Marijanca Ajša Vižintin
Vedno na poti
Vedno je bil taka reva. Bežal je pred njimi, se skrival za namišljenim delom in se zavijal v oblake cigaretnega dima. Ljubil je ljubico tam daleč stran, namesto da bi ljubezen množil doma z materjo svojih otrok. Svojo uborno plačo je zapravljal od šanka do šanka, ženi pa prepuščal plačevanje položnic, vzgojo otrok, gospodinjstvo in podobne brezveznosti.
Niso se imeli kam skriti pred njunim kričanjem in sovraštvom, ki se je vleklo med njima kot gosta megla, ujeta med dva griča. Pet jih je hodilo drug po drugem na dvainštiridesetih kvadratnih metrih v petem nadstropju bloka brez dvigala. Ko je enkrat med podnajemniškimi podboji navrgel, da jih ima dovolj in da se gre ubit, je mami prosila Lariso, naj ga gre iskat. In Larisa je šla in ga našla in ga pripeljala nazaj domov.
Rada bi ga razumela, kaj se mu je dogajalo, ko ji je na glavi raztreščil krožnik. Čez obraz so ji spolzeli že ohlajeni smrdeči vampi in njena topla kri. Ne morem jih pojesti, res ne, na bruhanje mi gre, mu je poskušala dopovedati. V zdravstvenem domu, kjer so ji obrili lase na vrhu lobanje in ji s sponkami speli razprto kožo, so ga vprašali, kaj se je zgodilo. Ko jim je rekel, da je vrgel krožnik v steno, ta pa se je odbil in pristal na hčerini glavi, je Larisa zašepetala, ni res, razbil mi je krožnik na glavi. Je niso slišali? Ali je niso hoteli slišati?
Larisa bi ga rada vprašala, ali mu je žal vsaj za to. V študentskih letih je poskušala razumeti, kakšno otroštvo je imel on, sprejeti, da prazen ne more imeti rad, in oprostiti. Ena od terapevtskih vaj je od nje pričakovala, naj mu reče, da ga ima rada. Nikoli si niso rekli, da se imajo radi. To so videli samo v filmih. Bilo ji je tuje.
Dolgo je zbirala pogum in iskala priložnost, da bi ob vse redkejših obiskih doma ostala sama. Enkrat se je poklopilo. Živčno se je prestopala in zavlačevala odhod, ko ga je vendarle pogledala v oči in stežka izustila, ati, rada te imam. Pričakovala je, da bo obmolknil. Se ustavil. Usedel. A on je rekel, ja, rada me imaš, kot ima pes rad verigo.
Larisa se je opotekla skozi vrata, grabila za ograjo in se spotikala po stopnicah iz petega nadstropja v pritličje, kjer je končno zajela zrak in zahlipala. Usedla se je na prvi vlak, ki je odpeljal, in dolgo, predolgo ni prišla na obisk.
Ati, rada bi se pogovarjala s teboj. Rada bi razumela, zakaj si bil tak, kot si bil. Rada bi te imela rada, ati, je rekla Larisa, ko mu je prinesla novo svečo na grob.