PONEDELJEK
LUKA: Ej, v redu bo, jz mam dober filing.
ANJA: Ja?
LUKA: Ja, se mi zdi, da sva ji bla simpatična …
ANJA: A res mislš?
LUKA: Ja.
ANJA: A res res mislš? Ni to, da me zdej neki tolažš al pa neki?
LUKA: Ne no, res mislm.
ANJA: Okej …
LUKA: Okej.
ANJA: Ker jz sem drugač kul … mislm tko, me ne rabš še neki tolažt pa to …
LUKA: Anja, lej me. V redu bo. Poklicala naju bo, tko kt je rekla, sam mal morva še počakat. Vse bo okej. Okej?
ANJA: Okej.
LUKA: Okej.
ANJA: Joooj, kolk si želim, da … a ne … da bi … pa da bi … a ne, ker zdej bo ful …
LUKA: Ja.
ANJA: Zdej bo …
LUKA: Ja.
ANJA: Dogajal se bo pač …
LUKA: Vem, ja.
ANJA: To bo zdej ful …
LUKA: Jp …
ANJA: To bo …
LUKA: Super bo.
ANJA: Bo, a ne?
LUKA: Ja, super bo.
ANJA: Ja, super bo.
Luka in Anja se objameta, vznemirjena sta … Ko se umirita, nagovorita publiko.
ANJA: Ker midva zdej … Uf, mam kr mal tremo … tko, mravlinci, pa srce mi … Torej, midva.
LUKA: No …
ANJA: Ja, midva …
LUKA: V glavnem, zgleda, da bo fantek.
ANJA: Ej!
LUKA: Kaj? Sam mal sem ti pomagu.
ANJA: Če sva se zmenila, da tega ne bova govorila, ker še ni čist ziher, da bo.
LUKA: Pa kaj, če je blo videt?
ANJA: Ja, sam to se v tej fazi ful še zmotjo.
LUKA: Mislm, če je bil lulček, je bil lulček.
ANJA: Ja lahko je blo pa kej druzga, sej je sama rekla, da to ni čist zihr, da se ponavad na nuhalni to sploh še ne vid.
LUKA: Ja, ampak midva sva pa pač vidla. Še obkrožla je.
ANJA (publiki, ponosna je): No, v glavnem, midva sva noseča. No, jz sem noseča, on ni tok.
LUKA: Ja, bolj je ona kt jz.
ANJA: Ja, no, zlo sva še … no … zgodi, v glavnem, se mi še ne vid neki, verjetn niste niti opazl, mislm tko, vid se tko, pred špeglom, če se gledam, se vid že neki, sploh če tkole mal sprostim trebuh, a ne, tko se mejčken vid, sam čez obleko, sploh če je še tko mal širša, pa ne še tok. Nisva še čist … nisva še nobenmu zares povedala, tud staršem ne.
LUKA: No, jz sem povedu cimru, sam čist mal, v bistvu je bolj on uganu. Pa ti si Mojci povedala.
ANJA: Dobr, to, ampak pač nisva še tko, pač zares, a ne? Recimo staršem, ko poveš, je res tko nekak uradno. Pa ko bova noni pa mami Joži povedala, to bo pol tko: evo, noseča sva.
LUKA: To bova zdej, ta vikend.
ANJA: Ja.
LUKA: Veseli bojo.
ANJA: Ja.
LUKA: Fak, čist se jim bo zmešal.
ANJA: Ja.
LUKA: To je uno, ko vsi čakajo, sam noben nč ne reče …
ANJA: Tvoja nona reče.
LUKA: Ja, ona je že vse štiri mela pr najinih letih.
ANJA: Ja.
LUKA: Ona bo ponorela.
ANJA: Ja.
LUKA: Smešn bo.
ANJA: Ja, smešn.
LUKA: Fak.
ANJA: Ja. Fak.
Tišina.
ANJA (publiki): V glavnem … Midva zdej zaenkrat živiva še s tremi, no, tremi do šestimi cimri v fletu, ja, mal se menja to skoz, ampak ja, sva si nekak rekla, da bi mogoče najela neki svojga. Mislm, itak nam je najemnino ful dvignu, tko da sva si pa pol res rekla, itak že zdej kr ful plačujeva, zakaj ne bi pol pa res še mal dodala, pa da smo na svojem. Da bi bla sama. To še nisva bla, v bistvu. Sama. No, sami. Mi trije, a ne, zdej, ko bomo.
LUKA: Nista dvojčka, to smo tud že vidl, to mi je kr odlegl.
ANJA: Ja, no, in tko se je začel … To iskanje fleta. (Luku.) Jz bi, da je spalnica pa dnevna, pa pol, da je ena taka manjša otroška soba, a ne …
LUKA: Ja, pa da je balkon.
ANJA: Ja, pa jz bi, če lahko, da je parket, men je to tok lepo … Ker to je pol res čist drug filing.
LUKA: Pa parking.
ANJA: Pa da je zraven tko kak park.
LUKA: Al pa otroško igrišče, ne?
ANJA: Ja! Pa nujno, da je tko, da grem lahko tud z vozičkom, tko da grem lahko kam tud peš, če grem sama, pa da je lepo …
LUKA: Center, a ne?
ANJA (navdušena): Ja, da maš še ti bliz do službe, pa da ti lahk midva pol kdaj malco prpeleva z vozičkom …
LUKA: Kolk je to?
ANJA: 900 plus stroški.
LUKA: 1200 plus stroški.
ANJA: 1300.
LUKA: 1100.
ANJA: 970.
LUKA: 1050.
ANJA: 890.
ANJA: 1200.
ANJA: Hahaha, o fak, lej tega! 1800!
LUKA: Tega ne bova, ta zihr nima parketa.
ANJA (se smeji): Ma ja, to pa res, kr neki je.
LUKA: Edino ne vem, mogoče tole, GARSONJERA, 30 KVADRATOV, 750 PLUS STROŠKI.
ANJA: Sam … garsonjera … Pa drago je v bistvu za to, kar je …
LUKA: Ma ja …
ANJA: Ja …
LUKA: Razen če bi mogoče kej bolj v smislu … Šiška?
ANJA: Mogoče res bolš, ja …
LUKA: Mislm, sej Ljubljana je tok mejhna, da si itak takoj v Tivoliju al pa kjer kol …
ANJA: Bežigrad?
LUKA: Men je Bežigrad kul …
ANJA: A tale?
LUKA: Sam to je pa že ful čez obvoznco.
Tišina.
LUKA: Kaj pa tale?
ANJA: Lepo …
LUKA: 900.
ANJA: Uf!
Tišina.
ANJA: Mislm, sej on al pa ona v bistvu še ne rab sobe na začetku …
LUKA: To je pa tud res … On je ne rab.
ANJA: Ne, resno, no … da je pač spalnca pa dnevna … men bi blo sam to res kul, da mamo spalnco posebi, to mi je v bistvu najbolj važn …
LUKA: Valda, men tud.
ANJA: Itak.
LUKA: Sej to je sam za par let … pol pa lahk pač že kej druzga …
ANJA: Kaj pa tale?
LUKA: Dej povej številko … Oddano.
ANJA: Kaj pa ta?
LUKA: Oddano.
ANJA: Pa ta?
LUKA: Oddano.
ANJA: Pa ta?
LUKA: Oddano. … Sej v bistvu je lahk tud vse skupi ena soba za začetek …
ANJA: Dravlje, garsonjera, 28 kvadratov, 500 evrov plus stroški.
LUKA: Sam ta flet pa res tko zgleda, da se premaknt not ne morš.
ANJA: Ma ja, sej res … Dej vseen poklič, čist tko, da vidva mal …
LUKA: Oddano.
ANJA: Oddano.
LUKA: Oddano.
ANJA: Nikol ne bova našla.
LUKA: Itak da bova.
ANJA: Oddano, razen če dava 100 evrov več.
LUKA: Sam, to je pol …
ANJA: Ja, sej vem …
LUKA: Ej, a pa res rabva balkon?
ANJA: Ma ne, sej ne rabva. Itak bomo skoz zuni. Pa otrok, balkon, balkon ma ograjo, otrok lahk čez pade …
Kaj pa ta? Šiška, enosobno, neopremljeno stanovanje, 36 kvadratov, 750 plus stroški. Ma ne, to ni šans, še postle nimava svoje.
LUKA: Bizovik, 1,5-sobno stanovanje, 900 evrov plus stroški.
Kaj pa je to? A to je kao soba?
ANJA: Ne, to je po mojem shramba …
LUKA: Ne, lej, ker piše, da je soba.
ANJA: Ma ne!
LUKA: Pa poglej, no …
ANJA: Pa res! Fak.
LUKA: Lej, to je pa ta ista omara, kt jo ma tvoja babi!
ANJA: Ne no, v kleti pa res ne, no!
LUKA: Spodnja Šiška, garsonjera, 25 kvadratov, brez priključka za pralni stroj, 500 evrov plus stroški.
ANJA: Ja, dober dan, jz pa kličem zarad oglasa …
LUKA: In?
ANJA: Sam trideset ogledov bojo mel, midva sva pa že tm petdeseta, k sva klicala.
Faaaak, na konc bova pr mojih, že vidm, da bova pr mojih, ne morva bit pr mojih, res ne morva bit pr mojih, ker se mi bo zmešal.
LUKA: Pa ne bova pr tvojih, našla bova neki.
ANJA: Ja, sam da bom jz prej rodila.
LUKA: Pa ne boš prej rodila.
ANJA: Laži bi blo, če bi tud ti mal iskal …
LUKA: Sej iščem.
ANJA: Nč ne iščeš, sam mene čakaš, da ti pošljem, pol pa vse gre … Nč ne bova našla. Ne morem vse sama.
LUKA: Miška, v redu je … Bova pa kupla avtodom, pa ko jih jebe …
ANJA: Oddano.
LUKA: Oddano.
ANJA: Oddano.
LUKA: Ne javjo se.
ANJA: Nč, so že oddal …
LUKA: Oddano.
ANJA: Halo?
LUKA: Oddano.
ANJA: Oddano.
LUKA: Ta številka ne obstaja.
ANJA: So že umaknil oglas.
LUKA: Oddano.
ANJA: V bistvu se sam ena soba oddaja do poletja.
LUKA: Isto, oddano.
ANJA: Oddano.
LUKA: Fak, ker idiot, kt da sem na zaslišanju.
ANJA: Ja, halo?
LUKA: Oddano.
ANJA: Ne vem, jz je nisem nč razumela, mislm, da me je skenslala, dej ti poklič še enkrat.
LUKA: Oddano.
ANJA: Oddano.
Umirita pripoved.
ANJA: No tko.
LUKA: Ja.
ANJA: To je kr trajal … Tko kr kr trajal.
LUKA: Ampak …
ANJA: Ja, ampak pol enkrat, po ne vem kok tednih iskanja, prepirov in obupavanja, a ne?
LUKA: Ja, je kr blo …
ANJA: No, sva pa le pršla do enga ogleda.
LUKA: Ja. V Tacnu.
ANJA: Ja. Sva tud bla tm pr repu nekje, ampak naju je vseen vzela, ker sva mlad par, nekadilca, pa ker nimava domačih živali, pa ker mava hvala bogu mal našparan in dava lahko tri najemnine za varščino vnaprej. Kar je sicer mal bedno, ker je to bla mal dojenček rezerva, ampak lej, sej je kul. Ni glih tko bliz centra, kt bi si želela, ampak končno en normalen flet, 45 kvadratov, k ma res eno spalnco posebi in clo balkon. 650 plus stroški … Tko, kr neverjetno.
LUKA: Pa dobra povezava je z busom, ne vem, kera številka glih pele, to morm še prevert, ampak ja … lepa narava je tm, Sava verjetn, al kaj tm teče, tko po eni strani se mi zdi res carsko za otroka vzgajat. Jz sem bil ful za.
ANJA: Ne, nisi bil takoj za.
LUKA: Ja sem bil.
ANJA: Ne, nisi! Ti si najprej reku, da ne mislš za vikende čakat pol ure, da zapeleš iz ulce, dokler pol Ljubljane ne zleze dol s Šmarne …
LUKA: Nisem jz to reku, to je Uroš reku v kuhni, ko si kazala.
ANJA: Ne, Luka, to si ti reku, Uroš je o boreliozah, ti pa o Šmarni.
LUKA: Dobr, nima veze.
ANJA: Večkrat si reku, da sovražš Šmarno.
LUKA: V redu, nima veze zdej, no.
ANJA: A mi daš še en čigumi, slabo mi je.
Luka da Anji žvečilni gumi. Mimo pride PAR, mož drži ženi torbico, medtem ko si ona oblači plašč, žena opozori moža, da si ni dobro zavezal vezalke, pozdravijo se z Anjo in Luko, par odide mimo njiju. Takoj za njima pride še visoko noseča NAJEMODAJALKA, rokujejo se.
NAJEMODAJALKA: Dober dan, pozdravljena, vi ste verjetno Anja?
ANJA: Ja, midve sva govorili … to je pa Luka …
NAJEMODAJALKA: Živjo, Vesna.
LUKA: Ja, Luka, me veseli.
NAJEMODAJALKA: Sta v redu našla?
ANJA: Ja, super, zdej je vse laži, ker je zmer kkšn Hofer al Lidl al pa Spar za orientacijo, a ne?
NAJEMODAJALKA: Ja to pa res. Kar izvolita.
Najemodajalka ju povabi v stanovanje. Anja in Luka se ozreta okoli sebe.
ANJA: Vav, lepo je.
NAJEMODAJALKA: Ja, smo glih prebarval, no, prejšnji najemniki so.
ANJA: A se kej sezujeva?
NAJEMODAJALKA: Ja, dejta, prosm, dons jih mam še cel kup planiranih, tko da bi se hitr zapacal vse, če se ne bi sezuval …
ANJA: Ja, normalno.
Anja in Luka se nerodno sezujeta in poskušata poravnati svoje čevlje ob rob tako, da bi bili čim manj v napoto. Utesnjeno je. Najemodajalka jima razkaže stanovanje.
NAJEMODAJALKA: Vse, kar je v stanovanju od pohištva, ostane, razen če bi sami želel kej dat stran, mamo dol še eno klet, pet kvadratov, pa bi lahk tja shranil, a ne … Pa pejmo kr po vrsti, tko, kt je, tole je kopalnca, bojler rab mal časa, tko da ga je smiselno kr met pržganga, če sta doma, tuš je drugač klasičen, zavesco sem pa zdej menjala, tko da je nova, no, sej ni kej rečt posebnga, a ne …
Tole je dnevni prostor s kuhno, gorilnik je na plin, dve rinke, sej se da, številka od Butana je kle napisana, pa to vam pol oni vse prnesejo, zamenjajo, tko, sej poznate, a ne? Hladilnik, pečica, pečica je super, takih več ne delajo, boljša je kt moja ta nova, res, ker se je tale pokvarla lani enkrat pa je serviser pršu, sem ga vprašala, če jo je smiselno sploh popravlat al nej raj kr novo, pa je reku, gospa, vse, kar je starej od petnajst let, je smiselno popravlat, ker nč, kar dons kupte, ne bo nikol tok staro. Mikrovalovna, jedilni pult. Tko, aja, žarnico za tole bo pol moj mož prnesu, to sem šele dons opazla. Kkšno vprašanje?
Anja in Luka odkimata.
NAJEMODAJALKA: Ja, sej ni kej. V glavnem dnevna, priključek za televizijo je, to pol, ko bi televizijo prnesla pa zbrala, kater internet pa to, bi pol sami zrihtal, a ne?
LUKA: A je optika v bloku?
NAJEMODAJALKA: Je, so lani vse napelal. Mi mamo tud, jz gor živim z možem drgač, tko da če bi blo kar kol, se pol hit zmenmo tud, a ne? Balkon, vrata se mal zatikajo, ampak k človk sistem pogrunta, je čist lahko.
Najemodajalka stežka odpre vrata balkona, vsi skupaj izstopijo na balkon in se razgledajo po okolici. Lepo je.
ANJA: Tko lepo zelen je pr vas.
NAJEMODAJALKA: Ja, to pa je ja, sami parki, sej vidta, Šmarna je pa itak en dva tri. Moj mož gre vsak dan. Jz pa tko, no, če utegnem, sem pa tja tud, ampak nisem tok za hribe. Vidva hodta kej?
ANJA: Ja, Luka zlo rad gre.
LUKA: Že dolg nisem šel.
ANJA: Lani sva bla na Sedmerih jezerih, je blo zlo lepo.
NAJEMODAJALKA: O, a res? To mene mož skoz, da bi šla namest na morje na Sedmera pa tm okol, ne vem, kam, sam … ne vem, jz to morje tko težko žrtvujem …
LUKA IN ANJA: Ja, res.
NAJEMODAJALKA: No, pejmo še kabinet oziroma spalnico pogledat. Tkole, tole je pa spalnica, pa vgradna omara je kr velika, si lahko pogledata, vse gre not. Je pa tud res po meri, tko da je dobr izkoriščena. Sej vse skupi ni nč kej posebnga za pokazat, je, kar je.
ANJA: Zlo je lepo.
NAJEMODAJALKA: No, pa mogoče pejmo kr nazaj v uno sobo, pa da vidva še kej vprašata, če mata …
LUKA: Kakšni so pa stroški?
NAJEMODAJALKA: Joj, seveda, sem pa čist že zmešana, tolkrat sem dons tole že povedala, da sploh ne vem več, komu sem kej. V glavnem, gretje je na toplarno, tko da mamo kr nizke stroške, tud jz lahk rečem, mam gor mejhen večji stanvanje, no, ena soba več je, pa damo poleti za stroške vse skupi nekje 70, pozimi pa 140. Ni treba prov velik gret, se mi zdi, da mamo kle ene gospe k grejejo kt v peklu, tko da se mi včas zdi, da cel blok kr one ogrejejo.
Vsi se zasmejijo.
NAJEMODAJALKA: Zdej glede klime je pa tko, mi je nimamo, jz je ne maram neki, tud moj mož ma skoz neki vneta ušesa, je tud ne prenese, ne vem. Te, ki so bli prej kle, se tud niso prtožval, tko da, če bi hotla, v redu, sam to je pol na vas, ampak res mislm, no, sej bi vidl, da to sploh ni klele aktualno. Čeprov vsi to sprašujejo, zanimiv.
ANJA: Eh, jz tud ne maram neki klime, midva mava še avto brez klime, sva še navajena.
LUKA: Pa sever-jug je lega, a ne, tud ni verjetn prov direktnga sonca polet.
NAJEMODAJALKA: Ja, res, bravo, tud to ja, pa res. Jz mam gor, k smo na uno stran, klele gre pa tko čez, ja … V glavnem mamo sam še par minutk, vaju še kej zanima?
ANJA: Ne, kar se mene tiče, je vse jasno. Luka?
LUKA: Ja, men tud, mislm, da ste vse super povedala.
NAJEMODAJALKA (se zasmeji, naklonjena jima je): No, pa sej se lahko tikamo, nismo tok narazen, a ne?
ANJA IN LUKA: Ja, seveda.
NAJEMODAJALKA: V stanovanju se ne kadi, niti na balkonu, domačih živali ne dovolmo, ampak to sva midve že po telefonu vse, a ne? Nimate živali nobene, a ne?
ANJA: Ne. Tud kadiva ne.
NAJEMODAJALKA: Super. S čim se pa ukvarjata, sem hotla še vprašat …
ANJA: Jz sem frizerka, mam svoj stol v enmu salonu na Tržaški …
NAJEMODAJALKA: O, super, frizerko met v hiši bi mi lahko pomagal uredit tole moje gnezdo.
ANJA: O ne, vi mate pa zlo lepe lase …
NAJEMODAJALKA: Prej nč od nč, v nosečnosti pa kr na vse strani … To se sam čudš pol. No, ja, pa vi, no, pa ti?
LUKA: Jz pa delam na računalniškem servisu, računalnike popravlam … pa telefone, take stvari …
NAJEMODAJALKA: O, same koristne stvari, fino, fino … Sta to redno zaposlena?
ANJA: Jz mam s. p., Luka je pa na pogodbi, glih mu je podalšu še za pet let …
LUKA: Ampak nama gre, no, ni se nama še zgodil, da bi nama zmanjkal za najemnino al pa kej …
NAJEMODAJALKA: Ja, ampak midva sva vseen tkole rekla, lej, nikol ne veš, mi smo mel že vse sorte, varščina so tri najemnine, tok je tud odpovedni rok, pa če se kej zaštrika, da smo pokriti. Pogodba je pa za dve leti, to sva se tud že strinjale, a ne, vama je v redu?
ANJA: Ja, super, si ne želiva skoz neki iskat, bi se rada nekje mal ustalila, a ne?
LUKA: Ja.
NAJEMODAJALKA: Zdej pa tko, če sta zainteresirana, vidva res res res kar čim prej javta, ker je tako povpraševanje, da bomo to en, dva, tri, no, jutr še mamo neke oglede popoldne, pol pojutrišnjem bomo pa verjetn že lahko zbral med tistimi, ki so, ste bli zainteresirani, zaenkrat so še vsi bli, pa je blo že 15 ogledov, se mi zdi …
Anja in Luka se spogledata in si nakažeta, da sta oba za.
ANJA: Ja midva sva kr zlo zainteresirana, a ne, Luka?
LUKA: Ja, men je ful ful všeč, tko da mislm, ja, bi bla zlo vesela, če bi lahko tuki, a ne …
ANJA: Ja, res.
NAJEMODAJALKA: No, superca … tvojo številko mam … Ja nč, se vama prov kmal javm, velja?
LUKA: Super.
Luka in Anja se obuvata in oblačita.
ANJA: A bo fantek al punčka?
NAJEMODAJALKA: Oooo, ja, fantek bo.
ANJA: O, lepo.
NAJEMODAJALKA: Ja, sam da se ne bo prov obiru.
ANJA: Kok pa še mate?
NAJEMODAJALKA: Še dva mesca.
ANJA: Uf, hitr bo.
NAJEMODAJALKA: Upejmo.
ANJA: Eh, otroci so super.
NAJEMODAJALKA: Res so.
Pri vratih pozvoni, Najemodajalka jih odpre in pred njimi že čaka nov PAR. Para se nerodno drenjata v majhni veži, novo prispeli par se začne sezuvati, ko vidi, da se Anja in Luka obuvata.
NAJEMODAJALKA: Dober dan, vi ste pa verjetno … da pogledam … Lucija?
LUCIJA: Ja, midve sva govorili, to je pa moj partner Marko.
MARKO: Marko, me veseli.
NAJEMODAJALKA: Vesna, ja.
Najemodajalka se obrne k Anji in Luki.
NAJEMODAJALKA: Dobro, mi se slišmo, a ne?
ANJA IN LUKA: Ja, seveda, se že veseliva.
ANJA: Na svidenje.
NAJEMODAJALKA: Ja, adijo. Dobro, tako, zdej pa mi.
LUCIJA: Lepo je.
NAJEMODAJALKA: Vse, kar je v stanovanju od pohištva, ostane, razen če bi sami želel kej dat stran, mamo pa dol še eno klet, pet kvadratov, pa se lahko še tm kej shrani, če bi bla potreba.
Najemodajalka in novo prispeli par izginejo v stanovanju, Anja in Luka obstojita sama pred vrati. Navdušena sta. Poskušata pridušiti zvoke svojega navdušenja, da se ju ne bi slišalo v stanovanje.
ANJA: Na Šmarno boš hodu.
LUKA (se smeji): Ne, ne bom.
ANJA: O, ja, pa boš.
LUKA: Ne, ne bom.
ANJA: Hahaha, po mojem prov boš.
LUKA: Ti boš, ker boš debela.
ANJA: Veš, kaj … ti se boš glih tok zredil kt jz, ker do zdej si še čist vse, kar sem se jz spomnla al pa si zaželela, na konc tud ti jedu.
LUKA: Aja? A tko k včeri makaroni s pestom ob polnoči?
ANJA: Dobr, razen to.
Luka in Anja se smejita, srečna sta. Potem se zresnita in spet nagovorita publiko.
ANJA: Mene je hitr že zgrabu ta filing, da bi ji mogla povedat. To, da sva noseča. Tko prvič sem zares začutla, da bi nekomu povedala. Pa ker je ona tud noseča pa to, takoj sem že vidla, kako se naši otroci skupi igrajo zuni, pa kako je njihov tamau mal pr nas pa naš mal pr njih, da si jih mal počuvamo pa to, in ja, mogoče gremo skupi na Šmarno, kaj vem. Tko prijetna se mi je zdela. Taka simpatična, no. Sam, ne vem … nasledn dan sva bla naročena za to nuhalno in jz sem se tko nekak zapičla v to … da bi rada prvo vidla, če je vse okej, mislm, mela sem en pregled, tm mesec pa pol nazaj, pol pa nč. Pol pa sam neki mi je slabo, pa spim pa spim, pa je prvo ful čudn, pol je pa že čist navadn, pol se ti pa zdi, da sploh ne veš, a to zdej kej je al ni, al kaj. No, in nekak sva si rekla, počakava to nuhalno, pa pol …
Mislm, niti staršem še nisva povedala, tko … pač res je glih tak čuden tajming … čeprov se mi je zdel, da bi ji mogoče to mal pomagal pr odločitvi …
Mislm, jz zdej ful to razmišlam, kdo bo še rodil takrt nekje kt jz, da se bomo družl pa vozičkal skupi, ne vem, da si bomo pomagal, no … Zaenkrat jih nimam tok velik, no, v bistvu mam eno, oziroma bol pol, ker si nisva zdej glih tok bliz, ampak lej, ne veš …
V glavnem … to sem se mal sekirala, sam ne vem, tko sva se odločila, mislm, da smo se tud kr ujel nekak, jz sem mela dobr filing vseen.
LUKA: Jz nisem mel tok filinga, da bi ji mogla povedat, mislm, sej je sama noseča pa to … Mislm, če kdo šteka to, zakaj ljudje počakajo do treh mescov, preden povejo, je to ona, sej je šla glihkar čez to, a ne?
Ker men se je to vse itak zdel še čist nerealn. Kako bi to reku? Ti kt pač partner, a ne, poleg tega, da je skoz utrujena pa da lahko praktično kjer kol pa kadar kol zaspi pa da se vse okol hrane čist nepredvidljiv vrti, tist, kar smo mel radi, zdej ne mormo pa smrdi, tist, kr ne maramo, nam zdej paše, itak pa bolj ne bi nč, ker ji je po vsem slabo, ampak vseen bi pa neki oziroma bi sam tist neki, pa to skoz … No, poleg teh stvari si ti kt partner res bolj tko no, v temi. Mislm, kaj pa vem, okej, un test na začetku … Pol na un prvi pregled pr ginekologinji me una njena itak ni pustila, pol pride s tisto slikco, okej, ampak tist se tud bolj ne vid, al kaj, pol pa kaj jz vem … deleč je nekak, mislm, teb se zdi nekak delč.
No, do te nuhalne, a ne. To, kr sva mela pol nasledn dan. Ker to je pa pol ta šok. Fak. To je že vse. On ma prstke, en, dva, tri, štir, pet, no, ne vem, nismo štel, tok se glih ne vid, ampak ma, vse ma, stopala, on tko dviga roke pa tko neki dela po očeh pa cel se premika, ni mu neki blo udobn, no, al pa mu je blo tok ful udobn, a veš uno, ko se včasih kr rineš not v deko, kok je dobr, tko nekak, noro. Lulčka ma. Ja, ga ma. Obkrožla ga je na tisti smešni televiziji z zlatim okvirjem, ja, fak res, ta televizija, kjer sva midva to vse gledala, a ne, ko je ona to iz tega ultrazvoka projicirala, je bla v enem takem zlatem okvirju, in ti pol gledaš tm tega otroka, pa roke pa lulčka, v tem zlatem okvirju, to je res kr smešn drugač, ne vem, no, men je to blo res smešn. Pa kul je, prov kul je. Una pa tko resna, mislm, ta njena ginekologinja. To je blo tud kr smešn. Pa reče pol Anji, ne se zdej ustrašt, morm mal potrest, da gre otrok v ta prav položaj, da mu ona izmer tist, kar more pač, in res tko nardi po trebuhu, tum, tum, tum, in un na televiziji se res začne premikat. Prov ni mu blo kul, da ga je tko zmotla, prov tist, joooj, morm se prestavt zdej, al kaj, dejte mi mir! V zlatem okvirju, kul.
Anja in Luka se spogledata, smejita se.
LUKA: Ja pol sva šla pa mal v Baby Center v Šiški, čist tko … da mal vidva … A ne?
ANJA (srečna): Ja.
LUKA: Pa sva sam hodila med temi stvarmi, pa vse nama je blo tko luštn …
ANJA: Pa ene take nogavičke z orkicami sva kupila.
Luka in Anja se smejita. Anja pogleda na telefon, vznemirjena skače okoli Luke, živčna je, ne ve, ali bi se smejala ali bi se kam skrila.
ANJA: O fak, o fak, o fak, o fak!
LUKA: Ja, dej jav se.
ANJA: O fak, o fak, o fak!
LUKA: Anja.
ANJA (globoko vdihne): Ja, dober dan, gospa Vesna!
NAJEMODAJALKA: Živjo, Anja, sem prov poklicala?
ANJA: Ja, ja, seveda. Kako ste, no, si?
NAJEMODAJALKA: Ja v redu, v redu, se opravičujem, mal dlje je trajal, kt sem misnla …
ANJA: Oh, ne, sej je v redu, ni panike …
NAJEMODAJALKA: Hotla sem rečt, da … men sta vidva bla zlo všeč in res zgledata taka prijetna, tko da sem se, no, z možem, odločila, da vama oddava stanovanje. Sej sta še zainteresirana, a ne?
ANJA (navdušena): Jaaaaaaaaaa! O mojbog, seveda! Luka, dobila sva stanovanje!
LUKA: Juhuuuuuuu!
Luka navdušeno skače okoli Anje, dvigne jo v zrak.
ANJA: Ja hvala, hvala, hvala, hvala, midva sva presrečna!
NAJEMODAJALKA: Tud jz sem vesela, da smo se lepo ujel in … ja, pridta, da podpišemo pogodbo in vse uredimo, in ja … dobrodošla!
ANJA: Joj, kr ne morem verjet! Hvala, hvala, res! Midva lahko že jutr popoldne prideva, mava oba dopoldansko, tko da … če vam je v redu?
NAJEMODAJALKA: Ja super, bosta še mojga Matijo spoznala, kaj rečemo, ob petih?
ANJA (Luku): Jutr ob petih?
LUKA: Ja, kul.
ANJA: Ja, nama je super!
Luka Anji nakazuje, naj ji pove še novico. Anja najprej ni čisto prepričana, smejita se …
NAJEMODAJALKA: Pa lahko kr k nama gor prideta, midva sva samo en štuk viši, ampak ne tko, kt je ta vhod za spodnje stanovanje, ampak tist levo, če zaviješ na koncu. Sej bosta spodi pozvonila pa bosta vidla. Vodnik piše na zvoncu.
ANJA: Super, velja … Vesna? Nekej sem vam, no, ti sam še hotla povedat … pač na tej točki … Zadnjič ni blo čist priložnosti, pa tud midva nisva še točn vedla, kako pa kaj, no, ampak zdej pa tud nobenmu še nisva čist zares povedala … v glavnem, jz sem tud noseča. Drug teden bo tri mesce. Ja, to sva rekla, da morva še povedat … tko, no …
Tišina.
ANJA: Halo?
NAJEMODAJALKA: Ja … Ja … Bravo, ja, čestitam …
ANJA: Ja, hvala, se kar nekak poklopjo stvari, a ne, v življenju? Najprej naju je mal presenetl, ampak zdej pa, sej je res … to je v bistvu tko lepo, a ne … Halo?
NAJEMODAJALKA: Je … je … je, ja … Veš, kaj … to je pa … to mejčkn spremeni mogoče zdej … Mislm, jz ne vem, bi mogla v bistvu še z očetom govorit, ker je v bistvu njegovo stanovanje, midva sam oddajava, pa … veš, kaj, bom te mogla nazaj poklicat, prov?
ANJA: Jaaaa … okej …
NAJEMODAJALKA: Dobr, se slišva, adijo!
ANJA: Adijo.
Anja obstoji, Luka jo gleda s pričakovanjem.
ANJA: More se še pogovort, pa me bo nazaj poklicala.
LUKA: Kaj pogovort?
ANJA: S fotrom, ker je v bistvu lastnik, al neki.
LUKA: Aha.
ANJA: Ja.
Tišina.
LUKA: Ma neeeee. To je sam pač, valda, to je zvedla, more povedat, ne more kr na svojo pest, sej je logično, pa halo, pa sej je ona tut noseča, njim bo dbest.
ANJA: Ja upam …
LUKA: Itak, da jim bo!
ANJA: Ja.
LUKA: Mislm, mora jim bit, a ne?
ANJA: Itak …
LUKA: Ker če kdo razume …
ANJA: Mhm …
LUKA: Ej, ne sekiri se, res, kul bo …
ANJA: Ma ja, sej vem … sam tko res čudn je rekla to, da pokliče, pa … res sem nas že vidla tm … ta Sava, pa Šmarna … Pa trgovke tm v trgovini so ble res prjazne, sem že prov vidla, kako se mali plaz tm pr konzervah, pa … A veš? A teb se ni zdel?
NAJEMODAJALKA: Ja, živjo, Anja, pozdravljena, Vesna pri telefonu. Jz vas kličem, da sporočim, da smo stanovanje žal enmu drugmu oddal. Men je zlo žal, ampak … no, tko pač je.
ANJA: … Aha … ja … ja, aha, ja, ne vem, hvala, da ste sporočil.
NAJEMODAJALKA: Ja, seveda. No, pa sej boste sigurno kej druzga najdl … Pa vso srečo, a ne?
ANJA: Ja, hvala … Tud vam ja. Srečno!
Zvok prekinjene telefonske zveze. Potem tišina.
ANJA: Srečno?!?! Jz njej srečno?!?! Tud vam srečno?!
Jz … jz …
Tišina.
ANJA (Luki): Zakaj ji nisem nč rekla? Mogla bi ji kej rečt, mogla bi ji, ne vem. Srečno? Resno? Jz njej, njej k vse ma …
LUKA: Sej bova … Bova že kej našla …
Objameta se.
MIKROFON 1: Joj, to mi je pa strašno žal, ampak veste, to stanovanje pa res ni primerno za otroke.
MIKROFON 2: To pa ne vem, kako bo šlo. Mislm, sej nimate niti vozička kam dat, veste kaj, to se men ne zdi najbolj pametno. To je vseen premejhno, pol boste pa iskal neke rešitve pa se bo vse premikal, ne, ne, to ni pametna ideja …
LUKA: No, tko nekak se je pol to začel …
MIKROFON 3: A tko, ja to pa ne vem, to pa po mojem ne bo šlo, žal. Veste, mamo zlo lepo pohištvo, tako mal starinsko, pa ne bi mi zdej otroka v to, sej razumete, to se lahko še tako trudte, otroc to vse uničjo …
MIKROFON 2: Oddano.
MIKROFON 4: Vas bom nazaj poklicala, ampak mamo kr povpraševanje, tko da ne vem, po mojem najbolj, da še mal iščete.
LUKA: Ne vem … sej skrit pa tud ne morš …
MIKROFON 5: To pa ne bo šlo.
MIKROFON 2: Smo že oddal.
MIKROFON 1: Gospod, a niste prebral oglasa?
MIKROFON 4: Oddano.
MIKROFON 3: Ni šans.
MIKROFON 1: Oddano.
LUKA: Vsi bi oddal mirnemu mladmu paru, nekadilskemu, nežurerskemu, brez otrok in živali in prjatlov, pa ki zna lebdet, da ne obrablja parketa.
MIKROFON 5: Ja ne vem, lahko, sam bi junija mogl it ven do oktobra, ker damo takrat za airbnb.
MIKROFON 3: Veste, tuki mamo zlo občutljive sosede, ena gospa je bolana tle zraven pa se bojim, da bi pa otroški jok lahko bil prenaporen zanjo.
MIKROFON 2: A niste prebral pogojev, tm zlo jasno piše, nekadilcem, brez otrok, brez živali, brez obiskov, z redno službo, za dve leti.
MIKROFON 4: Joj, to pa ne, to pa, veste, mamo novo sedežno noter in to pa ne, ne, ne, to pa ne gre – smo napisal brez premikanja pohištva.
LUKA: Noni sva povedala za otroka … Čist se ji je zmešal … Je šla kr po svojem imeniku … Vse je poklicala. Zvečer, ko sva pršla nazaj domov v Ljubljano, sem jo klicu, da ji povem, da sva v redu pršla, je mela še zmeri zaseden.
MIKROFON 3: Otrok, ni šans, to se vas pol ne morem rešit, mi bote še sodišče poslal na glavo, ne, ne, ne grem se jz tega.
MIKROFON 2: Vse sami opremte, noter ni nč.
MIKROFON 1: Ne.
MIKROFON 5: Oddano.
ANJA: Sam še pondeljki so.
MIKROFON 3: Ne.
ANJA: En pondelk pa drug pondelk.
MIKROFON 2: Oddano.
MIKROFON 4: Ne.
MIKROFON 2: Ne.
ANJA: Trebuh je zmeri večji, midva se pa zmeri manj veseliva.
MIKROFON 5: Ne.
ANJA: Vsaj men se tko zdi.