrašenega vojaka ni nobenega dvoma: pred njim stoji eden izmed botrov rdečkaste revolucije, eden tistih, ki so si živce jeklenili v preiskovalnih zaporih Ohrane, telesa pa na ledenih sibirskih prostranstvih, in ki zdaj – sledeč geslu Zmaga ali smrt! – neusmiljeno obračunavajo tako z razrednimi sovražniki kot s šibkimi členi znotraj verige delavcev in kmetov.

»No, dajmo, tovariš: streljaj tako, kot je treba,« skrivnostnež z glasom Mefista ponovi ukaz in napne revolver.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar