Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Petra Koršič: Modifikacija kritike

Sodobnost / Revija  / Petra Koršič: Modifikacija kritike

Petra Koršič: Modifikacija kritike

I.

Kritično kritiziraj kritika s kritično kritiko je pisalo na broški, ki so mi jo podarili pred leti, potem ko sem kritiški poklic opravljala že dalj časa. Ko se mi je strgala zadrga, sem jo uporabila namesto nje. Prava anekdota. Lahko vzameš samo dobesedno, lahko narediš prenos pomena. S kritiko se dajem že dolgo. Začelo se je na uvodu v slovensko književnost. Če so me na gimnaziji utesnjevala pravila za pisanje eseja pri angleščini in se pri slovenščini tako šablonskega pisanja ni pričakovalo, potem me je že prvi seminar na faksu razočaral. Kritika Kondorjeve knjige iz leta 1991 z naslovom Vidčevo sporočilo: slovenska nova proza. Vsekakor zagoneten zalogaj, še danes bi bil. Vendar pričakovati, da bo študent res kako pametno dodal k vrednotenju izbora Aleksandra Zorna – izbor pa je že po definiciji izbor nekoga nečesa – je nerealno. Razen – seveda, vedno je ta razen – v primeru, da si privošči zašopiriti, in to praviloma neutemeljeno, saj ga skoraj ni študenta v prvem letniku, ki bi imel pregled nad produkcijo kratke proze na Slovenskem v zadnjem desetletju. Pa niti ni šlo za to … Profesor, pardon, njegov asistent, je zahteval, da tehni(cisti)čno predstavim knjigo. V Praktičnem spisovniku so bila navodila. Da bi bila priporočena celo uporaba izbranih besed, kakor je bila pri angleščini, tega se ne spomnim, lahko pa sem poslala vse skupaj v spominski vakuum.

Začelo se je torej zelo zgodaj; kakor običajno se je začelo na samem začetku. Tehnični popis me seveda ni zanimal, všeč mi je bilo pisati tako, kot smo to počeli v gimnaziji – bolj esejistično. In vsekakor me je od vsega najbolj pritegnil neki uvid v besedilo, poskus razumevanja besedil, njihova sopostavitev v knjižno celoto. Preveč za kratko kritiko, je rekel asistent. Na srečo je zadnjo besedo imel profesor in seštevek obojega, mojega vsaj delnega prisluha asistentu in upoštevanja ocenjevalnih pričakovanj ter profesorjeve tolerantnosti do mojih interpretativno-filozofskih izlivov, je dal najvišjo oceno. Pa vendar na začetku ni kazalo tako. Proces tipkanja znova in znova na očetov pisalni stroj, da cimra vse noči ni mogla spati, kup različic istega besedila, mnogi popravki in moje prilagajanje pričakovanjem asistenta so predstavljali dvigalo, ki ne le oceno ponese više, ampak tudi utrdi moj odnos do pisanja o književnosti.

Na moj temeljni odnos do sveta in tudi književnosti sta bolj kot študij slovenistike vplivala študij sociologije kulture in obiskovanje več predavanj na filozofiji. H kritičnemu odnosu, premišljevanju, preizpraševanju o matricah delovanja pa je znaten delež prispeval profesor Močnik. Smeri bi orisala z občutkoma zaznave vonja naftalina in zatohle sobe s starim lesom in še bolj starimi knjigami ter v četrtem nadstropju občutek vetra v laseh, pa čeprav smo se prestavili v renesanso v Italiji … Čemu vse te avtoetnološke besede? Da bi razumeli, zakaj mi avtokratska kritika ni blizu. Zakaj mi šablonsko pisanje ni blizu, zakaj nisem Vidmarja nikoli občudovala … pa vseeno me je kritika zanimala.

Pripetilo se mi je, da se mi je pomembna stopnička med pisanjem kritike zgodila prav tedaj, ko sem vedela, da sem napisala dobro kritiko, ostro, smelo, kritično … Si jo zmlela, bi rekel kolega, če bi bil sposoben reči kar koli blizu pohvale. Si se je lotila pa temeljito, je izrekla kolegica, medtem ko so se ji usta prisrčno dvignila v nasmeh. Dobra kritika, je zabila na koncu. Dobro napisana, argumentirana, pravična, čeprav tudi polemična, celo z negativnimi zadržki. Kakor koli že. Vedela sem in predvidevala, da bo tako. Tudi jaz sem se morda kak dan počutila v redu. Kmalu pa se je v meni začel proces premišljevanja, še bolj intenziven kot bi bil brez objave te kritike in številnih odmevov. Od vseh podrobnosti profesionalnih razčlemb je najpomembnejše darilo, ki je prišlo v kompletu – in to je: reakcija avtorja oziroma avtorice obravnavane knjige. Čeprav se nisva poznali prav dobro, nikoli nisem občutila niti trohice zamere ali slabega občutka. Zame je avtorica zrasla kot človek in seveda kot ustvarjalka, takšnih je pri nas malo ali nič – vsak pričakuje pozitivno, hvalilno, celo hvalisavo kritiko. Tedaj sem spoznala, da moram še naprej verjeti v kritično kritiko, torej argumentirano kritiko. In predvsem tudi, da je prav staviti na način, kako kaj povedati.

Poezija in kritika zame nista ločena svetova. Le moj naklon je drugačen. Se zgodi, da med študijem za kritiko, torej med procesom vstopanja v pesemska besedila in poezijo nekoga ter med precej analitičnim in pozneje sintetičnim zaokroževanjem refleksije na neko knjigo potrka verz, utrinek, ki je včasih tudi komunikacija s poezijo, o kateri pišem. In namesto generične, vzvišene sodbe v kritiško-analitičnem jeziku zapišem isto sodbo v bolj pesniško-metaforični maniri. Zato bližino obeh, kritike in poezije, uporabim za svoje polje refleksije o neki knjigi. Kadar intenzivno pišem kritiko, kritik ne berem veliko, sploh pa ne o knjigi, o kateri pišem, saj želim ostati, kolikor se seveda da, nekontaminirana z mnenji drugih. Zato je zame kritika svojevrstno potovanje po svetovih drugih. Seveda ob zavedanju, da potovalec zavestno in nezavedno določa, kaj se ga bo dotaknilo; in kaj bo opazil, je odraz njegove popotne malhe.

Trideset let živimo v demokraciji in pesniškem pluralizmu, govorimo o vzniku avtopoetik in mikropoetik, od avtoritarnih pristopov (pri vzgoji) se trideset let večinoma obračamo v nehierarhijski model soodgovornosti itd., po drugi strani pa nekateri še vedno slavijo in častijo vidmarjevski slog vzvišenih razsodb, jasna vrednotenja, ostre zaključke ter tarnajo, da gre kritiki slabo. Če obstajajo šablona, normativi, se po normativih, določenih od pristojnih strokovnjakov, ocenjuje, kakor pravi Dane Zajc v pesmi Ocenjevalci. In se tako dela tudi še danes. Tu je mesto paradoksa. Če imamo demokratični pesniški pluralizem, bi moral biti tudi sopotniški, vzporedni diskurz o poeziji neavtoritaren in stremeti bi moral k dotikalnicam, ne pa da strelja mimobežnice. Zato je mitiziranje kritike v stilu »samo eden je Vidmar« anahronistično in bi moralo biti pasé. Zato gre moj premislek o kritiki danes v smeri hibridizacije žanra. Bolje: modifikacije žanra.

II.

Vsako leto se ob kritiškem festivalu Umetnost kritike moj premislek zaustavi pri kritiki, kritiškem pisanju, žanru, poklicu, ne glede na to, ali prijavim referat ali ne, in ne glede na to, ali je referat sprejet ali ni umeščen v festival. Premišljevala sem o kritikovi odgovornosti, o njegovi vesti in zavedanju, da vsega ne ve, ne pozna in lahko v sodbi zlahka tudi zgreši. Torej bi lahko rekli, da je umetnost kritike v kritikovi odgovornosti. Ta se bo zagovarjal pri svoji vesti. Velikokrat se spomnim na besede italijanskega umetnika Scelsija, ki je zapisal: »Ne odvzemite pomena tistemu, česar ne razumete.«

Kritikovo delo se običajno razlaga in pojmuje kot dvofazno, troedino in težko, in sicer kot neprezahteven posel – branje ter za marsikoga zagonetni del – pisanje, ob tem pa še sleherniku najtežje predstavljivo – vrednotenje. Že pri takšni preprosti in prikladni definiciji se zgodi, po mojem mnenju, usodna zmota, napaka pri pogledu na kritikovo početje. Kritika ni kritika zato, da upraviči svoj obstoj s tem, da se ustvarja kot pisanje besedil, imenovanih kritika, recenzija, ocena, opredeljevanje pisca do literarnega dela in vehementno vrednotenje; kritika je, in je zares kritika le, ko je, in tudi mora biti, način mišljenja; kritika je način življenja: kritično premišljevanje. Kje se zaključi? V premišljevanju in tudi poznejši samorefleksiji.

Oblika, dolžina, prilagojenost zakonitostim medija – to je samo tehnična, zunanja plat, ki je podvržena veščini. In je za sam premislek o kritiki manj pomembna. Tisto, o čemer kritik mora znova in znova premisliti, se odpira z vzpostavitvijo danes kar modne (in tudi zlorabljene) besede »odgovornost«. Odgovornost loči pisce, nadobudneže za kritiko, tiste hlepeče po pozornosti in podobne vasezagledane od kritika, ki se zaveda, da je zakon, bog in ultimat (ne on sam, temveč) umetnost, umetniško delo in da je on le posrednik, izpostavljavec, prepoznavalec umetnosti. Ker je s svojim aktom kritike v odnosu z umetniškim delom, avtorjem, bralcem, je prav, da ne pozabi na prej navedeno Scelsijevo misel – verz italijanskega skladatelja (1905–1988), ki je sebe pojmoval kot »pismonošo za sporočila iz drugih dimenzij«: »Ne odvzemite pomena tistemu, česar ne razumete.« Kritik z veliko začetnico se po mojem mnenju začne natančno tam, kjer je sodobni svet najšibkejši – pri etosu.

In kako danes brati/pisati kritiko, ko je alarmanten deficit sistema vrednot, ko je prelaganje odgovornosti splošno sprejet in odobravan način ravnanja? Kritik se prilagaja oziroma se mora prilagajati svoji vesti. Prilagajati se čemur koli drugemu je vprašljivo/zdrsljivo/manipulativno. S takšnim ravnanjem tvega, da izgubi stik s svojim notranjim glasom in vrednostnim sistemom, ki se s študijem, kilometrino, motrenjem, čuječnostjo, rastjo in zorenjem … nenehno izgrajuje. Kritikova odgovornost je torej pošteno, neobračunavajoče vrednotenje literarnega dela. Zavedajoč se, da ne komunicira le z literarnim delom, temveč tudi z avtorjem, urednikom, ki sta v nastanek knjige vpletena in sta posledično kot bralca dovzetnejša za konstruktivno kritiko, ter ne nazadnje z bralci, bo kritik upošteval človeški faktor in bo svoj doumljeni in neizprosno kritični »kaj (sporočiti v kritiki)« prilagodil primernemu »kako (povedati, da ne bo žaljivo in nedostojno)«. Zatorej mreža odnosov, ki jih kritik s kritiko vzpostavi, ne more oziroma ne bi smela določati kritikove odgovornosti. Odgovornost se samodefinira v posameznem kritiku skladno z njegovim pojmovanjem in vrednotami. Odgovornost je temeljna, to pomeni, da gre za odgovornost do svojega dela, za odgovornost do sebe.

Množično komentiranje uporabnikov na spletnih straneh kritika ne bi smelo zadevati. Njegova odgovornost do napisanega se nadaljuje v odgovornem odgovarjanju/repliciranju/komentiranju komentarjev, če je po pogodbi določeno oziroma po dogovoru z urednikom spletnega portala. Po mojem mnenju se je kritikova naloga pisanja določene kritike končala z objavo besedila, naloga premišljevanja pa še ne. Zatorej je mogoče, da ga konstruktivni komentarji spletnih bralcev izzovejo do te mere, da začuti potrebo po komentarju. Četudi razmišlja o(b) komentarjih, to še ne pomeni, da bi moral odgovarjati na vsakega. Nasprotno. Kritiško besedilo je kritik že napisal. Občasno izpadejo kritikovi komentarji, ko svoje lastno pisanje pojasnjuje in razlaga, odvečno. Kompetenten bralec bi besedilo moral razumeti, če je bilo napisano skladno s smernicami o jasnosti, konsistenci in koherenci … in ne nazadnje: skladno s pravopisno normo, kar se seveda od kritika upravičeno pričakuje. Z odgovarjanjem pritlehnim, neosnovanim in nizkotnim komentarjem bi, če drugega ne, kritik oziroma avtor izvirnega kritiškega besedila izgubljal svoj dragoceni čas. Da bi z dodatnim pisanjem komentarjev dokazoval svoj prav, je nesmiselno.

Izogibanje refleksiji je za kritiko in kritika nemogoče, saj je refleksija za kritiko esencialna. Zaradi krajšanja forme, ki otežuje in ne podpira poglobljene refleksije, se kritika preveša v oceno oziroma top lestvico in s tem izgublja svoje poslanstvo, se preobraža v drugo dejavnost, ki je bliže oglaševanju ali novinarskemu povzemanju iz promocijskega materiala. Da se v posameznih medijih tovrstna okrnjena besedila pojavljajo, je pač razumljivo. Zastrašujoče pa je, da se po različnih medijih reciklira zgolj založbino promocijsko gradivo.

Po definiciji svojega polja ukvarjanja je književna kritika vezana na jezik in potemtakem je bolj zamejena na književnost v tem jeziku, ni pa nujno. Z mehčanjem in preraščanjem definicije o nacionalnih književnostih, z vsesplošno globalizacijo ter lažjo osvojljivostjo prostora se tudi položaj književnega kritika spreminja. Čeprav je vpet v jezikovno in kulturno polje, lahko deluje tudi v mednarodnem kontekstu in sodeluje v mednarodnem dialogu.

III.

Paradoksno je, da poklicni kritik razmišlja in že leta razglablja o smiselnosti kritike. O njeni zmožnosti, o njenih težavah in njeni vprašljivosti, pogojnosti. Intuitivno bi lahko povzela, da občutim kritiko kot neadekvatno sodobnemu času. Kot bi se neka stara oblika obnašanja, razmišljanja, delovanja in vrednotenja s prilagoditvijo in majhnimi modifikacijami iz preteklega časa prenesla v sedanjega. Če smo nekoč imeli normativno kritiko in normative definirane, se danes to isto dogaja kot vsakokratno potrjevanje kritika kot vzvišene figure in igranje razsodnika, boga. V vsakem tekstu naj bi kritik vnovič izumil svoj jezik za obravnavo določene knjige in vzpostavil sebi lasten sistem vrednotenja. Bralci naj bi ta sistem »vrednot« detektirali prek sledenja objavam določenega pisca/kritika.

V času globalizacije in pluralizacije možnosti objav je posledično več knjižnih ter spletnih in revijalnih objav (tako leposlovja kot kritike). In čeprav vznikajo novi kriteriji selekcije (všečnost, dostopnost, popularnost, marketinško-menedžmentski prijemi ipd.), ki nam morda niso všeč, nas profanizacija skrbi. Ko pravim nas, imam v mislih literarne kritike in prevzemam del odgovornosti nase in se ne izvzemam, čeprav me večinsko mnenje (niti znotraj društva) večinoma ne zadovolji. Namreč, stavimo na kritiko, prav zato ji nekateri oziroma mnogi pripisujejo krizno stanje kot njeno nemoč in jo s tem poveličujejo, kritikom pa vlivajo spodbudo, da bi bili radikalnejši pri vrednotenju in sodbah. Kritik je torej »rešitelj« iz starejšega vzorca (in prestavljen ter delujoč) v novi družbeni realnosti. In to je vprašljivo.

Sama doživljam kritiko kot njeno nemoč. Kritika nima moči tedaj, ko zruši, ovrednoti, popredalčka in izmeri literarno delo. Kritika ima moč tedaj, ko zavibrira z delom. Ko kritiku/premišljevalcu poezije uspe vstopiti v bližino literarnega dela, odklenili vrata in simbolično vstopiti v ‘isto hišo’. Morda bi bila smiselna primerjava s kustosom v likovni umetnosti. Na literarnem področju je potreba po stati na dveh bregovih, pri čemer je eden, tj. kritikova pozicija, višji, večji in očitnejši. Moč kritike je zame v komunikaciji, torej v vezi med literarnim delom in metaliterarnim besedilom oziroma med književnikom in kritikom. Prav zato so moji kritiški premisleki vedno dolgi, daljši od predvidenih obsegov, in prav zato mi je bližje esejistična forma premisleka. Kritik v svoji kritiki namreč večinoma pove več o sebi kot o literarnem delu. Z vsako sodbo in opazko se razkriva: svojo prtljago in sebe. Zato kritika ne more biti drugačna kot subjektivna.

Pred kratkim me je umetnostna kritičarka opozorila, da nekatera likovna dela niso vrhunska; seveda je to izrekla z očitkom in negativnim vrednotenjem. Vprašala sem jo, seveda retorično, kaj je vrhunsko, kdo to definira in kdo določa kriterije. Ni me zmotila vrednotenjska sodba nekega likovnega dela, z njo se celo strinjam. Zmotila me je argumentacija, ki je za kritika nična. Kritik ne more vrednotiti z generičnimi izjavami. Ta avtor je vrhunski, ker je prejemnik nagrad. Njegovo delo je odlično, ker je dobilo nagrado in pozitivne kritike. To je tavtologija. Kdo določa kriterij vrhunskosti? Dandanes to počne, videno navzven, skupina posameznikov v komisijah. Torej gre spet za skupek subjektivnih sodb in posledično naključnosti. Vsekakor pa deležniki moči poskrbijo, to je v njihovi naravi, da nobena naključnost ni kaj drugega kot ‘na ključ’. Razredni boj je očiten. Pomislimo, kdo zaseda položaje. Kdo izvršuje in dela kot mravljica, čebela delavka, in kdo dirigira, kdo odloča? Kdor se temu upira, je najbrž prej ali slej nevidno, a opazno sankcioniran.

Nenehno se v premisleku o kritiki vrtim okoli moralne in estetske dolžnosti kritike in prav te oznake so mi ostale v spominu, ko sem se pred časom posvetila prebiranju o kritiku, ki je večkrat pritegnil mojo pozornost. Na primer takrat, ko sem pisala spominski zapis o Cirilu Zlobcu. Zazdelo se mi je, da je prav on zadel bistvo. Ali pa me je pritegnilo sorodno branje Zlobčeve poezije. To je Mitja Mejak. »Pisanje kritike je etično dejanje,« je po Zlobčevem mnenju veljalo prav zanj. Pred ducatom let je na podelitvi Stritarjeve nagrade za mladega kritika v prostorih Društva slovenskih pisateljev za hip zavladala zagrobna tišina. Iz maloštevilnega občinstva je bilo nagrajenemu kritiškemu imenu zastavljeno vprašanje o Mitji Mejaku. Kdo je kritik? Vprašanje je odzvanjalo v več smereh: kdo je to bil in predvsem: kdo je kritik, da se ga pozabi, kdo je ta figura v družbi, da je, čeprav za plodovitim analitičnim kritikom ostanejo poleg revijalnih objav kritik še tri knjige, kakor je to v primeru Mitje Mejaka (1926–1975), njegovo poznavanje ostane omejeno na generacijo. Ob tem se mi nevsiljivo ponuja vprašanje, mar kritiški poklic mistificiramo …

Tako sem se podala v nekakšen pregled kritiških imen po Vidmarju. Prvi kritik, ki je prejel nagrado Prešernovega sklada, je bil prav Mejak. Zanimalo me je razmerje med poklicem kritika in najvišjimi nagradami. Izhajajoč iz seznama Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada lahko sklepamo, da se pomen umetnostne kritike od šestdesetih let prejšnjega stoletja manjša. Mitja Mejak je leta 1962, ko je bila prvič podeljena nagrada Prešernovega sklada, prejel nagrado za knjigo izbranih književnih kritik z naslovom Književna kronika, v kateri je 52 ocen knjig. Leta 1967 je nagrado Prešernovega sklada prejel esejist in kritik Vasja Predan za knjigo kritik in esejev Od premiere do premiere. Od tedaj je bila »mala« Prešernova nagrada za kritiko in esejistiko podeljena le še literarnemu zgodovinarju in pisatelju Tarasu Kermaunerju (1930–2008) leta 1985 za knjigo Sreča in gnus, vendar jo je zavrnil z besedami: »Nagrad ne maram, so znak fevdalne družbene miselnosti: če boš priden, boš nagrajen, če poreden, tepen … Nagrada človeka ponižuje.« Peter Kolšek (1951–2019), ki sem si ga tudi izbrala za pod drobnogled, nagrade ni dobil, nagrajen je bil le z nagrado čuvaj/watchdog Društva novinarjev Slovenije leta 2014 za življenjski prispevek k razvoju slovenskega novinarstva.

In če se še za hip pomudimo pri razmerju med nagrado in ugledom v družbi. Še bolj zgovoren je pregled seznama Prešernovih nagrad. Za literarnozgodovinsko in esejistično delo so nagrade podelili le med letoma 1958 in 1969. Leta 1971 jo je prejel Janko Lavrin za življenjsko delo in posredovanje slovenskega slovstva v tujini, torej za prevajanje, kar presega naš obravnavani okvir. Leta 1958 je nagrado za delo Književnost in družba prejel Boris Ziherl (1910–1976), leta 1966 Josip Vidmar (1895–1992) za knjigo Misli (1964), za pesniško, esejistično, literarnozgodovinsko delo je leta 1968 nagrado prejel Janko Glazer (1893–1975) in leta 1969 je za življenjsko delo na področju literarne umetnosti nagrado prejel France Koblar (1889–1975).

Ponujala se mi je primerjalna analiza na podlagi knjižnih izdaj kritik. Izbrala sem Mejaka in Kolška, kot kritika dveh generacij, Kermaunerja sem izpustila, saj bi njegovo plodovito delo zahtevalo samostojni zapis, ošvrknila pa še knjige kritikov, esejistov in literarnih zgodovinarjev, ki so izšle pri LUD Literatura, torej Matevža Kosa, Vanese Matajc, Urbana Vovka in Alojzije Zupan Sosič.

Danes izpostavljamo, da je poklic kritika omejen na mladost in da se kritiki pozneje posvetijo drugim poklicem. Nič drugače ni bilo pri Mejaku. Mitja Mejak je začel kot pesnik in deloval kot kritik, pozneje se je posvetil daljši formi, eseju, bil je urednik in prireditelj literarnih del za radijski in televizijski medij, kot pomembno domače kritiško ime je morda bolj poznan nekaterim slovenistom. Njegovo delo je evalviral Franc Zadravec, o njegovem pisanju je Ciril Zlobec, njegov uredniški kolega, zapisal, da si je Mejak »zavestno postavil [meje] sam, ker se ni mogel ne hotel izneveriti načelu, da je pisanje, tudi pisanje kritike, etično dejanje« (Ciril Zlobec: Mitja Mejak, Portreti; Sodobnost, 1963, letnik 26, številka 6 (1978), str. 613). Ob dvajseti obletnici Mejakove prezgodnje smrti je France Vurnik, ki je zbral Mejakove kritične eseje in jih izdal pod naslovom Portreti, leta 1995 opozoril na »moralno in estetsko dolžnost kritike« (Delo, 24. 8. 1995, str. 11–12). Za plodovitim analitičnim kritikom, ki je v času socialnega realizma branil literaturo pred shematizmom in estetsko neizčiščenostjo ter »tenkovestno« analiziral v razmejitvi vrednot in novosti danes klasike, tedaj avtorje modernistične in avantgardistične poezije (Zajca, Strnišo, Tauferja, Šalamuna), so poleg revijalnih objav kritik ostale tri knjige. Poleg omenjenih posthumno izdanih kritičnih esejev Portreti je Mejak objavil dva izbora kritik, in sicer že omenjeno Književno kroniko leta 1961, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada leta 1962, ter Književno kroniko: 1962–1965.

Glede na to, da se zadnje čase stopnjuje zaskrbljenost ob vprašanju, kaj je z literarno kritiko in kakšna je ter kaj je njena funkcija, se mi pogled nazaj zdi še toliko bolj na mestu. Ob analizi nekaj Mejakovih kritik, iz katerih je razvidno, da se je kritik jasno in odločno opredeljeval do tvarine (med drugim je pripravil izbor Balantičeve poezije s spremnim esejem), se zdi današnja zaskrbljenost nad stanjem kritike kot žanra odraz naravnega razvoja, morda tudi metamorfoze, hibridizacije, modifikacije (žanra). Namreč že leta 1986 je Štefan Barbarič na mednarodnem simpoziju Obdobja 8 z naslovom Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura (zbornik, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1988 (ur. Boris Paternu, Franc Jakopin, Peter Weiss)), na katerem je predstavil premislek o zgodaj umrlih kritikih Herbertu Grünu in Mitji Mejaku, potožil o tedanjem stanju kritike. Ali gre, glede na družbene spremembe, tehnološki razvoj, spremembe na področju medijev ter vlogo, pomen in ugled kritike in kritika/kritičarke danes, za logično razvojno stopnjo, morda tudi metamorfozo, hibridizacijo žanra/poklica?

Na podlagi obravnave Mejakove Književne kronike I in II ter Kolškove Lepe točajke sem preverila hipotezo, da je kritika v šestdesetih še uredniško usmerjala in svetovala avtorju, od devetdesetih pa bolj ocenjuje, vrednoti, tudi interpretira (sodobna literarna interpretacija na podlagi uporabe metodologij in/ali teorij, npr. afektivne hermenevtike, »gender« in »queer« teorije oziroma kvir teorije in teorije spola, ekokritike, ekofeminizma itd., kamor se pogosto prestavlja obravnava/ocena današnje poezije).

V.

Kolšek je v uvodu v Lepo točajko (večinoma gre za kritike, nastale med letoma 1987 in 1999) poudaril pomen užitka: »Brez kategorije užitka, ki ga (lahko) ponudi lirika, si kritiške kriterije sicer lahko predstavljam, težko pa jih posvojim.« Obseg je bil določen z dolžino rubrike Recenzijski izvod. Ko je sestavljal knjigo in bral za seboj, so ga navdajali različni občutki. »Predvsem se mi danes zdi, da so bila nekatera navdušenja ujetniki preveč sprotne bralske impresije.« Ker je v izboru preveč naključnosti, tako Kolšek, ga ne moremo imeti za sistematični opis, bolj za gradivo za refleksijo poezije na prelomu tisočletja.

Kolšek je leta 1999 za Sodobnost napisal, da je v 140 letih od Levstikovega vzklika Bog živi kritiko! »literarna kritika obrodila stoteren sad, prav dandanes pa se zdi, da je bolj živa(hna), kot je bila kdaj koli«. Zanimivo je, da je Barbarič leta 1986 tarnal, Kolšek pa v knjigi Lepa točajka (LUD Literatura, 2003) zbral kritike prav od leta 1985, večinoma od leta 1987 naprej, in poudaril veselje nad živostjo kritike. Obenem je izpostavil zasuk, spremembo, in sicer razpad normativnosti. Normativnost je v devetdesetih navzoča v obliki splošnih vrednostnih sodb. In sicer tako v »informativnih kritiških zapisih, ki so praviloma bliže poročevalskemu recenziranju« kakor tudi v »resnobnih kritiških nastopih v elitnih kulturnih rubrikah«. Jasne eksplikacije stališč se umikajo ležerni in neobvezujoči afirmativnosti. Prepoznavni literarnovedni kontekst nadomešča prijazni pobralski impresionizem (na nižji publicistični ravni je filozofska interpretacija, zlasti v literarni refleksiji sedemdesetih let). Še več, Kolšek je poudaril, če strnem, redkost negativnih ocen in da kritika ne more in noče več biti prostor visokih polemičnih zastavkov ter da gre za nevznemirljive observacije mirne dobe. Leta 1999 je izpostavil revijo Literatura kot domicil literarne kritike in dve kritiški imeni, Matevža Kosa in Vaneso Matajc. Misel o kritiki je zaključil kritično, kar se za metakritiko spodobi, in sicer da literarno ustvarjanje in literarna kritika devetdesetih med sabo nista v tvornem razmerju: kritiško pisanje je v dvesto letih najbolj plodovito »in hkrati izgubljeno tako daleč od košatega drevesa«.

Mejak je, nasprotno, »kronikam« dodelil različno dolžino. Izraz kronika po njegovem mnenju ustreza karakterju ocen. To pomeni: »Dosledno in namenoma [se] zadržujejo ob posameznem literarnem pojavu, ne da bi se skušale oddaljiti od konkretnega gradiva oziroma posploševati kritične zaključke.« Po njegovem mnenju je bila namreč literarna kritika precej let po vojni zanemarjena v smislu hitrega in rednega odziva. Dolžina kronik je morda variirala tudi glede na mesto objave (Mladinska revija, Nova obzorja, Naši razgledi, Ljudska pravica, Naša sodobnost), predvsem pa glede na relevantnost obravnavanega dela. Poudaril je, da je v desetletju 1950–1961 obravnaval samo del literarnih tekstov, saj ena oseba ne more pokriti vsega, in da je iz izbora razvidna »enotnost kritičnega postopka in kriterijev«. Izpostavil je dva pojava, ki sta bila najbolj nevarna za povojno književnost, in sicer shematizem in estetska neizčiščenost.

Zanimivo pa je, da je Kolšek omenjal pajdašenje med literati in kritiki, Mejak pa je umanjkanje ocen nekaterih relevantnih del pojasnil z zadržki subjektivne narave (pomanjkanje časa, osebno prijateljstvo). Kolšek se je za preveč blagohotno dolžino in preveč poglobljeno obravnavo nekaterih del izvzel s predpisano dolžino rubrike Recenzijski izvod v Delovih Književnih listih, Mejak pa v obrambo navedenega ugovora navede dejstvo, »da mora kronist oziroma kritik literature, ki nikakor ne premore obilice odličnih umotvorov in ki je v prehodni dobi iskanja novih idejnih in estetskih vrednot, vsekakor upoštevati splošno realno stanje te literature in temu stanju vsaj do neke mere prilagoditi tudi kritične kriterije«. Nadaljeval je, da ne bi bilo samo krivično ne obravnavati nekaterih del in se posvetiti samo nekaterim kakovostnim tekstom, »ampak tudi ne bi koristilo razčiščevanju estetske problematike«.

VI.

Če sem leta 2011 o kritiki v besedilu za revijo Mentor razmišljala kot o vlaku za prihodnost in zgodovino in če postaja danes kritika predvsem sito za podeljevalce nagrad, jo je Mejak doživljal kot delo s pomembnim poslanstvom. »V povojnih letih je bila namreč pogosta zmeda glede osnovnih estetskih vprašanj, ta vprašanja pa vsekakor najlažje osvetlijo kritične ocene konkretnega literarnega gradiva.« Izpostavil je dve težnji, ki ju je imel za najznačilnejši karakteristiki povojne literature: »Na eni strani je slovenski pisatelj iskal izvirno vsebino in obliko iz globokega, intimnega doživetja našega konkretnega časa in prostora, na drugi pa se je zadovoljil s takšnimi ali drugačnimi shemami, pogosto importiranimi s te ali druge strani Evrope.« Strnjeni sta bili po Mejaku dve tendenci povojne literature, in sicer »izvirna izpoved pomembne človečnosti« in »poenostavljeno pisanje«. S tem se je ukvarjala kritika od 1950 do 1960 in to je bila njena »poglavitna moralna in estetska dolžnost«. Opozarjal je, da zgolj dokumentarnost ni dovolj, da je treba gradivo ustvarjalno preoblikovati v umetniško izpoved in da je nezadostno »neinventivno ustavljanje pri že izdelanih formalnih vzorih«.

Kolšek je leta 1999 okrcal, da »med vsemi literarnoteoretskimi ali esejističnimi spisi v zadnjem desetletju ni mogoče prepoznati enega samega, ki bi bil specialno posvečen načelnim vprašanjem slovenske literarne kritike«. Da je elokventna, ker je ušla teoretskemu nadzoru, na slabšem pa je, po Kolškovem mnenju, le filmska kritika. Po smrti Josipa Vidmarja, poklicnega kritika, ki se je posvetil notranjemu poklicu »intuicije nižje vrste«, kot je umetnost, je torej nastopila smrt normativnosti. Določeno normativnost je Kolšek opazil še v sedemdesetih in osemdesetih letih, ta je izvirala iz strukturalističnih estetskih principov, med avtorji so bili na primer Andrej Inkret, Aleksander Zorn, Denis Poniž. Sicer pa je menil, da se je poklic kritika od Vidmarjeve smrti spremenil v nepoklicno dejavnost. Kolšek je premislek sklenil z besedami, da kritika »služi predvsem potrebam žurnalističnih rubrik«, ni pa več »samoiniciativno početje, ki bedi nad obsežno produkcijo in odbira ali zavrača po svoji najgloblji umetniški afiniteti«.

Prej postavljeno predpostavko bi bilo treba nekoliko zasukati. Namreč že leta 2003 je Kolšek pogrešal oceno, vrednotenje, odbiranje ter že opažal afirmativnost, impresionizem, generacijskost. Pritrdilno pa je sklepanje, da se s spremembami v žanru zgodi tudi sprememba poklica kritika. Če se v šestdesetih letih kritik doživlja z moralno in estetsko dolžnostjo, vodilno kritiško ime devetdesetih Peter Kolšek prizna, da so bila »nekatera navdušenja ujetniki preveč sprotne bralske impresije«, in pripomni oziroma se izgovori na mehanizem časopisnega obrata, saj sta bili marsikdaj »zbirka prebrana in kritika napisana v eni noči«. Podvomi tudi o logiki recepcijskega užitka, ki ga je izpostavil za pomembnega pri kritiškem početju. Zaradi preveč naključnosti obravnave pesniških del razume izbrane pesniške kritike v Lepi točajki kvečjemu kot gradivo za refleksijo o poeziji na prelomu tisočletja.

Tako lahko sklepamo ne le to, da se je spremenil odnos do nagrajevanja kritikov na področju umetnosti od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes in s tem njihov ugled v družbi, temveč da se je spremenilo tudi samodoživljanje kritika kot osebe. In če se ozrem na obravnavana kritika … Res da je bil Mejak kritik in pozneje urednik ter se je tako kritiki lahko predano posvetil, Kolšek pa je bil kulturni novinar, ki je ob vseh drugih novinarskih prispevkih ponoči še bral pesniške zbirke in pisal kritike (on že predlaga izraz recenzije), vendarle je pomembnejše lastno dojemanje vloge kritika v družbenih spremembah: bodisi v povojnih letih bodisi v desetletju po osamosvojitvi. Povojna leta so bila čas z mankom literarnokritiškega usmerjanja z vizijo prispevati k nastanku del z večjo umetniško vrednostjo. Desetletje po osamosvojitvi Slovenije pa je bil čas razcveta in ležernosti ter široko demokratičnega sprejemanja »naj cveti sto cvetov«.

Zanimiva je naslomba literarne kritike na teoretski diskurz: v sedemdesetih in osemdesetih na strukturalizem, danes na metode ali usmeritve sodobne literarne interpretacije (teorijo spolne identitete in kvir teorijo ter postklasično teorijo pripovedi in afektivno hermenevtiko …). Vmes, tako se vsaj zdi, pa naslomba na teorijo umanjka, o tem Kolšek kot o pomanjkanju teoretskega nadzora. Pogreši celo teološko literarno kritiko, za katero je predvideval, da se bo v poosamosvojitvenem času razvila. »Ideološko-nazorske razlike v ocenjevanju literarnih del – kljub izrazito drugačni sliki na poosamosvojitveni politični sceni – niso takšne, da bi jih lahko imeli za žarišča antagonističnih ali konkurenčnih kritiških trendov.« O današnjih metodah spopadanja z literarnimi deli Zupan Sosič (referat v zborniku Obzorja 40: Slovenska poezija, 2021) poudarja opažanje raziskovalcev teorij književnosti, da je v prvi polovici 20. stoletja prevladovala analitično-znanstvena težnja, v drugi polovici pa se je s pojavom poststrukturalizma začel večati vpliv interpretativno-hermenevtičnih teženj. Če je bilo 20. stoletje čas teorije, je 21. stoletje čas interpretacije (Anna Burzyńska in Michał Paweł Markowski).

Tako se moj premislek o kritiku in kritiki vse bolj prevrača v premislek o hibridizaciji in modifikaciji. Zato naj zaključim anekdotično. Če dandanes izobraženec zgodnje srednje generacije, kamor sodi na primer zdravnik, ne ve za poklic kritika, prepozna pa kritiško držo človeka, in se začudi: Ali ta poklic obstaja?!, potem je to še eden od mnogih dokazov, da sta ugled in pozicija kritika kot poklica omajana in/ali modificirana, celo implementirana v druge poklice na polju književnosti. Kdo je kritik? Pravi kritik? Že Mejak se je spraševal o smislu pisanja ocen beletristike, spraševal se je, ali to sploh še kdo bere, želel je prevetriti apatijo in boril se je zoper splošni in osebni defetizem. Po vsem tem – mar lahko sklepamo, da poklic kritika vendarle mitiziramo?

Ni komentarjev
Objavi komentar