Ilustrirala Tanja Komadina.
Ljubljana: Mladinska knjiga (Knjižnica Čebelica), 2022.
Majda Koren je v tandemu z Damijanom Stepančičem bralce zadnja leta zabavala s stripovskimi prigodami lumpastih pujsov Kapa in Bunda, ki sta na ovitku tretjega dela, Na koncu Rimske ceste, v katerem veselo frčita po vesolju, opisana kot »najbolj navihana, najbolj sladkosnedna, najbolj trapasta pujsa vseh časov«. Lansko leto pa je prišlo med bralce še eno njeno besedilo – zgodba o psu Čaru, ki je izšla v legendarni zbirki Čebelica, še prej pa je doživela tudi radijsko premiero.
Čaro je čistokrvni mešanec, ki, kot lahko razberemo iz prve ilustracije, rad bere. V njegovih tacah se znajde tudi knjiga Nikoli raziskane pasje skrivnosti, ki kajpada obeta. Skrivnosti in raziskovanje, kaj drugega bi si bralec sploh lahko želel?! Domnevati smemo, da enako velja za Čara, ki ima ob vhodu v svojo hišo obešeno detektivsko čepico in naglavno svetilko, kar nam pove nekaj o njegovi detektivski in raziskovalni žilici ali strasti. Kot kaže, se bo vse vrtelo okoli čarobne kosti, ki jo je dolgo nazaj zakopala pasja čarovnica Feni in ki tistemu, ki jo zgrabi, omogoča nevidnost. Ker bi bilo kaj takega nedvomno imenitno odkriti, se Čaro podviza na pot, ob čemer avtorica v zgodbo z neposrednim nagovorom pritegne tudi bralca: »Hitro hitro tecimo za njim, da nam ne izgine izpred oči!« V nadaljevanju se zgodba odvija po postajah, kar je v slikanicah pogost postopek za razvijanje dogajanja in je otrokom gotovo blizu: Čaro najprej pride v deželo hrtov, nato v deželo buldogov in naposled, po dolgem potovanju in že povsem upehan, še v deželo jazbečarjev, kjer prvič naleti na sled. Jazbečarji so namreč edini, ki so za skrivnostno kost že slišali, še več, že več generacij si prizadeva, da bi jo našle. Bingo! Sledi veliko vohljanja in veliko kopanja in naposled … Pozor, sledi razkritje konca, ki gre takole: »Z zobmi je zgrabil nekaj trdega. Aha, našel je kost! Vidite? Nič več ga ne vidite! Zdaj je neviden.« Morda bi bil zaključek lahko celo še bolj ekonomičen oziroma manj razlagalen in na ta račun morebiti celo še bolj učinkovit: »Z zobmi je zgrabil nekaj trdega. Vidite? Nič več ga ne vidite!« A ker je slikanica odlična (tudi) za (naj)mlajše otroke in – preverjeno na manjšem vzorcu – med njimi zelo priljubljena, je tudi obstoječa varianta seveda na mestu.
Vsekakor pa knjiga Čarobna kost bralcu v premislek ponuja tudi nekaj vprašanj: V katerih primerih bi lahko prišla čarobna kost Čaru prav? Jo bo kdaj posodil jazbečarjem? So jazbečarji žalostni ali razočarani, ker je niso našli oni? Kaj bi z njo počel bralec, če bi mu prišla v roke? … Skratka, Čarova zgodba se ne konča nujno z branjem, pač pa se lahko razvija naprej v pogovoru. Morda pa kdaj celo dobi nadaljevanje?
Kot sem že omenila, določene informacije niso podane v besedilu, temveč jih lahko razberemo iz ilustracij. Ne gre le za podatke, ki nam dodatno osvetlijo dogajanje, pač pa, kot se za kakovostne slikanice spodobi, tudi za ilustratorkine lastne (duhovite) domisleke; Tanja Komadina tako denimo na drevo, ki raste ob Čarovi hišici, pritrdi omarico s knjigami in zraven nje napis Knjižnica pod krošnjo, s čimer se simpatično naveže na vseslovensko akcijo Knjižnica pod krošnjami. Na ilustraciji na primer upodobi celoten pasji zaselek in stanovalce s tablicami nad vhodi tudi poimenuje, vpelje pa tudi stranski lik ptička Čopa, ki je Čarov sostanovalec ali sosed in ga spremlja na njegovi avanturi. Tudi razsežnosti potovanja, ki ga Čaro opravi, spoznamo šele skozi ilustracijo – psa pot vodi gor in dol, čez hribe in doline, nadaljuje se podnevi in ponoči, pelje ga mimo morske obale, kjer buldogi balincajo, in tako naprej. V deželi jazbečarjev, ki je Čarova zadnja postaja, nam ilustratorka prikaže tudi svet podzemnih prebivalcev, zakopanih predmetov ipd.; pod zemljo denimo namesti zaboj, ki spominja na skrinjo z zakladom, in nekoliko stran od njega ključ, ki ga morda odklepa, morda pa tudi ne, vidimo deževnike in krtovo domovanje, poigra pa se celo tako, da v zemljo vtakne neandertalčevo piščal! Z vsem tem seveda pokaže, da čarobna kost še zdaleč ni edina skrivnost ali zaklad, ki se skriva v zemlji.
Kratko, izčiščeno besedilo Majde Koren torej Tanji Komadina pušča ogromno prostora za razvijanje lastnih idej, domislic in motivov, kar tudi s pridom izkoristi. Knjiga prav tako na obeh ravneh, torej na besedilni in vizualni, vsebuje humorno noto, ki je, kot vemo, blizu obema ustvarjalkama in se je bralec vedno znova razveseli. Nič čudnega torej, da je bila simpatična, kompaktna Čarobna kost nominirana za nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.