Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf? Režija Ivica Buljan, Mini teater.
Tokrat se, v nasprotju s prakso, Albeejeva okrutna igra do zadnjega diha o igranju zakonske rutine in preigravanju medsebojne hierarhije starejših Marte in Georgea pred parom mladih in manj izkušenih kolegov, v režiji Ivice Buljana in ob dramaturškem prispevku Diane Koloini, dogaja v eksterierju, ne več v enem od apartmajev akademskega kampusa; žar v kotu, raznoliki, z vseh strani neba nabrani stoli, kot bi komplet utrpel hujše izgube ob prejšnjih spopadih Marte in Georgea in bi ga krpali z vseh koncev, nekakšna provizoričnost in odprtost, ranljivost in fluidnost prizorišča postavljata igro v nov kontekst – scenograf je Aleksandar Denić. Nekakšna zunanja in morda zastekljena terasa je nastlana s časopisi, iz katerih potem v stanju zadrege ali ob premišljanju o novih ofenzivnih in defenzivnih akcijah bere George, nad vsem pa dominira manjša, a vendar dobro založena mizica s tekočimi dobrotami, s katere si potem nalivajo – in nalivajo krepko in ves čas, čeprav so pravzaprav to zgolj podaljški malo prej končane veselice nekje na akademiji. Nalivajo do bruhanja, čeprav v akademsko življenje šele prispela Honey, kot pove njen zaročenec Nick, s katerim prideta na after party, tudi sicer rada bruha, posebej če kaj zmeša, in o mešanju pijač ima Honey kar dobro razdelano mnenje, katerega učinkovitost teže potrdi z lastnimi telesnimi, peristaltičnimi reakcijami.
Očitno se je od nastanka igre spremenil sam status akademikov, v času nastanka jim je šlo nedvomno bolje in so bili bolj ugledni in bolje plačani, zdaj so univerzitetni profesorji, posebej še humanističnih ved, pač izenačeni s srednjim slojem, ki da izginja, kar vse nakazuje in čemur pritrjuje kostumografija Ane Savić Gecan. Tako zdaj v prostoru dominira hladilnik z značilnim rdečim zmajem, prepoznavnim logotipom ene od dveh neslovenskih pivovarn v deželi, odkar so jih prevzeli tisti z rdečimi zvezdami. (Se ob tem spomnimo Korunove režije v MGL z Borisom Ostanom in Jožico Avbelj v glavnih vlogah, kjer je odsotnega ‘otroka’ zamenjal otroški voziček, poln žganih in dragih pijač, sugestivno povedno je bila pijača nadomestek za toplo živo bitje; kjer bi moralo biti ono, sta nastopila alkohol in žeja kot odraz nerealiziranosti in jalovosti starejšega para.)
Vendar scenografija z napisi poudari naravo odnosov in poimenuje družabne igrice, ki se jih grejo, kot da bi jih hotela razčleniti, igrice med Marto in Georgeem, Kakšen svinjak!, recimo na začetku citira prvi Martin stavek, ko prideta domov z zabave, oba švohotna od nalivanja, in ob dveh ponoči se jima pridruži publika, Honey in Nick, opozori pa tudi na nekatere podatke mlajšega para, recimo na dejstvo, da je bil njen oče pridigar, ki je pridigal bolj za lasten žep in manj za božjo slavo. Ves čas namreč spremljamo Marto in Georgea in njune igre moči, izmišljujeta si – ali pa razgaljata – podrobnosti, ki so za drugega in malo tudi za njun odnos uničujoče, recimo o njegovih pisateljskih poskusih, ko je eden od njegovih fiktivnih kolegov za vedno obmolknil in je George o tem napisal roman, vendar ga je tast, Martin oče, odvrnil od objave, to se vendar ne spodobi, kukati za kuliso ameriškega sna, in Georgova zgodba očitno do realnosti ni bila prizanesljiva, njegovo popuščanje pred tastom pa je verjetno preoblikovalo njegov značaj – ali pa je vsaj v ženinih očeh izpadel slabič. Ena od njunih igric, najbolj intimna, skrita, tudi najbolj subverzivna glede na realno stanje, je seveda tista z otrokom, s sinom, ki da ima rojstni dan, vendar ne bo prišel, ker da ga oče ne mara, pravi Marta. Zraven zapeljuje Nicka, sploh je osvajanje mladih vzpenjajočih se akademikov njena domena, s tem (skoraj) uveljavlja »pravico do prebite noči«, vse v imenu očetove slave, pri čemer izkorišča svoj položaj: oče je namreč velika živina, ki naj bi odločal o vsem na univerzi, na kateri poučujeta George in Nick, čeprav naj bi jo le finančno konsolidiral in sicer prepustil stroki. Za mladega, vzpenjajočega se akademika je zato Marta stopnica na poti k uspehu in napredovanju, zaradi česar, ob nedvomnem vulgarnem apetitu, postane zanimiva tudi za druge. Vse pred Georgeem, jasno, on mora pač potrpeti njene pijanske izpade, tudi sam je šel enkrat skozi vse to, ljubezen je združil s koristnim, kako praktično.
Zasedba se izkaže kot optimalna.
/…/
Res odlična predstava , s smehom naprtana in s solzami zalita.
Barbara Gračner /Martha / in Branko Šturbej /George/ vseskozi prepričljivo napeta, intelektualno napadalna, sovražna drug do drugega in v popolnem igralskem razponu tudi, ko nadvse boleče ponazorita, da sta si…, ja, na nek način usojena.
Izjemna igra!!
Tudi Klara Kuk in Benjamin Krnetić /Nick and Honey/ ki upodabljata mlajši par, z odlično igro dregneta najprej v samega sebe, posledično pa tudi v njun medsebojni odnos. Ki seveda ne štima, pa se tega niti zavedata ne, oziroma dobro se družita, ne da bi si upala prepoznati, kaj ju sploh drži skupaj. Ona, mlada, bogata, nenehno bruha, ker si ni dobra sama s seboj, on pa, tjaaah, on bi pa delal kariero in potrebuje tudi njen kapital.
Ja, nič ne štima v teh odnosih. Ne med Marto in Georgom in ne med mladim parom, ki ga je ob dveh zjutraj, kljub nasprotovanju Georgea, Marta sprejela na obisk.
In tam nekje ob štirih zjutraj ob parih vinjakih, maske padejo. In pokažejo, kako zelo so vsi ranjeni, izgubljeni, podkupljivi. Ker sami sebi ne zaupajo, so si našli partnerje za flajšter, ki naj bi čudežno zalepil njihove strahove. En tak neviden slinček so si nadeli, kjer teče slina, kjer se pivnajo tudi solze, en tak tepih, kjer se vozlajo strah, povzpetništvo in ljubezen.
Noč ima svojo moč. To se tu potrdi. Vinjak odpre in razvname čustva. In nujo. Govoriti, povedati, se izpovedati.
Na trdo!; se sleči, bingljati, kričati, jokati.
Jutri bo nov dan. In jutri bosta George in Marta še vedno skupaj.
Kdo se boji hudobnega volka, demona, ki nas vsak dan napada in nas straši iz zasede?
Mi vsi.