Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Samira Kentrić: Adna (Gaja Kos)

Sodobnost / Uncategorized  / Samira Kentrić: Adna (Gaja Kos)

Samira Kentrić: Adna (Gaja Kos)

Gaja Kos

 

Samira Kentrić: Adna.

Ilustrirala Samira Kentrić.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2020.

 

Adna ima predzgodbo in predzgodovino v drobni, a zelo angažirani ilustrirani knjižici Pismo Adni  iz leta 2016, ki se začne z izjemno kritičnim uvodom (V Popotnico) do vlade Republike Slovenije (predvsem) v času, ko so begunci na svoji poti prečili tudi našo deželo: »Uslužna navzgor, neusmiljena navzdol, medla izvrševalka ukazov brez lastne vizije. Še en prispevek v zatohlo malho banalnosti zla, kot ga je prepoznala in analizirala Hannah Arendt.« Ustvarjalka je knjigo posvetila tistim, ki so šli takrat do meje in prišleke pričakali kot sebi enake. Avtorica čustvenega pisma iz naslova je Hasima, njegova naslovnica pa deklica Adna, ki je očitno ostala sama – brez brata in brez Hasime, prepuščena negotovi prihodnosti, ki se kaže kot precej grozeča. Deklica namreč najde Hasimino delovno mapo, ki razkriva (gnilo) vlogo Zahoda v begunski krizi/zgodbi. Samira Kentrić v Pismu Adni skoraj še močneje kot z besedami spregovarja s podobami; njene ilustracije so izjemno zgovorne, močne, ostre in inteligentne, polne simbolike oziroma preigravanja znanih simbolov (na primer rumene zvezde Evropske unije itd.).

V obsežnejši ilustrirani knjigi Adna, ki je letos izšla pri drugi založbi (prej Beletrina, zdaj Mladinska knjiga), se pismo Adni pojavi kot nekakšen prolog, ki mu sledi Adnin dnevnik, v katerem kot da nagovarja Hasimo in brata Adnana, a ga seveda piše sebi oziroma zase. Tokratna Adna je odrasla ženska – tu, kjer je (bržkone v Nemčiji, saj je na več ilustracijah upodobljen »berlinski medved«), ena iz »plemena pobeglih«, je enajst let in štiri mesece, kar je menda natanko toliko, kot je bila stara, ko je v tujo deželo prispela s sosedom Mehmedom. Natančneje je z njim prišla do zadnje meje, kjer je sosed spustil njeno roko (kar šteje za največ, kar je dosegel), da je šla lahko naprej kot otrok brez spremstva. Dodeljena ji je bila skrbnica Anneke, učiteljica na tehnični gimnaziji, kar je bila velika sreča: »Mehmed je imel 46 let, njega ni nihče posvojil. Opravljal je priložnostna dela, včasih pa je tudi beračil na mostu. Če sva se takrat srečala, sva se obrnila vsak v svojo smer.« Alle sind willkommen. Pa kaj še! Ampak pri Anneke je bila dobrodošla in za povrhu je bila njena nova skrbnica tudi oseba na pravem mestu – kot piše Adna: »Kot bi vajine ideje preplavale morje in spregovorile skoznjo.« Čeprav je avtorica dnevnika odrasla oseba, je v njem vrsta utrinkov za nazaj, iz otroštva, iz drugega sveta. A kljub temu knjiga terja zrelega, mladega odraslega oziroma starejšega najstniškega bralca (misliti pa bo nedvomno dala tudi odraslemu), ki pozna politični kontekst, ne nazadnje so v knjigi tudi precej nazorni prizori golih teles in nekaterih (spolnih) organov, spolnosti, menstruacije ipd. Posledice Adninega težkega otroštva (o katerem sicer ne vemo veliko, marsikaj lahko le slutimo) in nadaljnje begunske usode so namreč vidne v njenem pogledu na življenje oziroma v samem načinu življenja; med drugim se predaja neobvezni spolnosti, kar »pojasni« takole: »Ritem teles v meni stopnjuje pozabo. Vse redkeje me zanese v spomin na grobosti, ki so jih bile punce deležne na poti, v čolnih, v šotorih.« Adna čustva tlači v sebi, teži jo spomin na preteklost, sploh spomin na brata in Hasimo, spomin na odsotnosti, na prazna mesta, na to, kar ji je bilo odvzeto. A enkrat le spregovori, in ko pride do tega, tudi Adna postane drug človek. Na začetku knjige beremo: »Kakršna sem zdaj, vama nisem podobna. Odločitev za boj vaju je oba prikrajšala za starost, jaz pa že v mladosti nimam zagona. Ne razmišljam o prihodnosti, še manj o tem, kar je bilo. Nikoli ne pomislim na našo domovino, ne spremljam, kaj se tam dogaja. Tukaj sem in zdaj. Predajam se, združujem se s telesi. Raziskujem meje svojega ugodja.« Na koncu knjige je Adna oseba, ki je podobna bratu in Hasimi, oseba, ki najde stvar, pravzaprav človeka, za katerega se je vredno boriti. Izkaže se namreč, da njen nekdanji sosed in spremljevalec na begunski poti Mehmed že leta pomaga drugim begunskim otrokom, zaradi česar so ga oblasti prijele … Adna postane oseba, ki ji je spet mar za njeno pravo ime, kajti prej ji je bilo vseeno, kako so jo klicali – Adna ali Edna. Zdaj je spet najdena, Adna, ki se po vzoru svojih dveh najbližjih odloči za osmišljeno življenje.

Adna je čustveno intenzivna knjiga o tem, kako nas determinira otroštvo, pravzaprav kraj oziroma dežela rojstva. A tudi zgodba o tem, da smo konec koncev – vsaj do neke mere, v danih okoliščinah – vendarle tudi sami gospodarji svoje usode. /…/

Ni komentarjev
Objavi komentar