PRVO DEJANJE
Prvi prizor
Tiskovna konferenca.
Dolga miza. Za mizo predstavniki nevladne humanitarne organizacije. Nasproti novinarji. Različni ljudje. Veliko mladih. Nagneteni so. Za tiskovno konferenco vlada velik interes.
Roza sedi na sredini. Očitno je osrednja govorka tiskovne konference. Oblečena je zelo barvito. Rahlo ekstravagantno. Govori z žarom.
ROZA: Človek je svobodno bitje. Vsak človek si zasluži, da odide drugam, če ne more živeti doma. To je njegova osnovna pravica. Že od pradavnine. In če ljudem države kratijo pravico do svobodnega gibanja, potem kratijo pravico do svobode, še več, jemljejo jim pravico do življenja. Kot pravi pesem: Če doma jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo … Tako tudi človek. Moramo se zavedati, da nihče ne zapusti rad svojega doma. Ljudje gredo od doma, kadar doma ne morejo živeti. Ljudje si tako rešujejo življenja …
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Kaj pa tisti, ki hočejo samo zaslužek?
MILENA: Prosim, ne prekinjajte tiskovne konference. Na koncu boste imeli priložnost za vprašanja.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Veliko je takšnih – nekateri smo prepričani, da so takšni v večini –, ki hočejo v Evropo samo zaradi zaslužka.
MILENA: Prosim, počakajte …
ROZA: Bom odgovorila … Tudi tako imenovana ekonomska emigracija je pravica. Ljudje, ki ne morejo prehraniti svoje družine, ker zaradi različnih vzrokov v njihovi domovini ni dela, imajo pravico poiskati delo drugje. Tudi to je osnovna človekova svoboščina.
Ljudje odobravajo. Kratek aplavz.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Kaj pa kriminalci?
MILENA: Še enkrat vas prosim … Počakajte do konca tiskovne konference.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Povečalo se je število kaznivih dejanj. Ob meji so zabeležili kar nekaj vlomov.
MILENA: Ki pa so jih zagrešili domačini. Policija je to že pojasnila.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Dva poskusa umora. Rop bencinske črpalke. Streljanje …
Gaber, eden od organizatorjev tiskovne konference, jezno vstane.
GABER: Te novice objavlja portal Naša dežela. In nihče drug.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Kar ne pomeni, da vse to ni res.
GABER: Isti portal je objavil tudi, da se je Hitler do osemdesetih let skrival na Brionih in da je igral šah s Titom.
Publika zaploska in se zasmeji.
ROZA: Če mi dovolite, bi nadaljevala … Gre za resne zadeve. Za nepravilnosti, ki smo jim priča v zadnjem času …
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Moja punca je noseča. Zadnjič mi je rekla, da jo je strah vseh teh čudnih tujcev, ki jih srečuje na naših ulicah.
MILENA: Še enkrat vas prosim, da ne prekinjate tiskovne konference.
GABER: Če ste prišli zato, da bi provocirali …
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Nočem, da bi moj otrok, ki se bo rodil čez dva tedna, najprej zagledal črnca …
MILENA: Lepo vas prosim!
GABER: Če je njegov oče črnec, je prav, da ga zagleda.
Ljudje se zasmejijo.
Ljudje zaploskajo.
Mladenič z nahrbtnikom osramočeno odide.
MILENA: Nadaljevali bomo s tiskovno konferenco. Roza … Prosim.
Ljudje se umirijo.
Roza vstane. Stopi naprej proti ljudem in med ljudi. Vidimo, da ima eno nogo krajšo. Šepa.
ROZA: Spoštovani … če si boste vzeli čas, bom kasneje odgovorila na vsa vaša vprašanja. Razumem strahove ljudi, ki pa jih namenoma sproža določena politika. Ne samo lokalna politika, tudi uradna politika mnogih držav Evropske unije. Vendar zdaj ne gre za politiko. Gre za človeško ravnanje. Gre za ljudi, ki bežijo pred vojno, ki si skušajo rešiti življenje, Evropa pa jih odganja od svojega praga kot garjave pse. V mnogih državah, ki jih reveži prečkajo na svoji poti, jih varnostni organi pretepajo, norčujejo se iz njihovega trpljenja … V resnici so to ljudje, ki so izgubili vse. Razen svojega življenja nimajo ničesar. Res je, med njimi so tudi takšni, ki si želijo samo boljše življenje, in ja, med njimi so morda tudi takšni, ki imajo slabe namene … Vendar, spoštovani, jih bomo preštevali? Jih bomo prebirali, kot da so krompir, ta je gnil, ta je dober, ta je premalo debel? Naša dolžnost je, da pogledamo na sočloveka kot na sebi enakovredno bitje, da mu pomagamo in da … zato smo se tudi zbrali na tem mestu, da javno protestiramo proti nehumanosti naše države in tudi evropske skupnosti, katere del smo, ker represivni organi kratijo ljudem osnovno človeško pravico, pravico do azila in življenja.
Ljudje zaploskajo.
Možakar, ki je videti kot novinar, dvigne roko.
MILENA: Prosim.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Gospa Roza …
ROZA: Rozalija.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Oprostite … Mislil sem … Tako vas vsi kličejo …
ROZA: Rozalija.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Gospa Rozalija … Rad bi nekaj vprašal.
ROZA: Izvolite.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Pa saj vi dobro živite, mar ne?
Tišina.
Zatemnitev.
Drugi prizor
Na ulici.
Moški z očali, Mladenič z nahrbtnikom.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Zmedel me je.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Vaja dela mojstra.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Drugega dela nisem speljal.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Zelo malo si speljal.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Kaj pa zdaj?
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Razmišljam.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Ampak … začetek je bil pa dober?
Možakar, ki je videti kot novinar, molči.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: A ni bil?
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Naj ti bo. Tokrat.
Možakar, ki je videti kot novinar, potegne iz žepa papir in ga pomoli Mladeniču z nahrbtnikom.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Podpiši.
Mladenič z nahrbtnikom podpiše.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Še kje?
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Samo enkrat.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Kaj pa moja kopija?
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Ni kopije.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Prav.
Moški spravi papir v žep. Iz drugega žepa potegne denarnico. Mladeniču našteje nekaj bankovcev. Mladenič jih spravi v žep.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Če me boš še kaj rabil …
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Ob četrtkih imaš predavanja. Ob sedemnajstih.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Ne hodim redno.
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Letos si bil samo trikrat.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Moj naslov …
MOŽAKAR, KI JE VIDETI KOT NOVINAR: Ne skrbi.
MLADENIČ Z NAHRBTNIKOM: Čakal bom.
Možakar, ki je videti kot novinar, odide.
Zatemnitev.