Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Jakob J. Kenda: Transverzala

Sodobnost / Uncategorized  / Jakob J. Kenda: Transverzala

Jakob J. Kenda: Transverzala

Transverzala

Transverzala je bila predlagana že leta 1951, a so iz političnih in drugih razlogov uspeli speljati le polovico, ki nima nobenega najpomembnejših smislov in najlepših lastnosti pravih transverzal. Avtor pričujočega potopisa je tako leta 2019 določil potek celotne trase in jo skupaj s svojima otrokoma in prijatelji tudi prehodil. Odlomek se nanaša na drugi del te slovenske vélike ture, ko postane izrazito divjinska.

Prelom

Po intermezzu od Razdrtega dalje, med katerim se da priti do sape, predstavlja Ilirska Bistrica izrazit prelom v dramski gradnji poti. Sledi ji namreč zelo razgiban odsek. Že Snežnik, ki se dviguje nad Ilirsko Bistrico, je s svojimi 1796 metri najvišji vrh na 800 kilometrih od konca Julijcev do Pece, in vzpon nanj iz Ilirske je ob skoraj 1400 višinskih metrih še med najdaljšimi na celotni Transverzali. A tudi temu sledeče hribovje je zalogaj, ki ga ne gre podcenjevati. Pot se neprestano vzpenja na sredogorske grebene in spet spušča v doline, kot po strmini vala gre gor na enega izmed mnogih tisočakov in se s kakšnega spusti pod 500 metrov, pa gre spet zložno, a brez predaha, neprestano gor, vse do skalnatega vršnega dela katerega od mnogih vrhov med Snežnikom in Belo Krajino, visokih med 1000 in 1300 metri. Vsakič gor in potem dol, gor in dol, da se do Semiča v Beli Krajini nakopiči za osem kilometrov skupnega vzpona.

Del poti od Ilirske do Semiča je obenem eden najbolj zahtevnih, saj ga pregrinja globoka plast samote, ki jo gre spoštovati vsaj toliko kot snežno odejo visokogorja. A vélika samota tega odseka seveda ne pomeni, da je na prejšnjem, od Ljubljane do Ilirske, pričakovati gnečo. Čeprav gre Transverzala tam večinoma po stari trasi, smo na vseh 230 kilometrih horizontale in devetih vertikale do Ilirske srečali komaj kakšnega planinca. Sredi poletja, celo v času šolskih počitnic smo na prva naleteli šele v Trnovskem gozdu: eden je bil na krajši, dvodnevni turi od Razdrtega do Predmeje, drugi je bil namenjen od zaprte koče pod Golaki do vrha najvišjega izmed njih. Celo na Vremščici ni bilo niti enega pohodnika. Na še eni izletniški meki, na sončnem Slavniku, pa sta se k nam na osameli vrh pripeljala dva Čeha. In tudi na Nanosu je bil komaj kdo, čeprav je ta razgledna točka priljubljena in lahko dosegljiva, čeprav je bila koča na njem odprta in je bilo vreme tistega dne idealno. V pol dneva prečenja Nanosa od Abrama do Razdrtega smo srečali samo skupino zeliščarjev in natanko šest pohodnikov. Kajti tudi to je značilnost planinstva te zaplate sveta. Če ni zadoščeno vsem pričakovanjem, ki jih imajo pohodniki, ni skoraj nikjer nikogar. Kot na Nanosu. Tam ob naštetih štirih pogojih, da se slovenski planinec odpravi v hribe – nenaporen izlet, razgled, koča, sončno vreme –, ni bil izpolnjen peti; moral bi biti še praznik ali konec tedna. Če se vse postavi natanko prav, pa prenapolnjena postojanka poka po šivih in oblegani vršac spričo pritiska bajne mase ljudi izgubi najmanj dva metra nadmorske višine.

Mi smo dneve planinskih procesij do Ilirske še toliko lažje zgrešili zaradi specifike južne polovice slovenskih hribov. Na dolenjskih, notranjskih in sploh primorskih planinah se rado precej bolj segreje kot na hribih severne polovice. Zato se na južni obleganja priljubljenih točk vrstijo bolj pomladi, na koncu poletja in jeseni. A tako kot se v tem in še čem razlikujeta severni in južni del Transverzale, tudi slednji ni homogena celota. Šele po Ilirski Bistrici se nikakor ne moreš pritožiti, da nimaš miru.

Ne le, da nismo videli enega planinca na vseh 180 kilometrih od Ilirske Bistrice do Semiča. Tudi domačinov skoraj nismo srečali v teh globokih, hribovitih gozdovih, kajti poseljeni so prav tako redko kot alpski predel Slovenije. Slednja ima z okoli 100 ljudmi na kvadratni kilometer že tako štirikrat nižjo gostoto prebivalstva od najbolj natlačenih evropskih dežel. A po Ilirski se poseljenost spusti na desetino slovenskega povprečja in gre v nekaterih občinah celo pod deset ljudi na kvadratni kilometer. Še ti, podobno kot v alpskih predelih, seveda živijo v maloštevilnih zaselkih in vaseh. Toda za razliko od Alp, kjer poleti rojí vseh mogočih obiskovalcev, ne samo planincev, je tu komaj kakšen. Enkrat smo srečali tabornike, enkrat skavte. V drugi odprti koči na poti od Ljubljane, na Sviščakih, nekaj motoriziranih izletnikov. Sicer pa samo peščico ljudi, ki jih je sem privedlo delo: kakšnega gozdarja, skupino cestnih delavcev in ob dveh zaprtih kočah oskrbnika, ki sta imela polne roke opravkov z njima.

Ravno tolikšna samota, sploh v povezavi z gibanjem v naravnem okolju in še posebej na gozdnatem hribovju, je bila eden izmed razlogov za nastanek sodobnih transverzal; pobudnik ‘matere vseh poti’, Apalaške, je njeno veliko vrednost videl predvsem v dolgotrajni izpostavljenosti človeka samoti, gozdu in seveda sami hoji. Takšno pozitivno videnje samote se je od takrat samo še stopnjevalo, pač skladno s prevladujočimi življenjskimi slogi, ki ljudi tiščijo vedno bolj skupaj. A pri vsem tem se gotovo velja zavedati, da ima samota lahko tudi kakšno neprijetno plat.

Večja kot je samota, večja je kajpada zagata, če gre kaj narobe. To pravilo vsekakor velja tudi za odsek od Ilirske do Semiča, kjer pač ne gre računati, da bo ravno prišel kdo mimo, če bo transverzalec slučajno potreboval pomoč. A na tem odseku se ne gre nič bolj zanašati, da bi v primeru težav lahko pomoč priklical. Tu je mobilni signal takšna redkost kot v visokogorju. Tako je pač treba poskrbeti, da ne bi šlo narobe kaj res bistvenega. Predvsem je torej pametno obvladati vsaj osnovne planinske veščine in nujno je pot dobro načrtovati.

S skrbnim planiranjem v prvi vrsti poskrbiš, da ti zagotovo ne zmanjka vode. Vasi in zaselkov je tod kot rečeno malo in taisto velja za planinske koče, ki so poleg tega večinoma odprte samo poleti, in še takrat samo čez konec tedna. Teren sam pa ima redke zanesljive vodne vire. To je namreč taisti hriboviti in gozdnati kraški svet, katerega najbolj severozahodni jezik Transverzala preči, ko gre čez Golake in napravi okljuk po Trnovskem gozdu. Le da zdaj pot prečka ta teren po njegovi glavnini, ki je mnogo obsežnejša. In potreba po vodi bo v prihodnjih letih samo še večja, kajti klima se nezadržno spreminja. Že zdaj se pozna, da se je ‘na sončni strani Alp’ povprečna letna temperatura glede na predindustrijski čas krepko dvignila: za kar dve stopinji in pol. Poletna mesečna povprečja so lahko celo skrajnejša, saj za kar pet stopinj potolčejo tudi najbolj razgrete mesece 18. stoletja. Vrstijo se vedno novi dnevni vročinski rekordi.

Jasno, vreme je postalo tako nepredvidljivo in nihanja tolikšna, da te lahko doleti vse mogoče. Poletje leta 2019 je na primer od prejšnjih odstopalo po precej večji količini padavin, zato se je naša trojka morilski vročini izognila. A vse od tistega vodnega krsta na začetku smo se nekako izognili tudi samemu dežju, čeprav je kdaj padalo tako blizu nas in tako zagnano, da se je med nekaj postanki tik pred nami odvijal pravi dokumentarec o ekstremnem vremenu. Nad sosednjimi grebeni so se gostili oblaki v spektru od mrtve do sajasto sive, med vrhovi dreves so poplesovale strele, na pobočja tik ob našem so se spuščale goste zavese dežja. Enkrat se je celo čisto do nas privalilo značilno bobnenje toče, a je skrivnostno potihnilo, tik preden bi nas dejansko doseglo.

Toda hladilnim učinkom dežja navkljub so bile temperature vseeno poletne in zaradi toliko moče je bilo precej soparno. Zato smo vedno pazili, da nam ni zmanjkalo vode in zmeraj smo imeli vsak eno plastenko polno za primer skrajne sile. Če bi se recimo moral kdo od nas iz kakršnega koli od mnogih možnih razlogov sam prebiti do prvega zaselka. In vsak izmed nas je imel pri sebi tisto čudo sodobne pohodniške tehnike, komaj nekaj dekagramov težek filter s tako drobnimi membranami, da ujamejo celo bakterije. Ta zadevica je kot ustvarjena za takšne konce.

Z mislijo na vodo je treba načrtovati tudi dolžino dnevnih odsekov. Za večerni in jutranji obrok in razne higienske potrebe pred spanjem ter po njem se je porabi toliko! Praktično jo je torej imeti v bližini prenočišča. A še več pozornosti je treba nameniti načrtovanju dnevnih odsekov, ker se je treba za prenočišča vnaprej dogovoriti. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar