Madeleine Thien
Preprosti recepti
Za pripravo riža obstaja preprost recept. Tega me je naučil oče, ko sem bila še otrok. Takrat sem velikokrat sedela na kuhinjskem pultu in ga opazovala, kako je z dlanmi preséjal zrna, zanesljiv in uren, odstranjeval smeti ali pesek, drobne nepopolnosti. Krožil je z rokami po vodi in postala je motna. Ko je drgnil in spiral riževa zrna, je bilo slišati kot brenčanje s travnika, polnega žuželk. Oče je ničkolikokrat spral riž, odlil vodo in spet napolnil lonec.
Navodila so preprosta. Ko je spiranje končano, odmeriš vodo, tako da položiš konico kazalca na površino riža. Voda ti mora segati do prvega členka. Oče ni potreboval navodil niti meric. Zaprl je oči in otipal raven vode.
Včasih v sanjah še vedno vidim očeta, njegove bose noge na podu, ko stoji sredi kuhinje. Oblečen je v staro srajco in obledele hlače trenirke z vrvico v pasu. Obdan s sijajem kuhinjskih površin, med ostrimi vogali štedilnika, hladilnika, bleščečega korita je videti, kot da nekako ne sodi tja. Ta spomin nanj je tako močan, da me včasih osupne, kako jasno ga lahko vidim.
Vsak dan pred večerjo je oče opravil ta obred – spiranje in odlivanje, potem je postavil lonec na štedilnik. Ko sem bila že starejša, je to nalogo prepustil meni, vendar je nikoli nisem opravljala tako skrbno. Izvajala sem enake gibe, pljuskala vodo naokoli, s prstom preverjala višino vode. Kakšen večer je bil riž kot sluzast močnik. Skrbelo me je, da nisem sposobna opraviti tako preproste naloge. »Oprostite,« sem rekla omizju s tihim in osramočenim glasom. Oče je v odgovor jedel naprej, si tlačil riž v usta, kot da sploh ni pričakoval česa drugega, kot da ni opazil razlike med tistim, kar je on delal tako dobro, jaz pa tako slabo. Pojedel je vse do zadnjega grižljaja, njegove paličke so brzele po krožniku. Potem je žvižgaje vstal in pospravil mizo in vsaka njegova kretnja je bila tako čista in zanesljiva, da me je prepričal, da je na svetu vse prav.
***
/…/