Majda Travnik Vode
Bogomila Kravos: Moj Trst ali komu zvoni?
/…/
V mesto s takšno zgodovinsko osebno izkaznico, in ravno v usodnem informbirojevskem letu 1948, se je rodila teatrologinja, pedagoginja in nekdanja gledališka vodja Slovenskega amaterskega gledališča v Trstu Bogomila Kravos, mlajša sestra pesnika Marka Kravosa in hči domoljuba Josipa Kravosa. Oče Bogomile Kravos je po poroki kupil hišo v četrti Sveti Ivan na severovzhodu mesta, kjer so živeli večinoma Slovenci. Sveti Ivan je bil slovenska vas, ki se je nato zlila z mestom. Pri Svetem Ivanu je bil rojen tudi Vladimir Bartol, avtor Alamuta, in tu je stal tudi slovenski Narodni dom, ki je bil lani po več kot sto letih od požiga obnovljen in znova odprt. Josipa Kravosa so fašisti zaradi domoljubnega delovanja zaprli, mučili in internirali v južno Italijo. Medtem ko so bili Kravosovi v internaciji, jim je letalska bomba – Trst sicer med drugo svetovno vojno ni bil huje poškodovan – do tal porušila hišo. Po vrnitvi je oče hišo v ulici Svetega Frančiška uspel obnoviti in tudi vnovič zagnati krojaško delavnico. Josip Kravos je ostal rodoljub in v hiši so se vrstili (politični) obiski, ki so jih opazovali tudi otroci: »Na naše dvorišče in v očetovo hišo so prihajali ljudje vseh barv: z leve, desne in vmesne, politični prebežniki, domobranci. Oče je sprejemal vse, le ekonomskih migrantov, ki so zabavljali čez Titovo Jugoslavijo, ni maral,« pripoveduje avtorica.
Vendar Moj Trst ni avtobiografija ali družinska kronika, ampak nekoliko romansirana pripoved o Trstu ter slovenski skupnosti kot avtohtonem delu mesta. Toda še bolj kot vsebina nas na začetku pritegne avtoričin izjemno zgoščen, lakoničen, skorajda sinkopiran slog. Če bi ga primerjali z verzno gradnjo, bi lahko rekli, da je gosto prepreden s cezurami in fugami, brez enjambementov. Moj Trst je knjiga, v kateri res lahko nazorno opazujemo, kako prepoznaven in nezamenljivo oseben je lahko slog. Gre pravzaprav za zelo moderen, na primer brechtovski ali artaudovski temperament; bralec mora ves čas sodelovati, polniti prazna mesta, povezovati informacije, aluzije, graditi kontekst in opomenjati besedilo. Takšnemu slogu ustreza tudi vsebina, saj avtorica že v prvem poglavju z naslovom Smo ali nismo naši odločno zakoraka v svojo snov, ta snov pa sta, kot rečeno, zlasti pretekli in zdajšnji trenutek slovenske tržaške skupnosti. Temo knjige najbolj jasno formulira avtorica sama: »Zdi se mi, da živim svoje življenje, eno od možnih, nič posebnega. Morda izstopa samo moje svojeglavo uveljavljanje naše pripadnosti prostoru, s tem je namreč povezano ohranjanje spomina, s spominom pa skrb za imetje.« Tematsko ozvezdje torej sestavljajo pojmi pripadnost, prostor, spomin, imetje. Vse to je kot prepleteno v klobčič, ki se skotali pred avtorico, ko se po dolgih letih vrne v domačo hišo. Vrnitev domov je nasploh čustveni in literarni topos par excellence, saj se velikokrat zdi, da se domov vrnejo le najpogumnejši, največkrat že upokojenci ali drugačni »veterani življenja«, da bi še enkrat vzdržali srečanje s tistim, kar jih je nekoč pravzaprav pognalo proč. Še težje se je najbrž vrniti v kraj, ki je tako obremenjen s simboli kot slovenski Trst. (Simboli so velik problem, pogosto se ne zavedamo, da nas spravljajo na kolena in ob pamet.) In v Trstu se zdi, da je vse simbol, kamor koli se obrneš, ne le Jakec in Mihec na uri občinske palače, pravzaprav je simbol že to, da si tam, da si Slovenec in da živiš na meji. Kakšna peza šele, če si potomka rodoljuba, ki je prestal Mussolinijevo mučenje in internacijo in v katerega hišo so skoraj vsak dan prihajali ljudje, ki so tudi sami strastno in predano razpravljali o simbolih …
Vendar je Trst danes tudi mesto, kjer Slovenci in Italijani – to je priznaval tudi nepodkupljivi Boris Pahor –, živijo razmeroma složno, kot binom. Tudi avtorica poudarja, da je njena identiteta ne utesnjuje: »Moja medkulturnost je drugačna od tiste, o kateri razpravljajo na akademski ravni. Jaz ne prihajam v stik z drugim, jaz sem zraščena v tej mešanici, to je moj svet.« Nekje pove tudi, da je danes ločevanje za navadne ljudi izgubilo smisel, saj je obojih, Italijanov in Slovencev, ostalo zelo malo, poleg tega pa je toliko mešanih zakonov, da če bi bili Italijani beli in Slovenci črni, bi bil danes ves Trst – rjav. Enako je opazila tudi znamenita valižanska pisateljica Jan Morris, avtorica knjige Trst ali kaj pomeni nikjer, ki je zagotovo eno najbolj intimno lepih del, kadar koli napisanih o Trstu.
Vendar Bogomila Kravos kljub takšnemu trenutnemu stanju stvari nikakor ni pripravljena izpustiti svoje identitete niti pozabiti preteklosti svoje skupnosti ali »zakockati« svoje dediščine: »Ne bi hotela, da me žejno peljejo čez vodo, nočem, da prodajo to, kar je še ostalo od vsega, kar so nam po vojni predniki s švercanjem zvijačno pridobili … Zgodovina ni filozofija, so dejstva in okoliščine. Ne bom ti govorila o zapletenih časih; tudi danes so, je drugače, manj razpoznavno, a prav tako nevarno.« V teh stavkih se že razodene, da je avtorica, dolgoletna predsednica Kulturnega društva Slavko Škamperle in nekdanja predsednica Slovenskega kluba, med drugim tudi profiliran, vitalen in buden zoon politikon. Ne more si pomagati, takšna je skoraj proti svoji volji: »Zakaj se zapletam v zgodbe, ki so večje od mene? … Ali nagnjenje k vtikanju v nemogoče zadeve podeduješ ali ga dobiš v doto? Zakaj ne morem sprejeti danosti: vseeno je, ali si zraven ali te ni, oni odločajo.« Ogorčena domoljubka v njej grmi in zahteva odgovore (ter slednjič napiše knjigo Moj Trst): »Kdo ima pravico do upravljanja skupnega dobrega in kdo to upravljanje nadzira? Vse gre v maloro in nihče za to ne odgovarja.« Gre namreč za upravljanje skupnega premoženja, ki so ga Slovenci mukoma pridobili za skupnost s skrivnostnimi, podtalnimi finančnimi operacijami, švercanjem, kot pravi. Drugače se ni dalo, saj je italijanski upravno-politični aparat dosledno bedel nad tem, da Slovenci ne bi pridobivali premoženja v mestu. Vendar se Bogomila tokrat bolj kot Italijanov boji svojih, saj se skupno dobro že več let neopazno seli v roke posameznikov.
Kopja razdeljene skupnosti se bodo tokrat prekrižala ob usodi Stadiona – osrednjega povojnega prireditvenega prostora in zbirališča tržaških Slovencev. Pred sestankom avtorica razmišlja, da od nekdanje enotnosti, utelešene v društvu in glasilu Edinost, danes ostaja malo, premalo: »Od daleč se mi je zdel domači prostor starčevsko betežen, nisem pa dojela, v kolikšni meri se je poglobilo ločevanje, da je to v bistvu alibi za vse, kar je narobe.« Skupna lastnina se izgublja in prekupčevalci z njo so tako zvijačni, da znajo same sebe prikazati kot odrešitelje, celo žrtve. Premoženje kopni tako hitro, da avtorica ugotavlja: »Pri nas ni nič bolj premičnega od nepremičnin.«
Tokrat je torej na vrsti Stadion. /…/