Pokličite nas +386 (0) 14 372 101

Maja Murnik z Vinkom Möderndorferjem

Sodobnost / Uncategorized  / Maja Murnik z Vinkom Möderndorferjem

Maja Murnik z Vinkom Möderndorferjem

Murnik: Ukvarjate se s številnimi umetniškimi zvrstmi in veljate za enega najbolj plodovitih ustvarjalcev pri nas, prejeli ste številne nagrade. Pišete poezijo, kratke zgodbe, romane, drame, radijske igre, scenarije, eseje; ste gledališki, operni, filmski in televizijski režiser … In gotovo sem še kaj pozabila … Ali z lahkoto prehajate med različnimi zvrstmi, žanri, vrstami, področji umetnosti? Vas je kdaj bolj pritegnilo eno področje, nato drugo …? Ste se čutili bolj kot literat ali bolj kot režiser, zavezani kdaj bolj očarljivi minljivosti in zdajšnjosti gledališča, drugič bolj zapisani besedi, pri kateri se vselej čaka na odziv?

 

Möderndorfer: Mislim, da je skrivnost ustvarjanja v pripovedovanju zgodb. Zgodbe pa se lahko pripoveduje na različne načine. Lahko skozi pesem, roman, ep, gledališče, ples, slikarstvo, kiparstvo … Vsa umetnost pripoveduje zgodbe. Mislim, da je človek postal Človek šele takrat, ko je začutil potrebo po pripovedovanju zgodb. Res je, da so iznajdbe kolesa in parnega stroja in mikročipa tudi pomembne, ampak presežek človekovega življenja je v pripovedovanju in sanjanju zgodb.

Sam se imam za pripovedovalca. Tudi v gledališču. Mogoče se včasih v gledališču počutim bolj kot pripovedovalec, drugič pa prisegam na pripovedovanje zgodb v prozi, drami  ali poeziji. Tudi zdaj, ko odgovarjam na vaša vprašanja, v resnici pripovedujem zgodbo. In tako je tudi z različnimi žanri znotraj pisanja ali gledališča. Ne čutim razlike. Seveda obstajajo določene dramaturške zakonitosti (kriminalka mora upoštevati marsikaj, česar komediji ni treba itd.), toda vsega tega se človek hitro nauči. Ostalo je zgodba. In veselje do pripovedovanja. In navdih. In talent seveda.

Nikoli nisem imel občutka, da sem se popolnoma oddaljil od gledališča ali poezije, kadar sem na primer pisal roman. In tudi ko režiram v operi, kjer so tehnologija in zakonitosti odrskega dogajanja zelo drugačne kot v dramskem gledališču, nisem imel občutka, da delam nekaj povsem drugega … Vedno se mi je zdelo, da moram povedati zgodbo. Najprej zgodbo dramske predloge, zraven pa še svojo zgodbo, poleg tega moram igralcem omogočiti toliko prostora, da bodo tudi oni lahko povedali svojo zgodbo – na koncu pa moram vse skupaj tako urediti, da bo delovalo kot neokrnjena celota, kot enotna zgodba. To je vse.

Kar pa se odziva publike tiče, tu so seveda razlike. V gledališču je odziv hipen, zgodi se takoj. Pri pisanju je odziv drugačen. Včasih ga sploh ni. Pisanje je samotno delo. Gledališče je delo z ljudmi. Pisatelj je odvisen zgolj od sebe. Gledališčnik od mnogih ljudi. Ampak na koncu je vseeno treba znati zanimivo povedati predvsem zgodbo.

Ja, pripovedovalec zgodb sem. In zelo mi je lepo, kadar lahko to počnem.

 

Murnik: Ste kdaj občutili nerazumevanje ali celo negodovanje zaradi prehajanj med različnimi zvrstmi – češ, držati se je treba enega področja?

 

Möderndorfer: Ne vem, da bi mi kdo to poočital. Vsaj naravnost v obraz ne. Poleg tega pa danes ne obstaja več stilna enotnost različnih umetniških zvrsti. V gledališki predstavi se lahko ustavimo in zavrtimo film, lahko predstavo na polovici spremenimo v koncert, v hepening, nenadoma lahko Hamlet pove nekaj o sebi kot o igralcu, ki igra Hamleta … In vse je legitimno. In velikokrat zanimivo in odlično. Današnjemu gledališču raznolikost stilov in žanrov dodaja vrednost. Podobno je v glasbi. Tudi v likovni umetnosti se to dogaja. Literatura je v tem še najbolj konservativna. Hkrati pa tudi ne. Forma romana se je v zadnjih desetletjih zelo spremenila. Spremenil se je način pripovedovanja. Pisatelj lahko prepleta prozo s poezijo, preskakuje čase in prostore, meša žanre, med besedilo celo vplete likovne elemente … Pa še to, če pomislimo na Joyceovega Uliksesa, ni čisto nova iznajdba. Skratka, živimo v času, kjer ni več tako imenovanih klasičnih žanrov, klasične dramaturške popolnosti, vse je mogoče in vse se lahko zgodi. Vsako delo samo zase in povsem na novo izpostavlja in uzakonja svojo lastno dramaturgijo in zgradbo. Seveda pa ni vse dobro. Niso vsi izdelki kulture umetnost. Seveda ne. Kaj je dobro in kaj je slabo, kaj pa je samo raziskava in eksperiment? To pa je najbrž tema za drugačno in temeljitejše razmišljanje. S tem naj se ukvarjajo drugi. Ustvarjalci naj ustvarjajo zgodbe. Na neusmiljenem in pravičnem rešetu časa bo tako ali tako ostalo bore malo.

 

Murnik: Bi se strinjali, da brez empatije, sočutja do ljudi ni možna polnokrvna literatura?

 

Möderndorfer: Absolutno se strinjam s tem. Ustvarjanje je sposobnost vživljanja v druge ljudi in v drugo stvarnost, zato da ustvarimo nove ljudi in novo stvarnost. To je tudi edini način, ki je potreben za pisanje dramatike. Pisatelj je na neki način igralec, ki se vživlja v osebe, ki niso on. Seveda na drugačen način. Skozi besedni svet. Vendar je ustvarjanje značajev v literaturi povezano z zmožnostjo vživljanja. Empatija pa je še nekaj drugega. Tudi nujno potrebnega za ustvarjanje. Empatija nastopi takrat, ko ustvarjalec išče zgodbo. S sočutjem do drugega najdemo pravo zgodbo, s katero želimo nekaj povedati, povedati resnico, razkrinkati bolečino, ki ni naša. Empatija je bistvena pri pisanju literature, ki ji ni vseeno za svet.

/…/

Ni komentarjev
Objavi komentar