Matjaž Zupančič: Nova rasa. Režija Matjaž Zupančič, SNG Drama Ljubljana, Mala drama, ogled februarja.
Nova rasa je podnaslovljena kot satirična drama in se žanrsko spogleduje s komedijo, tako po napenjanju značajev kot tudi po posebni jezični zvijačnosti, po komičnem uvrtavanju v replike in njihovi eliptičnosti, usmerjenosti replik nase in vase, kar je za Zupančičeva dramska besedila značilno. Gre za besedilo o frankensteinovskem eksperimentu, ki ni brez umetniških pretenzij in se dogaja leta 1944 v srcu rajha, torej ob že slutenem koncu vojne, ko je vse bolj ali manj obsojeno na propad. Razen velikih projektov, zadnjih upov, ki naj v zadnjih dneh priskrbijo skrivno orožje, s katerim bo mogoč vojni preobrat, in eden teh projektov – ob raketni tehniki in V-2 – je izgradnja novega človeka. No, montaža. Nekakšna nadgradnja ideala iz Marinettijevega futurističnega manifesta: mehanični človek z zamenljivimi deli – le z deli, posebej mehaničnimi, je v zadnjih vojnih časih težko, zato jih nadomestijo z mesenimi, in ker morajo biti deli prvovrstni, so seveda z arijskih teles, teh pa zmanjkuje, kot vsega. Veliki umetnik in malo tudi inženir in znanstvenik Karlstein, ki je s Hitlerjem padel na sprejemnih izpitih na dunajski likovni akademiji in ga zdaj, iz oči v oči s porazom in pritiski generalov, Vodja tudi obiskuje in kakšno rečeta o umetnosti in še bolj o umetnikih, izrojenih, seveda, genialno nor mehanik teles v bunkerju, ki je tudi umetnostna ustanova, galerija in atelje, vse v enem, ustvarja dva homunkula, žensko in moškega, Hajdi in Markusa, katerih zarod bo nepremagljiv, nadčloveško sposoben in oh in sploh. In kot vedno pri velikih idejah je kaveljc v podrobnostih: kljub nedvomnemu libidu darovalca glave, ki pa da je usmerjen v napačno stran, kot opozarjajo, nepremagljivemu stvoru v Zupančičevi komediji nasadijo na telo napačno glavo. Homoseksualno, kontraproduktivno in glede usmerjenosti »izrojeno«, zaradi česar se noče razmnoževati s plemensko arijko z od vsepovsod nabranimi deli in je tako tudi kot orožje do konca unikaten, neserijski. Ne seže čez prototip.
Zupančičeva Nova rasa pravzaprav osmeši projekt pozitivne evgenike, izgradnje novega človeka s pomočjo selekcije, in selekcija je rasna, usmerjena pa pikolovsko anatomsko, kot zahteva odstranjevanje cepičev in organov in udov s teles in prisaditve na novo, iz na enak način odstranjenih delov sestavljeno telo. Satirična drama je točno datirana, dogajanje postavljeno v prepoznaven in natančno zamejen čas, ki ga sicer tudi danes, sicer ne čisto dobesedno, ponavljajo in prizivajo, s tistega »nikoli več« kot lekcije o času smo se pomaknili nekam v bližino »saj ni bilo vse slabo«. Kar je za čase kar slabo.
Ko sem pisal o Zupančičevih Zadnjih dramah, kot je naslov med pandemijo izdane zbirke štirih, se mi je, priznam, Nova rasa zdela najbolj shematična, edina še neuprizorjena, Prehod pa s svojo skrivnostno in izmuzljivo, zabrisano apokaliptično atmosfero in preroškimi, katastrofičnimi podtoni najbolj obetavna. Po ogledu uprizoritve sem svoje mnenje revidiral: ob dramaturškem sodelovanju Darje Dominkuš, na sceni Janje Korun in v kostumih Bjanke Adžić Ursulov zaradi žanrske hibridne kodiranosti, ki se spogleduje s srhljivko, komedijo, farso in travestijo ter zaradi močnih igralskih kreacij je Nova rasa učinkovita v svojem sporočilu – in duhovita, smešna v izvedbi, ne da bi za to uporabila (pre)nizka sredstva.
Že sama scena, nekakšna grobnica, pot v podzemlje in hkrati secirna miza, v kateri je »skrit« Karlstein, nizek strop, ki sugerira bunker in podzemlje, vlažno krvavo klet in klavstrofobičen občutek konca (vojne), potem dostavljavci teles za odvzem organov s Sturmführerjem na čelu, njegovim pomočnikom in čistilcem krvave žehte, ki ostane po klanju in maši odtoke, vse je zastavljeno absurdno – in zares. Prsti, kri, nori umetnik, ki benti čez svoje poslanstvo, ker hoče svojo umetnino, pošast, uporabiti na bojišču, tudi ker ga priganjajo, težave z arijskimi deli, vse je precej zabavno, tisti deli uprizoritve, ko se z večno založeno sekiro ali žago loteva svojih žrtev, pa ne brez spomina na filmske grozljivke iz pionirskega obdobja, s stroboskopsko lučjo in odsekanimi, mehaničnimi gibi – namerno poudarjeno in v stilu Eda Wooda, najslabšega žanrskega filmskega režiserja vseh časov.
Bojan Emeršič zastavi Karlsteina kot norega in v lastno poslanstvo zaverovanega umetnika, ki spregleda, da v rajhu že itak primanjkuje arijcev, zraven tudi to, da mogoče živo, oziroma vsaj na začetku živo, meso ni ravno običajen umetniški material – če sta že njegova sprevržena neustvarjalnost in bizarna psihika predpogoj nove rase sploh. Nabira ga pri oficirskih ugodnicah in terenskih reportažnih poročevalkah, ki mu jih dostavljajo, pri čemer je Emeršičeva fiksacija na posamezne dele, na noge, roke in podobno, do konca osmešena. Posebej še, ker obe, potem pa tudi nadžensko Hajdi, enkrat s silovitostjo in sprijaznjenostjo tiste, za katero v generalštabu pravijo, da je kot avtocesta, in ki svojega spolnega garaštva prav nič ne skriva, drugič kot poznavalko skritih umetniških vzgibov in načinov motiviranja, odlično, natančno, s pravo mero vulgarnega humorja oziroma s hladnim in spodbujajočim poznavanjem ustvarjalnega procesa odigra Barbara Cerar. Pa ker je Jurij Zrnec posrečen in dobro zadet Sturmführer, zaverovan v rajh in vodjo, hkrati pa tipičen napihnjen bedak v uniformi, ki vedno reče tisto, česar ne bi smel, zvest, butast, seksualno primitiven – in seveda vzvišen nad vsako umetnostjo, še prav posebej pa nad izrojenostjo in kar je še teh obveznih stvari iz besednjaka izključevanja in zaničevanja. Saša Tabaković je Sturmführerjev pomočnik in malo tudi ujetnik Marcelo, podrejen gospodarjevim muham, čistilec krvavih ostankov Karlsteinovega umetniškega ustvarjanja, ki seveda skriva svojo ljubezen, ker zato dobiš na rokav trikotnik in mesto v kacetu, zato ga igralec opremi s čudnim telesnim nastavljanjem in zapeljevanjem, z gibalno zmaknjenostjo, ki sugerira tako krhkost kot posebno vzvišenost nad grozotami, ki jim je priča. Zraven mu da Tabaković svojevrstno zvijačnost in prikrito suverenost, kadar je treba kakšno reči o genijevi, Karlsteinovi malariji – je ne vidimo, ampak komentarji o živalih s po par glavami, to je bolj simptom in za kliniko, ne pa kakšna modernistična provokacija. Tabaković Marcela premaže z mešanico zapeljevanja, laganja in skrivnostnosti, to so vse taktike preživetja v okolju, ki bi ga raztrgalo in zmrcvarilo, če bi pokazal prave, rožnate barve, in edina iskrenost ga stane glave. Dobesedno. Kot je silovit tudi prihod Hitlerja: Aleš Valič ga odigra kot zaskrbljeno, nevrotično in pogrbljeno, v mimiki ne pretirano groteskno in zato tudi ne preveč komično pojavo, ki se zaveda bližajočega se konca in zato nosi nekaj tiste potlačene, depresivne norosti, s katero je brkača neponovljivo opremil Bruno Ganz v filmu Propad.
Konec, v katerem se predstavita Hajdi in Markus, je grotesken, nadrealen, malo tudi srhljiv – dve ogromni postavi, s podeseterjeno človeško močjo, slišimo, zreta v prazno, v svet ob koncu sveta, neobičajno na približno enak način, kot so bili izgubljeni in tavajoči tibetanski menihi med ruševinami Berlina ob koncu vojne. Homunkula sta obet nečesa, ampak to je že onstran, nečloveško, nedostopno našemu razumevanju, sta pošasti in sta žrtvi, sta mentalna spačka in hkrati potrditev, da se je treba lotiti izboljševanja sveta in človeka bolj postopno. In manj krvavo, z manj žrtvovanimi.