Marijanca Ajša Vižintin
Vedno na poti
Vedno je bil taka reva. Bežal je pred njimi, se skrival za namišljenim delom in se zavijal v oblake cigaretnega dima. Ljubil je ljubico tam daleč stran, namesto da bi ljubezen množil doma z materjo svojih otrok. Svojo uborno plačo je zapravljal od šanka do šanka, ženi pa prepuščal plačevanje položnic, vzgojo otrok, gospodinjstvo in podobne brezveznosti.
Niso se imeli kam skriti pred njunim kričanjem in sovraštvom, ki se je vleklo med njima kot gosta megla, ujeta med dva griča. Pet jih je hodilo drug po drugem na dvainštiridesetih kvadratnih metrih v petem nadstropju bloka brez dvigala. Ko je enkrat med podnajemniškimi podboji navrgel, da jih ima dovolj in da se gre ubit, je mami prosila Lariso, naj ga gre iskat. In Larisa je šla in ga našla in ga pripeljala nazaj domov.
Rada bi ga razumela, kaj se mu je dogajalo, ko ji je na glavi raztreščil krožnik. Čez obraz so ji spolzeli že ohlajeni smrdeči vampi in njena topla kri. Ne morem jih pojesti, res ne, na bruhanje mi gre, mu je poskušala dopovedati. V zdravstvenem domu, kjer so ji obrili lase na vrhu lobanje in ji s sponkami speli razprto kožo, so ga vprašali, kaj se je zgodilo. Ko jim je rekel, da je vrgel krožnik v steno, ta pa se je odbil in pristal na hčerini glavi, je Larisa zašepetala, ni res, razbil mi je krožnik na glavi. Je niso slišali? Ali je niso hoteli slišati?
Larisa bi ga rada vprašala, ali mu je žal vsaj za to. V študentskih letih je poskušala razumeti, kakšno otroštvo je imel on, sprejeti, da prazen ne more imeti rad, in oprostiti. Ena od terapevtskih vaj je od nje pričakovala, naj mu reče, da ga ima rada. Nikoli si niso rekli, da se imajo radi. To so videli samo v filmih. Bilo ji je tuje.
Dolgo je zbirala pogum in iskala priložnost, da bi ob vse redkejših obiskih doma ostala sama. Enkrat se je poklopilo. Živčno se je prestopala in zavlačevala odhod, ko ga je vendarle pogledala v oči in stežka izustila, ati, rada te imam. Pričakovala je, da bo obmolknil. Se ustavil. Usedel. A on je rekel, ja, rada me imaš, kot ima pes rad verigo.
Larisa se je opotekla skozi vrata, grabila za ograjo in se spotikala po stopnicah iz petega nadstropja v pritličje, kjer je končno zajela zrak in zahlipala. Usedla se je na prvi vlak, ki je odpeljal, in dolgo, predolgo ni prišla na obisk.
Ati, rada bi se pogovarjala s teboj. Rada bi razumela, zakaj si bil tak, kot si bil. Rada bi te imela rada, ati, je rekla Larisa, ko mu je prinesla novo svečo na grob.
Martina Potisk: Uplinjena
Tuja obzorja
Uwe Timm: Opazovalec ptic
Sodobni slovenski esej
Boris A. Novak: Pesniška duša Dušana Šarotarja
Boris A. Novak
Pesniška duša Dušana Šarotarja
Pri avtorjih, ki so umetniški poligloti in se izražajo v več literarnih vrstah oziroma zvrsteh, se pogosto dogaja, da – vsaj v očeh javnosti – prevlada ena izmed osnovnih »osebnih izkaznic« umetniške poklicanosti, ki posledično izrine in prikrije druga, za samega avtorja enako pomembna izrazna sredstva. In tako slovenska kulturna javnost šteje Dušana Šarotarja, ki je obenem in v isti sapi pripovednik, pesnik in esejist, v prvi vrsti za prozaista, pisca zgodb, novel in romanov, medtem ko njegova avtentična in izjemno močna lirika ter vrhunska esejistika z izvirno sintezo doživetega in premišljenega ostajata v ozadju. Ker pa Šarotar ni zgolj prozno-pesniško-esejistična dvoživka … – oziroma točneje: »troživka«, temveč tudi mojstrski fotograf in scenarist, torej »peteroživka«, je zmeda glede njegove »umetniške identitete« kar precejšnja.
Namesto izbire, ki sledi bibliografskim kriterijem in nezanesljivemu okusu medijske javnosti, bi bilo treba izhajati iz samih literarnih del. In tu se pri Šarotarju srečujemo z izjemno redko in plodno sintezo vseh zgoraj naštetih literarnih vrst in zvrsti. Pri branju njegovih zgodb in romanov imamo pogosto občutek, da je vsak odstavek pravzaprav pesem v prozi, pri branju pesmi pa občutek zgodbotvornosti verzov; in eseji zvenijo kot lucidno reflektirane zgodbe ali avtorefleksivne pesmi, kot upesnjeni ali uzgodbeni samopremisleki.
Namen pričujočega eseja je premisliti Šarotarjevo pesniško in prozno poetiko s stališča plodne dediščine simbolizma v slovenski književnosti. V nasprotju z večino drugih nacionalnih književnosti, v katerih literarnozgodovinsko obdobje simbolizma zaznamuje prelom 19. in 20. stoletja, se simbolizem z nenavadno močjo vrne v slovensko liriko v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja in zaznamuje poetiko Antona Vodnika, Edvarda Kocbeka, na način kritike pa tudi Boža Voduška. Najbrž je tudi v načinu gradnje pesniških simbolov v zgodnji (»impresionistični«) liriki Srečka Kosovela mogoče zaslediti dragocene simbolistične elemente. Nov val poetik, močno zaznamovanih s simbolistično dediščino, se pojavi po drugi svetovni vojni in z nenavadno trdovratnostjo in z avtentičnimi umetniškimi dosežki traja do danes, česar v drugih evropskih in neevropskih književnostih ni zaslediti.
Na podlagi ponovnega branja in premisleka temeljnih pesniških opusov v slovenski liriki 20. stoletja sem podpisani prišel do sklepa, da je slovenska literarna zgodovina pretirano zožila simbolizem tako po časovnem kot po vsebinskem obsegu avtorjev, ki jih uvršča pod to oznako.
Značilnost simbolizma v slovenski književnosti je namreč svojevrstna časovna »razpršenost«, saj ta poetika – ali pa vsaj njeni elementi in impulzi – tvorno učinkuje od konca 19. stoletja do današnjega časa, se pravi dobro stoletje, z večjo ali manjšo intenzivnostjo, a vselej nenavadno plodno. Tako plodovite navzočnosti simbolizma v drugih književnostih ni mogoče zaslediti, saj zadnji odmevi postsimbolizma ponavadi zamrejo sredi 20. stoletja. Zaradi ponavljajočih se simbolističnih valov, ki pa vseeno izkazujejo medsebojne razlike, bi morda kazalo tudi na področju simbolizma vpeljati podobno razlikovanje, kot se je s pridom uveljavilo pri razlikovanju »zgodovinske avantgarde« z začetka 20 stoletja in »neoavantgard« po drugi svetovni vojni. V tej optiki bi simbolistična razsežnost tistega pojava, ki ga ponavadi imenujemo »slovenska moderna« (Cankar, Župančič, Murn, ne pa tudi Kette) imela vlogo »zgodovinskega simbolizma«, oživitev simbolističnih prvin v povezavi z drugimi poetikami v dvajsetih in tridesetih letih »postsimbolizem« (Anton Vodnik, Kocbek), medtem ko bi celo vrsto pesnikov in poetik, ki jih ponavadi uvrščamo v poetike intimizma, neoavantgarde, postmodernizma itd. (od Udoviča in Koviča prek Grafenauerja do Dekleve, Detele, Debeljaka in Miklavža Komelja) lahko razumeli kot obnovo, oživitev in razvijanje nekaterih simbolističnih nastavkov. Oznake »neosimbolizem« ali »novi simbolizem« tukaj najbrž ne moremo uporabiti na način vseobsegajoče definicije, saj so v poetikah teh pesnikov močneje navzoče mnoge druge prvine, kljub temu pa bi raba pojma »neosimbolizem« kot sekundarnega literarnozgodovinskega atributa bolje pojasnila nekatere temeljne značilnosti teh poetik, kakor to zmorejo sedanja, uveljavljena poimenovanja. Naj zaradi boljše predstave o izjemno širokem in silovitem poetološkem kontekstu, ki je zaznamovan z dediščino simbolizma, tu omenimo zgolj imena pesnikov in pesnic, ki sodijo pod to obzorje: v obdobju intimizma Cene Vipotnik, Jože Udovič, Kajetan Kovič in Erika Vouk, v gibanju radikalnega modernizma Dane Zajc, Gregor Strniša, Veno Taufer, Svetlana Makarovič in Niko Grafenauer, v gibanju neoavantgarde Tomaž Šalamun, Milan Dekleva, Andrej Medved, Ivo Svetina, Milan Jesih, Jure Detela, Maruša Krese pa na način »antisimbolizma« v smislu, kakršnega je temu pojmu dal C. R. Bowra v knjigi Dediščina simbolizma (1943), kot primer pa imenoval T. S. Eliota. V obdobju postmodernizma smo simbolistično večplastnost razvijali podpisani, Aleš Debeljak, Maja Vidmar, Barbara Korun, Brane Senegačnik, Miklavž Komelj, Aleš Šteger in drugi. Našteta imena zaznamujejo zgolj področje lirike. V zadnjih desetletjih pa je neosimbolistični impulz doživel tudi plodne poskuse preseganja zvrstnih meja med liriko in epiko, kar je botrovalo rojstvu ambicioznih literarnih sintez: tu so Valentin Cundrič z velikimi sonetnimi venci oziroma sonetnimi venci sonetnih vencev, Klarisa Jovanović z lirskimi pesnitvami, Feri Lainšček z romanom v verzih, Vlado Žabot z epsko pesnitvijo, podpisani z epom, Nina Dragičević z lirskimi pesnitvami, ki sledijo idealu glasbe ter sintezi pesniške in glasbene umetnosti, Dušan Šarotar pa s simbolističnimi poetološkimi vrednotami v liriki in romanih, ki pojejo hvalnice in žalostinke tragičnemu bivanju človeka v čudežno lepih zemeljskih horizontalah Panonske ravnine in Sredozemskega morja. Raba duhovno visokih simbolov je prav pri Šarotarju dosegla izjemno pomensko večplastnost in pretresljivo čustveno vrednost. Najbrž bi kazalo tudi romane Evalda Flisarja ponovno premisliti skozi prizmo simbolističnih vertikal, ki jih je ta literarni samohodec ustvaril v plodni navezavi na indijsko duhovno zgodovino.
Večina naslovov Šarotarjevih literarnih del na diskreten, a simbolno bogat način uprizarja avtorjevo življenjsko občutje in njegovo čudenje daljavam in širjavam, kakor jih omogočata predvsem ravnina in morje. Pomenljiv je v tem smislu naslov njegovega proznega prvenca Potapljanje na dah (1999), prozna upesnitev osamljenega jadranskega otoka, ki postane oder magičnega človekovega bivanja med bližnjimi ozvezdji sanj in daljnim obzorjem. Ravnine, prostor, odprt v prostost, hrepenenje po obzorju, ki ga omogočajo horizontale, tako morske kot kopenske, je obsesivna, temeljna téma Šarotarjeve literature. Ni naključje, da je rojstni panonski ravnini najprej zapel hvalnico na pesniški način, v zbirki s čudovitim naslovom Občutek za veter, ki jo je izdal skupaj s prekmurskim pesniškim kolegom Ferijem Lainščkom (2004), kakor tudi ni naključje, da so dediščino simbolizma v slovenski književnosti 20. in 21. stoletja tako intenzivno obogatili prav prekmurski pesniki in pesnice ter pisatelji, med njimi Edvard Kocbek, Evald Flisar, Klarisa Jovanović, Feri Lainšček, Vlado Žabot in Dušan Šarotar. To naključje ni naključje, ampak ključ, ki odpira vrata v specifiko in bogastvo prekmurske kulture.
/…/