/…/
Covid-19 je priložnost za uvid
Človeštvo je torej zopet na fatalnem razpotju, od koder vodijo strme poti, bodisi navzgor v novorazsvetljenski postkoronski humanizem bodisi navzdol v anarhizem, totalitarizem, nravstveno policijo, versko diktaturo, nacionalizem in planetarni destruktivizem. Nas čaka Huxleyjev distopični krasni novi svet ali njegov utopični otok brez pesimističnega zaključka, ki bi ga raje zamenjali z islandskim trajnostnim modelom budističnega pridiha?
Ali je ta virozna pošast res naša sovražnica ali pa je le neživ skupek DNK in RNK, na katerega se bodo človeške celice sčasoma navadile in razvile odpornost? Poplavila nas je medmrežna informacijska povodenj, v kateri lahko ohlajamo razgrete glave ali jih še bolj segrevamo do vročičnosti, odvisno od novic in hipotez, po katerih smo bodisi zavedeni s strani nekakšne (ne)zemeljske reptilske elite, da bi lažje dominirala, ali pa nam dejansko grozi apokaliptična kuga tretjega tisočletja. Kdo ve, nemara bosta okrajšavi BC (before Christ) in AC (ante Christum), ki se v angleščini uporabljata za številčenje let pred Kristusovim rojstvom in po njem, odslej pomenili štetje časa pred izbruhom pandemije, torej Before ali Ante covid-19, ker bojda nikoli več ne bo isto.
“Če v ribniku plavajo bolne ribe,” je nekdo tragikomično pripomnil, “jih lahko izoliramo ali pa očistimo njihov habitat,” jaz pa dodajam: odvisno od duš(ev)nega zdravja oziroma mentalne in srčne čistoče odločevalcev. Vemo dovolj, da bi množično ukrepali na lokalni, regionalni, kontinentalni in globalni ravni, toda očitno še nismo dosegli kritične mase zavedanja grozečega izumrtja, drugače ne bi večinsko še naprej tolerirali pogoltne, sebične in skrajno neodgovorne oligarhične manjšine.
Nujno potrebujemo globalno, poenoteno, celostno planetarno zdravstveno pravo, One Health, zlasti v primerih pandemij, katerega bi koordinirala Svetovna zdravstvena organizacija v okviru OZN, znotraj Evropske unije pa tudi pristojni direktorati Komisije. To med drugim vključuje mednarodni sporazum o globalnem zdravstvenem pravu, preventivno pripravo opreme, infrastrukture in postopkov v primeru pandemij in usposabljanje zdravstvenih delavcev na tem področju.
Doseči moramo demokratično soglasje, kaj sme biti dovoljeno državi v izrednih razmerah in koliko časa lahko trajajo posebni ukrepi, zlasti tisti, ki krnijo človekove pravice in svoboščine. Predvsem v politiki bi bilo treba preseči pogubne delitve na vaše in naše, partizane in domobrance, rdeče in črne, koalicijo in opozicijo in tako naprej, kajti država je kot človeško telo, ki za nemoteno delovanje potrebuje desne in leve okončine in eno glavo oziroma celostne možgane in eno mogočno srce. Strankokracija bi morala dobiti protiutež v obliki civilne družbe. Pri tem imajo izjemno pomembno vlogo mediji, ki žal prepogosto pristransko poročajo v korist ene ali druge politične skupine, senzacionalistično povzročajo paniko ali neodgovorno pomirjajo, češ da ni resnične nevarnosti.
Posebno pozornost moramo nameniti starejšim ljudem, kajti pri nas ni dovolj razumevanja celostne problematike in nujnega sodelovanja vseh vladnih resorjev in vseh strok na področju skrbi za starejšo generacijo oziroma, bolje rečeno, na področju kulture staranja in starosti. Država se pod različnimi vladami na vseh treh ravneh oblasti pri uresničevanju vitalnih vprašanj kakovosti življenja starejših odziva prepočasi, čeravno se v hitro starajoči Evropi prav Slovenci staramo najhitreje. Stereotipi o staranju in starosti niso odpravljeni, z zakonom o dolgotrajni oskrbi se mečka že dvajset let. Najstarejši ne živijo v zanje primernem družbenem okolju in so premalo prisotni v življenju slovenske družbe, v razvojnih usmeritvah je starost bolj breme kot dejavnik razvoja, ob negativnih stereotipih so starejši izpostavljeni različnim oblikam staromrzništva. Ker se diskriminacija starejših celo povečuje, moramo nujno popraviti njihovo javno podobo, tudi s sprejemljivejšim neslabšalnim izrazjem o starosti in staranju, hkrati pa izdatneje in odločneje podpirati vse pobude in projekte, ki vodijo v sodelovanje, sožitje in solidarnost med generacijami.
Človečanska prihodnost je in bo še naprej v največji meri odvisna od znanosti, ki je žal ujeta v materialistično paradigmo, zato je nujen njen preporod ali Kuhnov preobrat paradigme. Pretežno namreč sloni na predpostavljenih postopkih in kredibilnosti racionalnega mišljenja, kar samo po sebi ni znanstveno, marveč le filozofsko utemeljeno. Znanost je na sedanji stopnji razvoja še vedno prisiljena kreirati domneve, ki jih ne more dokazati ali ovreči z znanstvenimi metodami. Takšne domneve so kot zrak, po katerem letijo ptice, ali voda, v kateri plavajo ribe, ali tla, po katerih hodi človek: so predpogoj za letenje, plavanje in hojo, toda ne predstavljajo teh dejavnosti.
Na preizkušnji je tako načelo zaupanja in sodelovanja med državami kot sama Evropska unija, za katero ne vemo, ali bo obstala ali se bo sesula. Ne bi smeli pozabiti na Cicerovo lucidno misel, da je zgodovina učiteljica življenja, niti na znameniti govor Victorja Hugoja na pariškem mirovnem kongresu 21. avgusta 1849, v katerem je napovedal dan, ko bo orožje padlo iz rok, ko se bodo države tesno povezale v višji skupnosti in ustanovile evropsko bratstvo. Na žalost je moralo do tega dne miniti še sto let, v katerih sta človeštvo opustošili dve svetovni vojni, zato bi nam moralo biti kristalno jasno, da je obstoj Unije nujen predvsem zaradi varnosti in trajnega miru, vse ostalo je (izjemna!) dodana vrednost, na primer vrednote spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost, enakost žensk in moških, varstvo in izboljševanje (!) kakovosti okolja ter lojalno sodelovanje držav članic.
Ob vseh predkoronskih tegobah (propadanje narave, podnebne spremembe, vojne, terorizem, nepravična porazdelitev bogastva, tiranija denarja itd.) se je gospodarska kriza le še poglobila, zato smo dolžni poiskati rešitev, kako premagati in prerasti obsesijo z imetjem, nenehno ekonomsko rastjo in oblastjo, kako se izviti iz primeža pogubnega hrematizma in vzpostaviti pristno ekonomijo, ki bo negovala našo skupno planetarno hišo. Predpogoj za humani napredek je holistična vzgoja, ki bo od spodaj navzgor poskrbela za duhovno vzgojo srca in ne zgolj za izobraževanje možganov, ki bo vplivala na prevrednotenje vrednot, denimo namesto tekmovanja – sodelovanje, namesto sebičnosti – sočutnost in namesto ega – zavest. Med tistimi, ki se intenzivno ukvarjamo s ključnimi bivanjskimi vprašanji, je tudi Nara Petrovič, ki ugotavlja, da je duhovnost temelj sprememb, pri čemer jo razume kot preseganje samoreferenčnosti, to je sposobnost opredeljevanja sebe in preostalega onkraj svoje definicije resničnega in pravilnega. Pronicljivo meni, da duhovnost merimo po odnosu, ki ga ljudje posamično ali v skupinah negujejo do sebe in sveta, in sicer s samozavedanjem, samorefleksijo in samokorekcijo.
“Če bi vsakega osemletnika naučili meditirati,” je rekel dalajlama, “bi v eni generaciji odpravili nasilje na svetu.” Poslanstvo humanizma še nikoli ni bilo tako ključno za preživetje in razvoj človeške vrste kot ravno zdaj, ko potrebujemo ozaveščenega slehernika za simbiotično povezovanje v celoto na planetu Gaia, ki deluje kot svojevrsten živi organizem. Soočiti se moramo z epohalno dilemo, kako bodo na duhovnost vplivale eksaktne, naravoslovne, tehniške, medicinske, agrarne, družbene, humanistične in umetniške znanosti. Yuval Noah Harari je v sijajnem eseju o svetu po koronavirusu (Financial Times, 20. 3. 2020) opozoril na nevarnost “podkožnega” nadzora s tehtno pripombo, da se nam ni treba odločati med zasebnostjo in zdravjem, ker imamo pravico do obojega, zato potrebujemo globalni načrt in moramo dopustiti opolnomočenje ljudi, da bodo z največjo odgovornostjo primarno sami skrbeli za svoje zdravje. Saj veste, kaj se zgodi z ubogo žabo v loncu, v katerem počasi segrevajo vodo?!
Napočil je torej skrajni čas za razEGOvanje vase zaljubljenih ljudi, ki se obsedeno istovetijo s svojim videzom, sebičnimi mislimi, linearno inteligenco, premoženjem, kariero in močjo oziroma oblastjo. Šele to je prebujenje, ki razumu dodaja modrost z najširšim spektrom ozaveščenosti o vseh in vsem, o celostni, kozmični zavesti – one mind. Kozmos pomeni red, toda na našem planetu prevladuje nered, entropija. Kot vsaka kriza je tudi ta priložnost, da se slehernik poglobi vase in se samouresničen v nesebični ljubezni zave, da je le valček na površini ogromnega oceana, v katerem biva s soljudmi, živalmi, rastlinami, celotnim planetom in vesoljnim stvarstvom. Kolektivna stiska pospešuje uvid, da smo Vsi medsebojno povezani in prepleteni z Vsem, da smo energetsko zgoščeni kvarki Celote, ki je v vsej svoji osupljivosti prisotna v vsakem Bitju. Cepivo proti kovidu bo najverjetneje preprečilo bolezen, toda ta tragična izkušnja človeštva je le en tlakovec na poti k holističnemu uvidu.
Smo na pragu ene največjih sprememb v zgodovini človeštva, ki jo bo v veliki meri usmerjala umetna inteligenca. Si sploh lahko predstavljamo katastrofo, če bi svetovni internet nekdo okužil z digitalnim virusom?! Možne so najmanj tri psihofizične prognoze, bržkone pa jih je še več, kar zmanjšuje verjetnost našega izumrtja. Potencialne naselbine na Marsu in drugod po vesolju niso več znanstvena fantastika, toda bistveno ceneje in hitreje bi bilo teraformirati naš planet, kajti boljšega še zlepa ne bomo odkrili.
Prva možnost je globalizacija umetne inteligence s pomočjo čipov, vsajenih v možgane tistih ljudi, ki si bi to lahko privoščili, pri čemer obstaja grozeča nevarnost, da bi neka totalitarna oblast tovrstne posege predpisala kot obvezne. Takšni algoritmični vsadki ali nanoroboti bi stimulirali posameznikove nevronske povezave in vse več možganov bi bilo priključenih na planetarno internetno omrežje in nemara tudi onkraj, na zunajzemeljsko življenje. Energijo bi dobivali iz vizionarske Dysonove sfere ali po Teslu iz vibrirajočega etra, digitalno bi bili povezani med seboj in z najzmogljivejšimi računalniki, kar bi ustvarilo neskončno učinkovit “panjski” oziroma kolektivni um (hive mind), inteligenco roja (swarm intelligence) in telepatsko komunikacijo. Žal ne vemo, kako bi to vplivalo na človekovo zasebnost in individualno zavest ter v kolikšni meri bi človeštvo mutiralo v konformistično družbo, podrejeno svetovni vladi in vrhovnemu računalniku.
Po drugem scenariju bi umetna inteligenca služila zgolj za enormno povečanje možganskih kapacitet človeka in odstranjevanje filtra, ki pretežni večini zaenkrat onemogoča stik s kozmično zavestjo. Umetna inteligenca bi torej prispevala k razcvetu naravne modrosti, namesto da bi jo podredila računalniškim programom in volji mogočnih strežnikov ter njihovih operaterjev. Pri tem velja omeniti idejo o morfogenetskih poljih (Paul Weiss) in hipotezo o formativni vzročnosti (Rupert Sheldrake), ki jo je Adrian Kezele preprosto razložil takole: kadar se nekaj dovolj velikokrat zgodi ali doseže kritično maso pripadnikov neke vrste, to veščino ali značilnost usvoji večina te vrste. Ko se je med poskusom japonskih znanstvenikov opica na nekem otoku naučila v morju oprati umazan sladek krompir, ki je bil nastavljen na peščeni obali, so jo kmalu začeli posnemati njeni sorodniki. Ko je število ozaveščenih kosmatink doseglo sto, so tako ravnale vse opice, tudi na drugih otokih, čeprav ni bilo med njimi nobene povezave, ali pač – prek kozmične zavesti!? Se bo evolucija človeka nadaljevala po tej poti s pomočjo “enotnega uma” in računalniške mreže, ki je vse bolj podobna živčnemu sistemu velikega organizma?
Tretja prognoza je najbolj zastrašujoča: ljudi naj bi s pomočjo metaznanosti – biogenetike, genskega inženiringa, speciacije, kvantne fizike in računalniškega programiranja – vse bolj izpodrivali superčloveški roboti ali postljudje, zlasti pri rutinskih fizičnih in umskih opravilih ter prej ali slej tudi nasploh, ker algoritmi vse bolj konkurirajo tudi tistim čustvenim, intuitivnim in kreativnim posebnostim človeka, ki so še nedavno veljale za nedosegljive in nenadomestljive.
Ne glede na futuristični kibernetični scenarij bo človeško bitje najverjetneje postopoma privzemalo lastnosti kiborga, nekakšnega hibrida med človekom in mehanskim ustrojem, kar bo eden največjih izzivov humanizma doslej, namreč, kako tehnologijo uporabiti zgolj v korist vseh ljudi in drugih živih bitij, ne pa za njihovo maličenje in uničenje, kako naj bo umetna inteligenca komplementarna človeku, in ne njegova alternativa. Kljub fantastičnim prednostim umetne inteligence nas mora že zdaj proaktivno skrbeti, da utegnejo kriptovalute, blokovne verige, sistemi avtonomnega (ne)nadzorovanega učenja, prepoznave govora, vizualne analize in artikulacije govora ter obča avtomatizacija in digitalizacija nekoč pogubiti človečnost, če ne bodo dresirane in ukročene s pomočjo “spiritualizacije”, duhovnega razvoja človeka z ozaveščenim zavedanjem pripadnosti Celoti.
Pred več sto milijoni let je bila na našem planetu le ena supercelina Pangea, ki jo je obdajal ogromen ocean Pantalasa, preden je proces tektonike plošč razdvojil njene celine. Danes ne potrebujemo geografske celovitosti, marveč zavestno celotnost, zdaj moramo Horacijev črnogledi verz, da “Zemljanov rod, pripravljen vse trpeti, drvi predrzno iz grehot v grehote”, prepesniti in udejanjiti tako, da bomo poslej hiteli počasneje iz pozabljenih vrednot v prenovljene vrline.