Letošnjo častno gostjo Frankfurtskega sejma, Španijo, je soj sejemskih žarometov zopet obsijal po enaintridesetih letih. Španski ustvarjalnosti sta z obiskom sejma dodatno pozornost zagotovila kralj Filip VI. in kraljica Letizia. Slovenija se bo v vlogi častne gostje naslednje leto prvič predstavila nemškemu in svetovnemu knjižnemu občestvu. Kdo ve, kdaj bo naslednja priložnost. Čez trideset, štirideset, morda petdeset let? Takrat bo svet že zelo drugačen, s prevodi in knjigami se bodo ukvarjale druge in drugačne generacije. Naše gostovanje v Frankfurtu pa je aktualno zdaj in čas za priprave na veliki finale prihodnje leto se izteka hitreje, kot bi si želeli. Slabih šest mesecev po Frankfurtskem sejmu bomo častni gostje še na Mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni. Direktorico italijanskega sejma Eleno Pasoli je navdušilo prav sosledje našega gostovanja na obeh sejmih. Tudi nas.
Toda potem so se stvari začele zapletati. Vrstili so se odhodi direktoric in direktorjev Javne agencije za knjigo, kuratorjev, sodelavcev … Pojavile so se nočne more okoli kohezijskih sredstev in zgodil se je popoln zastoj financiranja za Bologno. Ko na spletni strani Javne agencije za knjigo prebiram strategijo naše predstavitve v Bologni, ki jo je leta 2019 pripravila Renata Zamida s sodelavci, se mi zdi neverjetno, kako ta naša literarna pravljica vse bolj spominja na Pekarno Mišmaš Svetlane Makarovič. Tudi mi smo izgnali Mišmaša, zdaj pa tarnamo nad tem, da naš kruh smrdi po kurjekih. Če bi v svetu JAK sedela kakšna Jedrt manj, bi bili zdaj morda v veselem pričakovanju obeh sejmov, ne pa sredi negotovosti in turbulenc zaradi najrazličnejših zastojev in odhodov.
Vse oči so uprte v Frankfurt, kaj pa Bologna? Le slabih šest mesecev bomo imeli na voljo od dogodka v Frankfurtu do gostovanja v Bologni. Kuratorja še nimamo. Nekaj optimizma vliva poteza nove ministrice za kulturo, ki je za v. d. direktorja Javne agencije za knjigo imenovala Katjo Stergar, v upanju, da bo premaknila stvari naprej. Katja Stergar namreč že dolga leta bdi nad mednarodno dejavnostjo in diha z mladinsko književnostjo vse od začetkov svoje profesionalne poti. Poleg tega je bila v okviru svojih rednih delovnih obveznosti ves ta čas zadolžena za Bologno, sodelovala je tudi pri pripravi strategije v letu 2019.
To je vsekakor čas, ko moramo stopiti skupaj, pozabiti na malenkosti in zavist in sodelovati po svojih najboljših močeh. Brezplodne debate po družabnih medijih ne vodijo nikamor, še manj obtoževanja in pljuvanje po vsem, kar nisi ti in kar ni tvoje. Tiskovna konferenca v Frankfurtu je bila dobro obiskana, tudi logo in satovje besed smo posvojili. Saj smo vendar vsi zavezani istemu cilju, to pa je, kot beremo na spletni strani Javne agencije za knjigo, trajno uveljavljanje slovenske literarne ustvarjalnosti v tujini, promocija in krepitev izvoznega potenciala slovenske knjižne ustvarjalnosti na področju slovenske literature in slovenske ilustracije. Zavedati se moramo, da nam Frankfurt in Bologna odpirata vrata v svet, ne le v Nemčijo oziroma Italijo. Večina založnikov bere tekste v angleščini, skoraj nihče v nemščini. Če hočemo doseči svet, moramo najprej imeti prevode v angleščini. Zakaj torej taka tekma za prevode v nemščino? Seveda k temu nekaj pripomorejo zahteve sejma, nekaj pa naša želja, da bi prišli na velik trg in kot narod postali opaznejši. Ob večji prodaji bi avtorji morda lahko živeli od pisanja, a le tisti, katerih dela bi izšla pri velikih založbah in katerih knjige bi se po nekem čudežu prebile med uspešnice.
Kot avtorici so mi na nemškem/avstrijskem trgu izšle tri knjige, ena pri ugledni založbi Fischer, druga pri manjši, a prepoznavni založbi Tulipan, tretja pa pri zamejski založbi Hermagoras. Nobena od založb se ni odločila za naslednje moje delo, kar je, sklepam, posledica prešibke prodaje. Seveda so vedno domači avtorji tisti, ki osvajajo teren. Večja promocija je namenjena knjigam, ki se prodajajo bolje. Tuj, preveden avtor, ki se pojavi na knjižnem trgu, je domačemu bralstvu po navadi popoln neznanec, naj so njegove knjige še tako dobre, naj bo pod domačim nebom še tako priljubljen. Avtorja lahko uveljavi le založnik (če izvzamemo hipne uspešnice, ki zagorijo močno, a tudi hitro ugasnejo), ki se načrtno odloči za izdajanje njegovih del na svojem trgu. In tako se lovimo v krogu, v katerem prodajne številke ne dopuščajo novih izdaj, avtor pa si z eno samo knjigo težko zagotovi prostor pod soncem. Seveda razumem tudi stališče založnikov. Tveganja so včasih prevelika. Velike nemške založbe se za naše subvencije ne zmenijo preveč, bolj jih zanima potencial, ki ga ima knjiga za njihov trg.
Toda čar raznolikosti sveta se skriva v številnih, tudi majhnih kulturah. In v tem pogledu so subvencije še kako pomembne, predvsem za tiste založnike, ki se odločijo uveljavljati slovenskega avtorja, mu zagotoviti večjo podporo, pa najsi bo to nemški založnik ali nekdo iz popolnoma drugačnega kulturnega okolja, recimo iz Mongolije. Moje knjige so takšnega pristopa deležne na Hrvaškem, pri Ibis grafiki, ki ni izdala le večine mojih knjig, ampak je tudi poskrbela, da sem bila gostja festivalov, izpostavljena na sejmih in organiziranih nastopih. Podobne zgodbe doživljajo drame in romani Evalda Flisarja na indijskem trgu, pa tudi na nekaterih drugih, nemilijonskih trgih. Modro bi bilo razmisliti o tem in povečati sredstva za razpise, ki pokrivajo založnike z vsega sveta. Ne nazadnje se na velike trge največkrat pride prek malih. Knjiga, ki je že prevedena v nekaj tujih jezikov, je za velike založbe zanimivejša kot tista, ki nima še nobenega prevoda.
Žal stvari niso tako preproste, kot se zdijo na prvi pogled. Očitno črpanje denarja močno omejuje kohezija oziroma, če citiram bivšega direktorja Dimitrija Rupla v pismu ministrici, »težavnost presaditve kohezijske ‘filozofije’ na področje knjig, avtorjev, založb, sejmov itn.«. Zdi se, da je vsak naš korak v zvezi s sejmom podvržen prav tej »kohezijski filozofiji«. Kaj to pomeni za Frankfurt in kaj za Bologno? Ker gre za sejma nacionalnega pomena za Slovenijo, bi pri »kohezijski filozofiji« moralo pomagati Ministrstvo za kulturo in poskrbeti, da bo Javna agencija za knjigo lahko nemoteno črpala sredstva za oba sejemska programa. Že sama predstavitev tako majhne države, kot je Slovenija, ki v resnici nima niti ene samostojne literarne agencije, je velik zalogaj. Če moramo vse svoje ideje prilagajati še kohezijskim zahtevam, lahko hitro obtičimo v praznem teku, medtem ko se čas za priprave nezadržno izteka. Razpisi bi morali biti pripravljeni pred koncem leta 2022, saj vemo, da se v založništvu stvari ne zgodijo čez noč. Od prodaje pravic do izida knjige mine najmanj leto, še večkrat dve ali tri. Pogodbe, ki so bile podpisane letos, bodo v najboljšem primeru realizirane prihodnje leto, zato je že zdaj jasno, da je španska številka (152 prevodov v nemščino v letu 2022) za nas nedosegljiva.
Kaj bo torej gostovanje na sejmih v Frankfurtu in Bologni prineslo slovenskim avtoricam in avtorjem, slovenskemu založništvu in knjigi na dolgi rok? Slovenski kurator Miha Kovač kot primer dobre prakse navaja Finsko, ki je v času sejma in priprav podvojila število prevodov ter danes letno s prodajo avtorskih pravic zasluži okoli štiri milijone evrov. »Če bomo mi nekaj primerljivega dosegli v naslednjih sedmih, osmih letih, bo naš cilj dosežen,« pravi v intervjuju za Slovensko tiskovno agencijo.
S finskimi založbami se srečujem že vrsto let, saj naš knjižni program vključuje kar nekaj odlične finske literature. Za to ima največje zasluge prevajalka Julija Potrč Šavli, pa tudi dejstvo, da so skoraj vse finske založbe zelo aktivne pri prodaji pravic na tuje trge. Veliko bolj aktivne kot slovenske. Da bi se besede Mihe Kovača lahko uresničile, bi vstopna točka naših priprav na častna gostovanja morala biti dodatna podpora založnikom, ki jih zanima delovanje na tujih trgih, in spodbuda tistim, ki jih še ne. Če se ne motim, je tak načrt imela Renata Zamida: usmeriti mlade ljudi v založništvo, podpreti dodatne zaposlitve, kar bi založnikom omogočilo, da začnejo vlagati v razvoj poklica literarnega agenta, mladim, ki končujejo študij založništva, pa bi se s tem ponudila priložnost za redno zaposlitev in pridobivanje izkušenj.
Ker se pri Sodobnosti s tem ukvarjamo že več kot desetletje, vem, kako dolge so proge, po katerih tečemo. Literarni agent je namreč človek, katerega zaposlitev si založbe težko privoščijo še takrat, ko so poti že nekoliko uhojene. Prodaja pravic za eno knjigo namreč v povprečju znaša okoli 1000 €, agentska provizija znaša od 20 do 50 %. Založbe, ki so na letošnjem sejmu v Frankfurtu prodajale pravice za svoje avtorje, so bile tam lahko zato, ker Javna agencija za knjigo v okviru programa mednarodnega sodelovanja že vrsto let finančno podpira razvoj mreženja slovenskih založb v tujini. Ko sem pred kratkim pregledovala spisek slovenskih prevodov v tuje jezike za zadnja tri leta, sem prijetno presenečena ugotovila, da je KUD Sodobnost International po številu prevodov na tretjem mestu, takoj za Beletrino in Mladinsko knjigo, čeprav je naša letna produkcija slovenskih del kar nekajkrat skromnejša kot tista od obeh bistveno večjih založb. Katja Kac, ki se pri Sodobnosti ukvarja s prodajo pravic, agentskemu delu namenja približno tretjino svojega delovnega časa. S kar nekaj prodajami nam sledita založbi Morfemplus in Pivec. Na sejmih srečujemo še založbe Sanje, Miš, Goga in majhno, a prodorno založbo Malinc. Toda pri večini teh založb, razen morda pri Beletrini in Mladinski knjigi, ne najdemo redno zaposlenega človeka, ki bi se lahko ukvarjal samo s prodajo pravic. Ko je sejma konec, je treba gasiti požare na drugih področjih založniške dejavnosti, ki je v Sloveniji kadrovsko precej podhranjena. Tuji uredniki, ki so se na sejmih uspeli seznaniti s slovensko literaturo, so se seveda seznanili tudi z vrhunskimi zgodbami z drugih koncev sveta. Če zmanjka časa za agentsko delo ali pa je slovenski avtor svoje delo izdal pri založbi, ki se z mednarodno dejavnostjo sploh ne ukvarja, če torej ni nikogar, ki bi se posvetil tako imenovanim follow-upom in bi opominjal urednike na knjige, ki jih imajo v branju, nas prehitijo močne tuje agencije s svojimi avtorji. In nič drugače ne bo v Frankfurtu in v Bologni, tudi če se bodo avtorji v okviru častnih gostovanj odlično predstavili publiki. Zato upam, da se v razpisih za gostovanja ne bo pozabilo na založnike. Da se denar, ki je bil namenjen tovrstnim dejavnostim, ne bo pretočil v še več enkratnih dogodkov. V to smer so se nagibali predlogi bivšega direktorja Dimitrija Rupla, kot je razvidno iz pisma, ki ga je poslal ministrici za kulturo Asti Vrečko. Razumem njegovo obupanost zaradi kohezijskih omejitev, žal pa ni pojasnil (ker morda ni poizvedel), zakaj je denar na razpisih, ki jih omenja, ostal nepočrpan. Citiram oba primera, kot ju navaja dr. Dimitrij Rupel.
(Primer I.) »Standardne lestvice stroškov na enoti (Javni razpis za izdajo prevodov del slovenskih avtorjev v tujih jezikih)«, kjer ostaja neporabljenih 394.089,04 evra. Predvidevam, da bo od teh sredstev letos in prihodnje leto v najboljšem primeru mogoče porabiti med 200.000 in 250.000 evrov, torej nam v vsakem primeru ostaja najmanj 150.000 evrov.
(Primer II.) »Standardne lestvice stroškov na enoto (Javni razpis za sofinanciranje individualnih nastopov podjetij na mednarodnih knjižnih sejmih v tujini)«: tu ostaja 460.881,00 evrov.
Poglejmo najprej drugi primer. Zakaj je ostalo 460.881,00 evrov? Razpis se je zaključil avgusta 2022, rezultate razpisa smo dobili sredi oktobra 2022. Denar je bilo po zahtevah razpisa treba porabiti do konca leta 2022, čeprav se je glavnina sejmov, kamor bi slovenski založniki lahko umestili svoje stojnice, že odvila v prvi polovici leta, nekaj mesecev pred objavo razpisa. Kljub temu se nam je pri Sodobnosti razpis zdel odlična priložnost, da svoje knjige ponudimo kakemu večjemu trgu in navežemo nove stike z uredniki. Zato smo preučili, kateri sejmi, ki nam še ostanejo, bi bili potencialno zanimivi za nas. Ugotovili smo, da knjižni sejem v Guadalajari praktično sovpada z našim sejmom, ki bo letos na Gospodarskem razstavišču, enako velja tudi za sejem na Dunaju. Ni ostalo veliko izbire, samostojno stojnico v Frankfurtu smo že imeli pokrito iz mednarodnega sodelovanja Javne agencije za knjigo. Na koncu smo se odločili za mednarodni sejem v Sharjah v Združenih arabskih emiratih. Prijavili smo se in dobili bi sredstva, če ne bi rezultati razpisa prišli prepozno, sredi oktobra, ko so nam organizatorji sejma sporočili, da je sejemski načrt dva tedna pred sejmom že zaključen in da smo rezervacijo potrdili prepozno. Enako bi se zgodilo tistim, ki bi želeli najeti stojnico v Frankfurtu. Da so sredstva ostala neporabljena, se ne čudim. Slovensko založništvo mora biti zaradi majhnega trga iznajdljivo, žal pa časa ne znamo vrteti nazaj. Tak razpis bi moral biti objavljen vsaj 5. decembra 2021, rezultati pa bi morali biti znani 5. januarja 2022. Upajmo, da se sredstva ne bodo prenesla, kot je predlagal Dimitrij Rupel:
Sredstva iz obeh primerov (npr. cca 600.000 evrov) bi lahko porabili za (sicer sorodne, vendar realne) stroške v rubrikah:
5.4. (svetovanje in komuniciranje), npr. dodatnih 100.000 evrov,
5.6. (nastopi na sejmih in razstavah), npr. dodatnih 100.000 evrov,
5.9. (informiranje in komuniciranje), dodatnih 100.000 evrov,
7.1. (delo po pogodbi o opravljanju storitev), dodatnih 200.000 evrov,
7.2. (delo po podjemni pogodbi) dodatnih 100.000 evrov.
Predvidevam, da od teh svetovanj, komuniciranj in dodatnih nastopov na sejmu iz naslova prodaje pravic ne bo trajnejše koristi ne za avtorje in avtorice ne za prevode v tuje jezike. Če pa iz prve rubrike ostaja 150.000 evrov, kot navaja Rupel, zakaj del denarja raje ne namenimo tujim založnikom zunaj Evropske unije? V letošnjem razpisu za prevajalske štipendije za prevode slovenskih avtorjev v tuje jezike je bilo denarja premalo. Ta razpis že leta uspešno spodbuja prevode slovenskih del v tuje jezike. Če omenim samo eno svojo knjigo, Groznovilco v Hudi hosti, ki je doslej izšla v sedemnajstih državah, je vsaj polovico teh prevodov, če ne še več, zagotovil ravno omenjeni razpis. To je nato pritegnilo pozornost urednice nemške založbe Fischer Verlag, ki pa se je za prevod in izdajo odločila brez slovenskih subvencij, čeprav se je že leta 2019 nemškim založbam ponujala subvencija v znesku 10.000 €.
Če bo razpis za stojnice slovenskih založnikov pravočasno objavljen, tudi na tej postavki ne bo ostalo toliko sredstev. Kar pa bo ostalo, bi bilo veliko bolj smiselno porabiti za zaposlitev mladih ljudi pri založbah, za vzpostavitev poklica literarnega agenta. To bi pripomoglo k zmanjšanju prekarnih zaposlitev v kulturi in omogočilo pritok mladih ljudi v slovensko založništvo, založbam pa bi to omogočilo, da bi se trajno in vztrajno posvečale promociji slovenske literature na tujih trgih tudi v času, ko bosta oba dogodka že zdavnaj za nami. Veliko slovenskih založb, tudi takih, ki od Javne agencije za knjigo vsako leto prejmejo veliko sredstev za svoje programe, v katerih so pretežno slovenski avtorji in avtorice, nikoli ne vidimo na tujih sejmih. Prav tako bi dodatno pomoč lahko zagotovili manjšim založbam, ki s svojimi knjigami niso del programske sheme Javne agencije za knjigo, čeprav skoraj vse svoje knjige več kot uspešno plasirajo na tuje trge, med njimi je na primer že omenjena založba Malinc.
Predstavitvena strategija, ki jo bo v letu gostovanja ubral Miha Kovač (ob pomoči Amalije Maček in nemškega kuratorja Matthiasa Göritza) me navdaja z optimizmom. Slovenski avtorji bodo v tandemu nastopili z znanimi nemškimi avtorji in si tako zagotovili občinstvo. Verjamem, da je ministrica, ki je bila letos kar nekaj dni aktivna udeleženka Frankfurtskega sejma, prepoznala možnosti kulturnega kapitala, in nemara bomo po Bologni stopili na častni prostor še kakega sejma in potem naslednjega. Tako kot to počnejo države, ki svojo kulturo in literaturo cenijo. V tem primeru bodo literarni agenti še toliko bolj potrebni. Brez njih bo prodanih pravic za naše knjige bistveno manj.
In če se Frankfurt premika vsaj na dogodkovni strani, kako je z Bologno? Koliko denarja je na voljo? Doslej nisem nikjer zasledila podatkov. Bo tudi Bologna črpala sredstva iz kohezije? To so vprašanja, na katera bi Ministrstvo za kulturo moralo čim prej odgovoriti in s tem omogočiti Javni agenciji za knjigo, da do konca leta imenuje kuratorja, ki bo začel z intenzivnimi pripravami. Tudi ekipo je namreč treba sestaviti in okrepiti. Katja Stergar je pred časom v svojem pismu skupini zaskrbljenih v zvezi z Bologno zapisala, da že od samega začetka opozarja na neustrezno/ničelno financiranje. Medtem so se menjali direktorji, direktorice in ministri. Do sejma v marcu 2023 bi bilo treba poskrbeti za kar nekaj dogodkov, ki bi jih potem še intenzivirali do častnega gostovanja v letu 2024. Eden takih dogodkov, ki bi ga pričakovali v letu 2023, je povabilo in sprejem tujih založnikov na slovenski stojnici. Mreženje je zagotovo eden najboljših načinov za vzpostavljanje vezi in promocijo slovenske literature. Pogrešamo tudi B2B dogodke, ki so se odvijali med slovenskimi in tujimi založniki predvsem v času, ko je Javno agencijo za knjigo vodila Renata Zamida. Nekaj jih je bilo tudi v okviru evropskega projekta Vsaka zgodba šteje, ki se žal izteka.
Letos je bil organiziran le en izlet v Frankfurt, ki je bil pravzaprav za založnike precejšen strošek, srečali pa so se samo s tremi »zaresnimi« založniki, z našim nemškim kuratorjem in z agentko Barbaro Heine-Schumann, ki jo je najela Javna agencija za knjigo. Za slednjo pravzaprav ne vemo, katere avtorje zastopa in ali je dejansko uspela katerega od njih plasirati na nemški trg. Odbor Društva založnikov je bivšemu direktorju Javne agencije za knjigo predlagal, naj se agentka udeleži kongresa založnikov in pove več o svojem delu na tem področju. Odziva žal ni bilo. Če želimo kot častna gostja v Bologni povečati prepoznavnost slovenske mladinske ustvarjalnosti v svetu, mora Ministrstvo za kulturo Javni agenciji za knjigo zagotoviti dovolj sredstev, da bo lahko v Slovenijo pripeljala urednike in založnike uglednih založb literature za mlade. In da bo v tem času v okviru javnega razpisa za sofinanciranje izdaje izvirnih slikanic in stripov slovenskih avtorjev za otroke in mladino izšlo še več kvalitetnih del. Da bo že v Bologni 2023 lahko poskrbela za B2B srečanja z založniki in bo lahko v letu 2024 to ponovila v še večjem obsegu ter v polnosti sledila načrtu predstavitve na samem sejmu.
Če bi za knjižni sejem v Bologni že imeli kuratorja ali kuratorko, bi na slovenskem kongresu založnikov septembra na Bledu lahko kako idejo prevzel/-a tudi iz predavanja literarne agentke norveške agencije Cappelen Damm Anette Garpestad, ki je med drugim predstavila uspešne aktivnosti Norveške leta 2019, ko je bila ta država častna gostja Frankfurtskega sejma. V Oslu niso gostili le tujih urednikov in založnikov, pač pa tudi nemške knjigarnarje, seveda pa niso pozabili niti na medije, knjižnice in bralce, kajti ko so pravice za knjigo prodane, naloga še ni opravljena. Ko je Margaret Atwood pokukala izza platnic norveške knjige, je slika v hipu postala viralna. Bi kaj podobnega lahko uspelo tudi nam? Tudi Norvežani imajo kraljevo družino, ki javno podpira branje. Princesa Mette-Marit je strastna bralka, ki ni prevzela le vloge ambasadorke norveške književnosti v mednarodnem prostoru, pač pa se nenehno udeležuje različnih literarnih dogodkov. Bi lahko slovenska literatura iskala svojega ambasadorja ali ambasadorko v deželi svetovno znanih oseb? Bi Sunita Williams morda lahko pomagala izstreliti slovensko literaturo v mednarodno orbito? Pred leti je Javna agencija za knjigo branje že promovirala s pomočjo naših uspešnih športnikov.
Ko sem na letošnjem sejmu v Frankfurtu literarno agentko iz Španije vprašala, kako je zdaj, ko so v središču pozornosti, se je nasmehnila in rekla: »Zame ni nič drugače, jaz imam urnik svojih sestankov nabit tako kot vsako leto. Se je pa v tem letu doma veliko govorilo o literaturi in pisateljih, domači mediji so jih pozorneje spremljali in to je bilo dobro.« Upajmo, da smemo na kaj takega računati tudi pri nas. Da se ne bomo vrteli le okoli porabe denarja, pa odstopov in odhodov, pač pa bo pozornost namenjena knjigam, avtoricam in avtorjem, ilustratorkam in ilustratorjem ter prevajalkam in prevajalcem. Tudi v domačih medijih.