Pokličite nas +386 (0) 14 372 101
Do brezplačne poštnine ti manjka še 20.00! Nadaljuj nakup

Neli K. Filipić: Fronta. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Sodobnost / Izredne pošiljke  / Neli K. Filipić: Fronta. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Neli K. Filipić: Fronta. (Recenzira Katja Klopčič Lavrenčič)

Ljubljana: Cankarjeva založba (Zbirka Najst), 2021.

Neli K. Filipić je pisateljica, avtorica številnih del za otroke in mladino. Med slikanicami sta se nam – tudi zaradi fantastičnih ilustracij Tomislava Trojanca in Bojane Dimitrovski – v spomin zasidrali Punčka in velikan in Požar, posebno mesto ima zaradi tematike begunstva strip Superga, ki ga je ilustriral Damijan Stepančič.  Nemalo pozornosti je Neli K. Filipić pritegnila tudi s svojimi mladinskimi romani; če omenim le deli, ki sta bili nominirani za različne nagrade: Solze so za luzerje (2013) je bil nominiran za večernico, s Povej mi po resnici (2017) pa je najprej prepričala žirijo za nagrado modra ptica, ki je rokopis uvrstila med finaliste, delo pa je bilo nato nominirano še za Levstikovo nagrado in za desetnico. Že z romanom Povej mi po resnici je pisateljica spregovorila o pasteh virtualnega sveta, ki mu je nasproti postavila pristno prijateljstvo, tudi romantično, ki bi morda lahko pomenilo izhod iz vse večjih psihičnih stisk, a ker slednje najverjetneje niso zgolj posledica zasvojenosti z igranjem igric, se zgodba ne izteče v povsem srečen konec. V roman je avtorica vpeljala več v trden klobčič spletenih motivov in tem. Psihološki portret obeh glavnih junakov, ki ju v precejšnji meri definira družina, se izrisuje skozi napeto pripoved. Oboje – trdna spletenost tem in napeta pripoved – je značilno tudi za pisateljičin nov mladinski roman Fronta.

Soška, Luna, Vanja, Beno in Karlo so najstniki, ki jih v druščino povezuje Soška, dekle premožnih staršev, ki je od svojega starejšega polbrata za rojstnodnevno darilo dobila Fronto. Zaželela si je nekaj posebnega, nekaj, kar ne more imeti vsak, kar presega družbena omrežja, in dobila je aplikacijo, prek katere poroča, kaj v vročem brezdelnem poletju počne s svojo druščino. Začne se »nedolžno«, s tem, da prijatelje – kamerade, kot si pravijo – najde, ne glede na to, kje so; »tretje oko se mi je odprlo,« zatrjuje, potem pa veselo poroča o prepirih in ruvanjih svojih fantovskih kolegov, oportunistično išče vznemirljive novice, tudi če to pomeni, da si mora kaj izmisliti. Kmalu pa Soška Fronti zada konkretnejšo nalogo: izginil je Sever Jug, izvejo iz medijev, in prav oni ga bodo našli, s tem, ko bodo prek Fronte poročali o napredku pri iskanju, pa si bodo priborili več poslušalcev.

Za prelomno točko poletja in njihove mladosti pa se izkaže parti ob reki; žur, s katerim je nekoga »očka častil za polnoletnost« (»Je kriva tista zabava?« pozneje razmišlja Vanja. »Po njej so vsi drugačni.«). V eno od plastenk vode so »stresli nekaj tabov nečesa«, plastenke pa so pomešane in nihče ne ve, v kateri je kaj, grejo se rusko ruleto, izve Luna, medtem ko Vanja srka gin z vodo in ugotavlja, da je vse bolj zadeta in da v vodi ni le gin. Ko Vanja zaide k vodi, ji sledi fant, njegove močne roke jo vodijo stran od reke, njegov glas je žameten in božajoč, zato sklene, da mu lahko zaupa, čeprav zares vidi le njegove noge, ki tičijo v pisanih nogavicah in prekratkih hlačah. Prav pisane nogavice, ki niso del istega para, postanejo prepoznaven znak fantomskega fantovskega lika, ki ga bo ekipa pod Soškino taktirko začela iskati v prepričanju, da gre za izginulega Severja Juga (čeprav za domnevo ni nikakršne osnove).

Kaj kmalu druščina po mestu išče sporočila, ki naj bi jim jih puščal skrivnostni mladenič in naj bi jih pripeljala do njega. Vsakemu od njih, ki ga sreča, se predstavi drugače (kot Sraka, pica, pica, kot Petek) in vsakogar ob srečanju tako ali drugače prevzame, saj sogovorniki vanj projicirajo svoje skrite želje – predvsem pa potrebo biti viden, slišan in razumljen.  Beno, ki uživa v kratkem trenutku poveljevanja njihovi skupini, sam pri sebi takole razmišlja: »Ve le, da ga je ta očaral, ko je spoštljivo in pazljivo komuniciral z njim. Niti enkrat ni deloval vzvišeno. Doslej še ni srečal nikogar, ki bi ga tako obravnaval – ki bi ga prepoznal enakovrednega sebi.« Skrivnostni neznanec z nekaj stavki in malo pozornosti v odraščajočih najstnikih sproži plaz pozitivnih občutkov, ki posredno razkriva, kako ranjeni in sami so vsak v svojem svetu. Pred vrstniki se ne razkrivajo, svoje bolečine in negotovosti skrivajo (»Maram te približno toliko, kot maram sebe,« pravi Luna Varji), skrivajo pa tudi svoje sanje. Luna Soški ponudi nekaj izhodišč za bolj intimen pogovor, a »Soška ne premore občutljivosti, s katero bi zaznavala fine signale v pogovorih,« preprosto ne razume, da ji Luna ponuja priložnost, da o njej izve nekaj več. Med kameradi so ohlapne vezi, ki se ne poglabljajo, zdi se, da vsak od njih živi svoje skrivno notranje življenje, ki preostalim ostaja neznanka. To se spremeni šele po nekaj dnevih, ki jih skupaj preživijo v naravi, čakajoč izmuzljivega mladeniča. Dejstvo, da so brez mobilnih telefonov (te so jim ukradli na vlaku), in narava jih prisilita v pristnejše delovanje, Luna pa (tudi zaradi lastne izkušnje) razbere, kaj se v resnici skriva za Vanjinimi slabostmi, ter jo s tem sooči. Dekleti sta edini, ki uspeta splesti pristnejše vezi.

Pisateljica poskrbi za večplastno psihologizacijo likov, čeprav je ta včasih ubesedena skoraj preveč literarno (»Soška je njihova pikova dama,« razmišlja Vanja, »ko stoji čvrsto na tleh, je razumna in zmore biti sama. Če jo kaj spodnese, postane sovražna in maščevalna.«). Pretresi, s katerimi se soočijo, so veliki predvsem za dve romaneskni osebi: Soška izve, da je njen polbrat vpleten v kriminalne posle, Vanja pa se sooči z nosečnostjo in potlačenim spominom na spolno zlorabo. Vanjino zanikanje ter nepripravljenost ugledati dejstvo, da je noseča, saj pomeni tudi soočenje s »črno luknjo, ki je požrla spomin,« sta prepričljivo zgrajena najprej s številnimi majhnimi namigi (morda se manj pozornemu bralcu, orientiranemu na pustolovsko plat zgodbe, kateri lahko celo izmuzne) ter na vrhuncu z globokim in neposrednim zanikanjem (»To nisem jaz … To ni moje.«; »Če pa … če pa …,« jeclja Vanja, »če pa se res ni zgodilo. Prisežem.«). Pomanjkljivo motiviran pa je preskok v pogovoru, ko jo začne Luna nenadoma, ko se spominja, kako sta se spoznali, nagovarjati v moškem spolu: »Še veš, kako sva se spoznala? /…/ Si pozabil, da sem te povabila na pijačo?« In nato: »Nekdo ti je to naredil in ti ne veš, kdo. /…/ Se spomniš, kdaj si imel nazadnje … saj veš, no!«

Fantovska oblika se Vanji po vrnitvi domov ne zdi več potrebna, razmišlja tudi o svojem spolu, o odnosu do svojega telesa. Takrat ji Luna zaupa, zakaj ne jé: »Ko ne jem in boleče čutim lakoto, se mi zdi, da sem živa. Razumeš? Samo takrat lahko čutim svoje telo.« Nedvomno je »odrezanost« telesa posledica splava, ki ga je bila Luna prisiljena opraviti leto pred tem, nadzor nad telesom pa vzpostavlja z lakoto. Ob zaključnem srečanju in pogovoru med Luno in Vanjo se pojavi vrsta tem, ki vzbujajo nova vprašanja ter zahtevajo globlji razmislek, vendar ta umanjka. Ker gre že za epiloški del romana, so nekatera od vprašanj razrešena prehitro, pomisleki in premisleki (ko gre za splav) ne pridejo do izraza.

V nebo vpijoča je odsotnost staršev oziroma njihova negativna predstavitev: Soškini starši so predvsem premožni in urejajo težave z denarjem (»V tisti veliki hiši nihče nikogar ne sliši, tudi kadar kričimo,« prizna Soška), medtem ko Vanjini kot da ne obstajajo. Vanja pravi, da je povsem sama, in ko jih razglasijo za pogrešane, se na televizijskem ekranu pojavijo fotografije vseh razen nje. Kar težko si je predstavljati tako brezbrižnost … Skoraj pozitivna je le omemba Benove mame, češ da jo bo skrbelo zanj, bolj problematičen je drugi del starševskega para (»Beno stisne pesti in pogoltne slino. Zdajle bi najraje eksplodiral. Pritisnil bi ji eno. Ampak ne, ne bo. On že ni podedoval takih genov.«).

Čeprav kraj dogajanja sprva ni jasno opredeljen, se ob iskanju novih sporočil Srake/pice, pice/Petka izrisuje topos Ljubljane – fantomskega mladeniča iščejo v Rogu, Celici, v Cukrarni, ki jo obnavljajo (tako lahko pravzaprav roman tudi časovno zasidramo, s tem, ko se na koncu romana za druščino začenja četrti letnik srednje šole, pa lahko konkretneje določimo starost glavnih junakov).

Dialogi so živi in živahni, včasih malenkost pogovorno obarvani, a ves čas tekoči in naravni. Pogovore predvsem na začetku barvajo heštegi, kakšen del dialoga se odvije izključno s tako imenovanimi ključniki. Na začetku romana si Beno in Karlo na bregu Ljubljanice pošiljata fotografije, pri čemer skušata biti duhovita in vmes citirata Kosovela ter se poigrata s konsom. V opisih je jezik pogosto poetičen, sploh v opisih okolice, najsi gre za mesto ali naravo (»Odbleski zahodnega sonca v okenskem steklu mestnih hiš so kot mežikajoči pogledi.«; »Drevesa so le še velike sence pod žametnim robom neba, kjer se pravkar prižigajo zvezde.«), avtorica pa napetemu zunanjemu dogajanju ves čas sopostavlja notranjo dinamiko likov, na katero tudi eksplicitno opozarja (»Kmalu le še hodijo in molčijo; vse bolj navpični sončni žarki srkajo vnemo iz njih, da venijo in se vse bolj obračajo navznoter k svojim občutkom.«).

Fronta je dinamičen pustolovski roman o peterici najstnikov, ki se v dolgem, vročem poletju v prestolnici srečujejo z drogami in nevarnostmi spletnega kriminala, predvsem pa iščejo in spoznavajo sami sebe. Proti koncu romana smo bralci z junakinjama soočeni tudi s temo splava, spolno zlorabo, iskanjem spolne identitete in stradanjem kot odzivom na travmatično izkušnjo, kar pa je dovolj tem za še en roman povsem drugačne vrste.

Ni komentarjev
Objavi komentar