Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Tomaž Toporišič z Meto Hočevar

Sodobnost / Uncategorized  / Tomaž Toporišič z Meto Hočevar

Tomaž Toporišič z Meto Hočevar

Toporišič: Draga Meta. Začel bom z opazko, ki se mi zdi pomembna za status prostorov igre, s katerimi se ukvarjaš tako rekoč vso svojo profesionalno kariero: Slovenski kulturni prostor se v svoji zgodovini do oblikovanja prostora v gledališču vedno vede nekoliko sramežljivo. Kulturna identiteta, ki jo je tradicija praviloma oblikovala v povezavi z živo ali zapisano besedo, kot da ne bi znala primerno presoditi pomembne vloge, ki jo ima tako na področju arhitekture, vizualnih kot tudi scenskih umetnosti oblikovanje prostora. Zato je vsakršna tematizacija prostorskih dimenzij kulture, umetnosti in civilizacije izjemno dobrodošla.

V tem kontekstu je treba razumeti tudi letošnji izid tvojih dveh monografij o prostoru in gledališču, ponatisa že leta razprodane in s strani študentske gledališke in arhitekturne ter umetnostnozgodovinske populacije izjemno intenzivno kopirane ter prepisovane knjige Prostori igre in tvojega najnovejšega knjižnega razmišljanja Prostori mojega časa, ki sta pred kratkim izšli v okviru Knjižnice MGL. Prav ti dve monografiji sta bili razlog za tale najin dialog za revijo Sodobnost, ki je po mojem mnenju izjemno dobrodošla priložnost za razmislek o mišljenju in udejanjanjih prostora v gledališču, arhitekturi in vsakdanjem življenju.

Začniva formalni del teh najinih dialogov z vezljivostjo medijev, h kateri se v svojih mislih in kreativnosti vedno znova vračaš. Na prelomnost in avtentičnost razumevanja in kreacije prostora v tvojem opusu je opozoril že Andrej Inkret, ki je v zapisu Scenografija: poezija in/ali arhitektura – k razstavi Mete Hočevar poudaril dejstvo, da so tvoji prostori igre (kot sama rada poimenuješ scenografije oziroma prostorske stroje gledališča) »že v izhodišču z vsem svojim oblikovalskim naporom daleč od le formalnega likovnega dizajniranja odrske predstave, daleč torej od tega, da bi imela bolj ali manj postransko, le tehnično funkcionalno in dekorativno vlogo nekakšne ‘kulise’. O tej scenografiji ni mogoče izreči nobene validne besede, ne da bi hkrati pomislili na izvirno – konstitutivno – bistvo gledališkega oblikovanja«. In nadaljeval, da odrski prostor oblikuješ kot sistem »na aktiven, suvereno (so)odločujoč način«. Tvoja nova knjiga ima intrigantno oseben naslov Prostori mojega časa. Vprašajva se, kakšen čas imaš v mislih, zgodovinski, osebni, intimni, gledališki? Kako se ti različni koncepti časa vklapljajo v to, kar bi lahko označili kot čas arhitekture, čas igre?

 

Hočevar: Čas je nekaj zelo izmuzljivega. Vsaj zame. Ne znam misliti časa samega po sebi, najbrž sploh ne obstaja. Vedno se pritakne nečemu, nekaj uravnava, ali je nekaj utopljeno in definirano prav z njim in v njem. Ne glede na to, ali gre za zgodovino ali za intimno zgodbo, od povsod štrli in da vedeti, da pač je, pa če se na glavo postavim. Vedno je z nečim v odnosu, ali z zgodbo, ali z osebo, ali z drugim časom. Samo tako ga sploh opazim. Vsi smo zvezani z njima: s časom in s prostorom. Neločljiva sta. Vsaka zgodba, vsak dogodek se prilepi v svoj čas, tako kot je zalepljen v svoj prostor. Zato je beg v ustvarjalnost kot mamilo. In to je umetnost. Pa še tam ne gre brez njiju.

Vedno sem bežala iz/od svojega časa v drug, drugačen čas, naprej ali nazaj, samo ne v zdaj. V druge zgodbe, izven sebe. To najbrž vsi počnemo. Gledamo in poslušamo zgodbe.

Svet je sestavljen iz odnosov; med mano in hišo, med mano in drevesom, med mojim spominom na hišo nekdaj in hišo danes, med mano in drugim, med sliko in zvokom, med govorjenjem in molčanjem, med prostorom in časom, med prej in potem, med pogledom in dotikom. Nič ni samo po sebi in samozadostno.

V današnjem času privilegiranja, celo diktature vida – očesa in zatiranja drugih čutov pri dojemanju okolja in (zlasti vizualne) umetnosti je občutljivost postavitve posameznega dela (predstave, slike … ali hiše, mesta) izjemno pomembna.

 

Toporišič: Če nadaljujeva s fenomenologijo tega izjemno dinamičnega odnosa med prostori in časi arhitekture in gledališča, bi izpostavil enega izmed zanimivih intervjujev, ki ga je s teboj za Razglede leta 1996 pripravil arhitekt Tomaž Brate. Ima povedni naslov, ki se takoj vtisne v spomin. Gre za citat tvojih misli: »Arhitektura je prostor sprave, scenografija je prostor konflikta.« Govori o bistvenih lastnostih, o podobnosti in različnosti rabe prostora v arhitekturi in gledališču. Kako si danes razlagaš ta paradoks navidezne podobnosti in hkrati temeljne različnosti prostorov igre in arhitekture?

 

Hočevar: Arhitektura gradi prostore življenja v najširšem pomenu, scenografija gradi prostor za določeno zgodbo samo za čas njenega trajanja. To so prostori igre.

Arhitekturo in scenografijo v resnici razlikuje le dolžina uporabe, izvedbeno pa tudi različne tehnologije in možnosti. Arhitekturo mislim kot trajanje; dolgotrajna uporaba omogoča vsakršno koncentracijo in tudi spreminjanje vsebine v času. Skratka, obstaja kot življenje v svojem realnem času, ki običajno presega načrtovanega.

Arhitektura je resničnost, scenografija je videz resničnosti. Scenografija manipulira atribute realnega prostora in jih prevaja v prostor, ki ga konkretna zgodba potrebuje, v prostor igre. Zgodbi omogoča prostor in čas, ki ju ta potrebuje za svojo verjetnost. Ustvarja vzdušje, sugerira prostorske odnose, omejuje in osvobaja.

Kipar gnete glino, da bo ustvaril kip, arhitekt gnete praznino, da bo ustvaril prostor za zgodbo. Ustvari lupino, posodo tej zgodbi. (Camillo Sitte: spomenik je treba postaviti proti robu trga, ker je prostor sredine treba prepustiti ljudem.)

Zato: Arhitektura ni zid. Arhitektura sta vsaj dva zidova. Arhitektura je prostor vmes, ki ga ujameš med zidova. Gneteš »praznino«, v katero umestiš zgodbo in jo zamejiš z lupino. Z zgodbo polniš in prazniš prostor igre. Zaradi zgodbe, ki v prostoru vedno na sebi lasten način »utripa«, prostor igre ni nikdar prazen, lahko je izpraznjen ali pa napolnjen. Polni se in prazni.

Scenografija je v svojem bistvu arhitektura. Ohranja in razvija pa le tisto, kar za posamezen gledališki dogodek potrebuje. Tu pa se vplete dramaturgija.

 

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar