Pokličite nas: +386 (0) 14 372 101
  |  
Do brezplačne dostave vam manjka še 25.00

Matej Bogataj: Podloženo s kriminalom

Sofoklej: Kralj Ojdip. Režija Vito Taufer. Jugoslovensko dramsko pozorište, gostovanje v SNG Drama Ljubljana, november.

Režiser Vito Taufer je že v svoji kranjski postavitvi Ojdipa pokazal in dokazal, da gre v tej tragediji, eni najbolj igranih in poznanih sploh, v bistvu za kriminalko, v kateri storilec nevede preganja samega sebe; s Petrom Musevskim v glavni vlogi je bila uprizoritev ogoljena na bistveno, predvsem pa je postal Ojdip nekakšna metafora za najnesrečnejšega med vsemi nesrečnimi, kot ga približno nekje imenujeta Jokasta in Kreon; zdi se, da je s ponotranjeno bolečino ob oslepelosti od lastne roke, s krvavimi očesnimi dupljami, krvav in opotekav Ojdip Musevskega nagovarjal publiko v stilu »Ecce homo«, to je človek, ta bedna kreatura, ki mu ni jasno, kako hitro lahko na videz pobegneš od prerokbe, s tem pa izpolniš vse pogoje, da se uresniči. Ojdipovo priseganje, da bo našel Lajevega morilca, naštevanje okrutnosti, ki jih bo deležen, vključno s popolno ekskomunikacijo in obsojen na obrobno tavanje po podeželju, po divjih in nevarnih prostranstvih izven mestnega obzidja, je primer pretiravanja, ki ga je potem deležen sam, ko prepozna samega sebe kot iskanega. Vendar je bila pot navzdol in ven iz družbe v kranjski predstavi opremljena z nekakšnim gongom, ki se je oglasil in poudaril naslednji krog pekla samospoznave vsakič, ko se je odkril del resnice o Ojdipovem izvoru – da ni iz Korinta, da morilcev Laja ni bilo več, ampak je bil en sam, mlajši, ki je v sveti jezi zaradi zapletene prometne situacije pač pobil starejšega in njegove, da tebanski dvor svojega prestolonaslednika, ki ga je spremljala katastrofična prerokba, ni čisto ubil, ampak zaradi dobrodelnosti pastirja samo izselil na mejo s sosednjo, korintsko državo. Zdaj, v beograjski Tauferjevi uprizoritvi, je namesto tega gonga v stilu starogradskih šlagerjev spisana in v živo odigrana glasba Roberta Pešuta – Magnifica in Aleksandra Pešuta – Schatzija, prvi je nasploh znan, da je v balkanski prostor prispeval nekaj tako popularnih pesmi, da so skoraj ponarodele: Srbi, tudi tisti izven Srbije, se jih spominjajo, kot da so od nekdaj, torej njihova ljudska tradicija. Glasba in prekinitve nosijo močan sentimentalni naboj in hkrati natančno umeščajo samo dogajanje, ob tem so močan zvočni element sirene. Očitno je nesreča, ki je prizadela Tebe, povzročila vseprisotnost intervencijskih vozil, zunaj se očitno nekaj dogaja in oblast se proti temu bori z represijo, z razkazovanjem svojega varnostnega aparata, ki pa seveda ni usmerjen na tiste, ki vladajo, ki so pri koritu, to pa so ravno Ojdip, Jokasta, Kreon in nekakšen dvor, spremljevalci in varuhi suverena. Beograjska uprizoritev je nastala po nekoliko patiniranem, vsekakor pa vzvišenem in bolj ritmiziranem prevodu Miloša Đurića, kar ji daje primeren patetičen pridih.

Tauferjev beograjski Ojdip je doživel več modernizacij, na začetku je recimo tiskovna konferenca, zbor zdaj predstavljata dva popa, vladika in njegov pribočnik, recimo, ki nam na hitro orišeta situacijo v Tebah, o tem, kako nič več ne rodi in kako je Kreon na poti v pitijsko, delfsko preročišče, da bi našel razloge za tako porazno stanje. Ves čas je osebna drama odigrana pred kuliso splošne družbene negotovosti; jasno je, da se nahajamo v prelomnih časih in da bo bitka za prihodnost in interpretacijo surova in krvava, tako ali drugače, saj so vpleteni visoki pomembneži in so vložki visoki; uspešno in sugestivno scenografijo je prispeval Lazar Bodroža.

Potem se prostor odpre, konferenčna miza se umakne notranjosti lokala, v katerega pride Ojdip veseljačit, njegov sogovornik je debeli birt in pozneje Kreon, ko pride po zadoščenje za oblateno čast: v tem rahlo mačoidnem kontekstu je poudarjeno jasno, da je Ojdip pač previden kriminalec – ali vsaj nasilnež –, ki ne verjame v bogove in njihovo mešanje štren, temveč pragmatično vidi v vsem delo konkurence, poskuse izrivanja njega z mesta vladarja, takšne stvari, in Kreon bi ga lahko oslabil s Tejrezijem, vnesel v njegovo vladanje klanu in družini dvom, ga vrgel iz tira, pripravil teren za likvidacijo ali zamenjavo. Ob nekaj dobrih podpornih vlogah, recimo ob poudarjeno transspolnem vidcu Tejreziju in nekaj mrcvarjenih pastirjih, ki se jih Ojdipova armanizirana klika odločno fizično loti, je v ospredju Ojdip Milana Marića, ki na kriminalen način rešuje težave mesta, on je odločen in seveda tudi malo razgrajaški, kadar je v kavarni, njegovo delovanje pa seveda spominja na tisto zmes javnega in zasebnega, oblastnega in kriminalnega, o kateri govori recimo že Nušić in še kdo iz regije ter je očitno tudi zaščitni znak. Časa, regije – in širše.

Komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Shopping Cart