Maja Novak
Delirium tremens
Ura je ena po polnoči, vendar ne morem spati, ker sosed prestavlja pohištvo. Trenutno proti vratom svojega stanovanja potiska nekaj težkega. Predstavljam si, da je omara. Predstavljam si, da je težka zato, ker sosed v njej hrani spomine na deda, ki je bil, vsaj tako si predstavljam, kovač. Eden od tistih iz Krope.
Ampak ne, to ni posebej verjetno. Moj sosed najbrž ni kroparske gore list. Zato si predstavljam, da je Albanec s Kosova, ki se je v domovini navadil pred spanjem z omaro zabarikadirati vrata svoje hiše, da Srbi vanje ne bi metali molotovk. In potem si predstavljam, da je Srb s Kosova, ki se je v domovini navadil pred spanjem z omaro zabarikadirati vrata svoje hiše, da Albanci vanje ne bi metali molotovk. Ja, to je boljše. Vsaj simetrično je.
Ali pa, in ta bo najbrž tista prava, sosed doživlja delirij, ker je iznenada nehal piti, zato bi rad zadelal vrata, da se mu v stanovanje ne bi vsuli ščurki, ki se, kot je prepričan v svoji zmedeni glavi, v hodniku grmadijo do stropa. Zoprna stvar, takle delirium tremens. Po navadi nastopi prvi ali drugi dan nenadnega abstiniranja; začne se s prisluhi in nadaljuje s prividi ter taktilnimi utvarami, vse troje pa te navdaja s strahom, z občutkom ogroženosti. Sosed bi se človeku skoraj zasmilil.
Vseeno se mi ne bo, ker je zdaj začel na kuhinjska tla metati premičen inventar. Na laminat najprej trešči nekaj, za kar si predstavljam, da je knjiga. Debela. Zaprašena. Vezana v usnje, kot so bile nekdaj. Mar sosed bere? No, mogoče je knjiga zgolj kuharica njegove pokojne mame. Potem sledi nekaj, kar bi po mojih predstavah morala biti zajemalka. Za juho. Kovinska. Ravno pravšen zven ima, kot nekaj polkrožnega z dolgim ročajem. In nazadnje se po tleh zakotali nekaj manjšega, okroglega, z lesenim zvenom, veliko takih majhnih stvari, kot da bi sosed na tla stresel pehar orehov. Kotalijo se in kotalijo. Predstavljam si, da v sosedovem stanovanju živi mačka, ki se zdaj igra tako, da po tleh preganja orehe, vse in vsakega posebej. Kar bo kajpak še dolgo trajalo.
Ne maram mačk. Niti predstavljati si jih nočem.
Predstavljati pa si moram vse drugo, ker o sosedu v resnici ne vem ničesar. V vseh teh letih, kar živiva v istem bloku, nisva izmenjala niti besedice. Včasih ga zjutraj vidim skozi okno, kako nekam bodro odhaja. Kam neki? Bržkone ne v službo. Tale najbrž v vsem svojem življenju ni opravljal poštenega dela. Pa tak hrust, le poglej ga, kako samozavestno korači po snegu in poledici, kot da bi bila najmehkejša preproga. Sam že pet dni nisem šel iz stanovanja. Odkar so mi zaradi ozeblin, ki sem jih staknil na delovnem mestu, amputirali vse prste na obeh nogah, lahko hodim zgolj s hojico; te čez snežne zamete ni mogoče vleči, preokorna in pretežka je, sploh pa na ledu tisti kolesci zadaj zdrsavata. Hojica je pač taka, kakršno so mi dodelili na sociali, ne eden od tistih elegantnih kripljevskih ferrarijev, ki jih videvam pri premožnejših sotrpinih. Kljub temu je treba priznati, da je s tisto poličko nad tlemi in zasilnim sedežem sila praktična, kadar je treba iti po nakupih. Vsakovrstne vrečke je mogoče natovoriti nanjo. Ko sem pred petimi dnevi prejel invalidsko pokojnino in so radijski vremenoslovci napovedali snežne padavine ter temperature, pri katerih se bo sneg obdržal dalj časa, sem si s tremi zaporednimi obiski trgovine v enem samem dopoldnevu lahko omislil vse potrebno. Žal je zaloga pošla že predvčerajšnjim. Hecno, kdo bi si mislil, da je v treh dneh mogoče spiti pet steklenic vodke in celo paleto piva.
Zdaj, ob drugi ponoči, bi se mi katero od pivc, ki jih ni več, sila prileglo, saj s spanjem očitno ne bo nič. Sosed namreč v kopalno kad toči vodo. Že lep čas, predstavljam si, da bo zdaj zdaj začela v slapu liti čez rob kadi in bo strop stanovanja pod sosedovim začel zamakati, vendar spodnje nadstropje ni moj problem. Huje je to, da me zdaj stresa vročica, potem pa spet mraz, da mi dlani drhtijo, da mi srce razbija in da je tudi v mojem želodcu nekaj, česar najverjetneje ne bi smelo biti tam. Ko bi ta noč vsaj čim prej minila. Predstavljam si, da bo sosed kmalu legel v kad, polno vroče vode, in si z britvico prerezal žile, ker je obupal nad svetom in sabo. Prav mu je, na njegovem mestu bi naredil samomor tudi jaz, kajti, kaj pa se to pravi, ponoči na ves glas imeti delirium tremens.
Za vsak primer sem odšepal do lastnih vhodnih vrat, preveril, ali so zaklenjena, ključ obrnil še v drugo in potisnil zapah na gornji tretjini podboja na njegovo mesto. Res si ne želim, da bi stanovalci spodnjega nadstropja, ki jim bo skozi strop na posteljo zdaj zdaj pricurljala voda, pomešana z okruški ometa in sosedovo krvjo, pomotoma potrkali pri meni. Na njihovo zvonjenje in bobnanje s pestmi se sicer ne nameravam odzvati, če bodo vrata pravilno zaklenjena, pa tudi vdreti ne bodo mogli. Samo še malo več hrupa bom moral prenesti.
Res se ne počutim najbolje. /…/