K Proustovim knjigam
v knjigarni ne dodajajo daljinca,
ni mogoče preklopiti
na nogometno tekmo
ali na kviz, kjer lahko zadeneš volva.
Wisława Szymborska: Nebranje
Tisti, ki se danes izrekamo za knjižne molje, smo majhna skupina, že skoraj sekta izumirajočih čudakov (v šali pravijo, da je pravi knjižni molj tisti, ki še danes pade v depresijo ob omembi požiga Aleksandrijske knjižnice). Morda je oznaka knjižni molj – ki pravzaprav nima posebno laskave avre, prej bi jo lahko zamenjali za žaljivko – že kar preveč arhaična. Zadostuje, če se označimo kot bralci knjig, kot tisti, ki si želimo brati na papirju, ki imamo radi knjige kot predmete posebne vrednosti in ugodja, ki so nam všeč njihov vonj, oblika in to, kako so oblikovane; nosimo jih s seboj, čeprav menda niso preveč praktične, pišemo vanje, si podčrtujemo pasuse, ki nas še posebej nagovarjajo. Želimo si jih imeti in jih zbiramo, kopičimo, kupujemo, si jih izposojamo. Prav posebna podvrsta bralca, o kateri se v zadnjem času ne sliši nič vznemirljivega, so tatovi knjig. Včasih je bil to skoraj nacionalni šport mladih intelektualcev. V dnevnem časopisju smo lahko prebrali ganljive zgodbe, na primer tisto iz angleških logov, da so mladega tatu na sodišču oprostili, ker si je v neki londonski knjigarni nezakonito prisvojil Romea in Julijo. Pri knjigah imajo celo tatovi poseben status nekakšnih kulturnih robinov hoodov – ali so ga vsaj imeli. Tudi ta podvrsta očitno sodi med ogrožene.
O branju je bilo v zadnjem času veliko povedanega oziroma zapisanega. Veliko zavzetih in zaskrbljenih besed je bilo izrečenih, tako o poraznem stanju v založništvu kot gospodarski panogi kot o nedavni raziskavi o bralni kulturi in kupovanju knjig. Slednja je pokazala, da na obeh področjih močno pešamo: po podatkih iz leta 2014 je bilo med nami 58 % bralcev, lani jih je ostalo le še 51 %. Medtem ko skandinavske države, s katerimi se tako radi primerjamo, povečujejo svoje odstotke, mi vidno pešamo, tako pri bralnih navadah kot pri kupovanju knjig. Poleg tega se je založništvo kot panoga, ki zajema širok nabor zelo različnih dejavnikov – od vrhunskih ustvarjalcev, pisateljev, pesnikov, znanstvenikov, ilustratorjev in oblikovalcev do celotne verige snovalcev knjig, tiskarjev in prodajalcev ter nenazadnje razvejanega sistema knjižnic –, v zadnjih nekaj letih prepolovilo.
Vsi tisti, ki sodimo v prej omenjeno sekto, predani in zaskrbljeni, se sprašujemo, kako je to mogoče.
Na voljo imamo vendar vse mehanizme, ki bi nas lahko pripeljali k mnogo bolj laskavim odstotkom, pokazateljem, da smo narod, ki se zaveda pomena svojega jezika, ga goji in čuva kot redko, eksotično ptico. Imamo svojo državo, ki jo včasih precej pretirano imenujemo »izpolnitev tisočletnih sanj«. Imamo, kljub vsem upravičenim in neupravičenim pripombam, kakovostno javno šolstvo, ki zajema prav vse, praktično od rojstva do smrti. Imamo zelo razvejen sistem javnega in zasebnega visokega šolstva, izjemno mrežo javnih knjižnic in osupljivo količino javnih in zasebnih kulturnih ustanov. Imamo Javno agencijo za knjigo. Novorojenčki v paketu, ki jim ga država pokloni ob rojstvu, poleg pleničk, odejice in oblačil dobijo tudi popotnico za branje. Imamo izjemno organizacijo Bralna značka, o kateri bi lahko predavali po vsem svetu, ki v svoje dejavnosti vključuje velik del osnovnošolcev. Velik odstotek prebivalstva je vključen v visokošolski študij. Imamo Univerzo za tretje življenjsko obdobje. Ves čas potekajo dogodki v knjižnicah, knjigarnah, gledališčih in drugih ustanovah, na katerih predstavljajo knjige, nagovarjajo bralce. Imamo kar nekaj dobrih in dobro obiskanih literarnih festivalov. Imamo zelo obiskan sejem knjig. Imamo Manco Košir in Tilko Jamnik. Imamo kar nekaj predsednikov in predsednikov vlade, ki pišejo knjige, nekateri so tudi bralci. Imamo kulturni praznik kot dela prost dan. In ne nazadnje: imamo zelo veliko pesnikov in pisateljev, ki pišejo in izdajajo knjige. In nazadnje: smo narod, ki je utemeljen s knjigo, od trenutka, ko nas je sredi 16. stoletja Trubar nagovoril z »Lubi Slovenci«.
Kako vzgojiti bralca
Iz svojega najzgodnejšega otroštva se ne spominjam, da bi v svoji bližini videvala knjige in ljudi, ki berejo. Prelomna točka je bil trenutek, ko sem med vnetim raziskovanjem babičine hiše, v kateri smo živeli in ki je bila polna skrivnosti in presenečenj, zbrala dovolj moči, da sem odprla velikanski predal pod starinsko garderobno omaro. V njem so bile knjige. Zelo so me zanimale. Našla sem slikanico Trdoglav in Marjetica z ilustracijami Marije Vogelnik, najlepšo stvar, se mi je zdelo, kar sem jih v svojem dotlej sicer kratkem življenju držala v rokah. In našla sem nekaj knjig pravljic. Zahtevala sem, da mi berejo. In od takrat sem vsako dopoldne presedela v naročju naše takratne podnajemnice, starejše gospe, ki mi je brala, dokler ji ni odpovedal glas. Odprl se mi je nov svet neslutenih razsežnosti, ki so me posrkale vase. Od vseh možnosti za igro in druženje z vrstniki so me najbolj zanimale knjige. Začeli so mi jih kupovati. Prva čisto moja je bila seveda Muca Copatarica. Kmalu sem lahko brala sama in nobena knjiga ni bila več varna pred mano. Darilo zame je bila vedno knjiga. Na prvem mestu. In počasi sem sestavljala svojo knjižnico iz najrazličnejših pravljic in zgodb. Pika Nogavička me je popolnoma očarala in prebudila v meni zelo globoko zakopano uporništvo. Naročena sem bila na vse otroške in kasneje mladinske zbirke, ki so izhajale takrat. Opazila sem, da ima tudi moja mama svojo skromno knjižnico, ki me je začela zanimati nekoliko pozneje pozneje. Z babico sem se pogovarjala o njeni najljubši knjigi, bila sem najbolj predana članica šolske knjižnice. In pogosto sem raje brala, ker me je zgodba tako pritegnila in sem hotela izvedeti, kako se bo razpletla, kot da bi tekala okrog s prijatelji iz soseske. Literarni junaki so me popolnoma prevzeli, dogajanje me je povsem posrkalo vase: Bevk, Seliškar, Ingolič, Twain, Scott, Verne in May. Winnetou je bil moj oboževani heroj. Naše igre so postale uprizoritve zgodb iz knjig, ki sem jih prebrala. Moji vrstniki jih niso, so pa sledili mojim režijam. Ustanovila sem gledališče in igrali smo na šolski proslavi. Brala sem vse brez izjeme in večino časa sanjarila, se izgubljala med resničnostjo in fikcijo.
Zelo zgodaj sem posegla po knjigah za odrasle, napadla sem mamino knjižnico, v kateri so bila sama velika imena svetovne literature, vsi skandinavski avtorji, ki so izšli, saj jih je mama oboževala, zbrana dela Ivana Cankarja, Mire Mihelič, lepa izdaja Prešernovih poezij. Precej neugledna zbirka Klasje s slovenskimi pesniki, Kettejem, Murnom, Župančičem.
Nihče me ni posebej spodbujal, morda so si celo želeli, da bi manj posedala po kotih hiše in vrta, zatopljena, prevzeta in nedostopna. Morda so si moji starši bolj želeli manj introvertiranega otroka, ki skače po dvorišču, pleza po drevju ali se igra s punčkami. Seveda sem se igrala. Veliko sem se igrala, tako, kot smo se otroci nekoč igrali, ker smo imeli za to čas in je bil to naš osnovni modus vivendi. Toda najraje od vsega sem brala in čas, ki sem ga preživela z glavo v knjigah, je bil čisto moj in poseben, bil je neskončen notranji ocean, v katerem sem plavala sama in kjer si družbe niti nisem želela.
Bila sem načitana osnovnošolka in srednješolka. Nepreudarno sem popravljala napake učiteljice zgodovine pri razlaganju Odiseje in v gimnaziji sem bila deležna takrat ne preveč zaželene pozornosti legendarne profesorice francoščine, ko je odkrila, da sem prebrala Iskanje izgubljenega časa Marcela Prousta.
Naravna pot je seveda vodila v humanistični študij in delo, v katerem so šle tako ali drugače skozi moje roke knjige.
In potem sem postala mama. Vsi vzorci, ki jih lahko preberemo v vseh razpravah, raziskavah in priročnikih na temo »kako vzgojiti bralca«, so bili v naši družini prisotni v največji možni meri: otrokoma smo brali ves čas, redno, vsak dan, dokler sta hotela. Rasla sta obdana s knjigami in vsak s svojo knjižnico. Rasla sta v okolju, kjer se je veliko bralo in pisalo, oba starša sva bila vpeta v delo s knjigami. Rasla sta s knjigami kot vrednoto. Toda nobeden od njiju ni zrasel v bralca.
Bili so trenutki, ko sem si rekla, da bom vsakega teoretika bralnih navad brcnila v piščal.
Ko včasih ujamem zanesene pripovedi staršev in starih staršev, ki se pohvalijo s tem, da redno berejo svojim potomcem, da so jih okužili s knjigami, se sama pri sebi z grenkobo nasmehnem in si mislim: počakajte, da zrastejo.
Ljudje seveda ne bomo kar nehali brati. Pisava je ena temeljnih civilizacijskih pridobitev in kot taka ne bo izginila. Bralo se bo še naprej, vprašanje pa je, kaj in kako. Sama veščina branja tudi ni identična z vsebino branja. Kot kažejo raziskave, tudi medij, s katerega beremo, vpliva na kakovost branja in našega dojemanja. Pravijo, da bo bralec prihodnosti samo še informiran, ne pa razgledan.
Ne želim se predajati neproduktivni nostalgiji po časih, ko je bila knjiga vrednota, za mnoge. Tudi za tiste, ki so v rdeče umetno usnje in zlato pozlato odete knjige kupovali na metre. Ker je bilo šik imeti knjige v dnevni sobi. In čeprav smo se takrat iz njih norčevali, verjamem, da so katero celo odprli ali prebrali, če drugega ne, je katera od njih prav prišla njihovim šolarjem. Zanimivo je prelistavati naše revije z notranjo opremo, med katero izjemno redko naletimo na knjižne police. Ljudje danes nimajo več knjižnih polic s knjigami, nimajo več slik na stenah. Naročanje zbirk, ki so takrat izhajale, Naša beseda, Nobelovci in Sto romanov, je bilo v moji mladosti za moje starše nekaj samoumevnega. Knjige so prodajali akviziterji po podjetjih, med vsemi ostalimi stvarmi, ki so tudi prišle prav, celo slike naivnih in akademskih slikarjev.
Knjigarna Konzorcij, ki je bila v moji mladosti pravzaprav precej dolgočasno urejen prostor s policami, ki so se šibile od knjig, in prodajalkami, ki so mi pripovedovale njihovo vsebino, je bila svetišče za take, kot sem jaz.
Danes mnogi otroci v okviru Bralne značke pridno berejo in tukaj gre zasluga izjemnim prizadevanjem njihovih bralnih mentorjev, ki pa te dejavnosti niti ne morejo uvrstiti med svoje redne obveznosti. Toda po osnovnošolskem času se ti prizadevni bralci nekako porazgubijo. In kar je najbolj skrb vzbujajoče, izginjajo tudi med tistimi, ki tvorijo, vsaj hipotetično, intelektualno elito, med izobraženci.
O pomenu branja majhnim otrokom ni vredno izgubljati besed, saj je dokazano in jasno opredeljeno. Osnovnošolci so še vedno vedoželjni otroci, ki jih usposobljeni mentorji lahko učinkovito zapredejo v branje, in rezultati organiziranega branja v okviru Bralne značke so osupljivo dobri. Toda skrb vzbuja to, kar se zgodi po tem, ko otroci zapustijo osnovno šolo. Vsi ti prizadevni bralci, ovenčani s priznanji, izginejo kot voda v pesku. Odstotek tistih, ki še vedno berejo, z odraščanjem mladine drastično pada. To je seveda lahko razumljivo dejstvo, saj se s hormoni prebudi toliko drugih zanimanj in možnosti svobodne izbire preživljanja prostega časa. Branje je za današnjega najstnika nekaj arhaičnega in duhamornega, tudi zato, ker ga je sodobna tehnologija naučila hitrega in površnega sprejemanja informacij. Sama sodim v eno tistih generacij, ki smo vajene čakanja. Čakali smo na avtobus, ki nas je peljal v šolo ali kam drugam, saj prav nikogar niso vozili starši. Čakali smo pri zdravniku, v trgovini, v dolgih vrstah pred kinom. Generacijam sodobnega časa ni treba več čakati na nič. Če se po naključju znajdejo v situaciji, ko morajo malce počakati, se takoj začnejo upirati, postanejo razdraženi in nemirni. Morda smo lahko hvaležni za to, da nam ni več treba čakati v vrstah, ni nam več treba tako neproduktivno porabljati dragocenega časa, toda čakanje ima tudi drugo plat: naučiš se potrpežljivosti, celo komunikacije, predvsem pa je to čas, ko si mirno sam s sabo in s svojimi mislimi (ali s knjigo v roki). To, kar je bilo nekoč del vsakdanjega življenja, morda nekoristno in danes vsekakor preživeto, nam je istočasno ponujalo dragocene trenutke umiritve. Danes jo v hektičnem tempu vsakdana mnogi iščejo na plačljivih tečajih umirjanja, meditacije in premagovanja stresa.
Branje je neke vrste čakanje, ki ga mlade generacije ne obvladajo več.
Verjamem, da bralce lahko vzgojimo samo do neke mere. Ne moremo pričakovati, da bi vsi enako strastno brali. Lahko pa poskrbimo, da ima čim več mladih v procesu izobraževanja možnost izbire branja, ker vsebine, ki nagovarjajo najrazličnejše interese, v knjigah so. Mentorsko delo z najmlajšimi je zato smiselno razširiti tudi na sekundarni in tercialni nivo izobraževanja in mu dati primerno težo, vrednotenje in pomembno mesto med dejavnostmi učiteljev, profesorjev v izobraževalnem procesu.
Druga pomembna prelomnica, ki se zgodi s prehodom na višje stopnje šolanja, pa je odnos do jezika. Če osnovnošolci spoznavajo materni jezik, se ga učijo pisati, brati, govoriti, spoznavajo bogastvo izrazoslovja, bogatijo svoj besedni zaklad, postaja ta na višjih nivojih nekaj vse manj pomembnega, saj s slovenščino tekmujejo drugi (tuji) jeziki, ki jih nekateri celo občutijo bolj domače! Prav pretresla me je izjava srednješolcev, da se med seboj pogovarjajo v angleščini, ker se jim to zdi bolj domače. Laže se izrazijo, so povedali na televiziji. Na nivoju visokošolskega študija pa tuji jeziki, še posebej angleščina, dobesedno sistemsko izpodrivajo slovenščino. K temu največ pripomorejo prav intelektualci, ki se zavzemajo za mednarodno šolanje, ki se jim strokovna literatura v slovenščini, ki gradi jezik, ustvarja poimenovanja, širi jezik, zdi nepotrebna, saj jo imajo v tujih jezikih. Pred desetletji smo pri založbi, kjer sem delala, izdali učbenik Interna medicina. To je izjemno delo slovenske medicinske stroke, ki je obenem tudi slovar medicinskega izrazja, in ni prav veliko narodov, ki se lahko ponašajo s svojim. Na začetku je bilo veliko nasprotovanja prav s strani zdravniške stroke, saj vendar lahko berejo angleško …
Na neki paradoksalen, skoraj perverzen način se odnos do jezika izgublja, čim više se vzpenjamo po izobraževalni lestvici.
Država seveda ne more temeljiti samo na jeziku in kulturi, seveda potrebuje tudi trdne gospodarske temelje. Toda Slovenci temeljimo prav na svojem jeziku in kulturi. Jezik je tisti povezovalni temelj, ki nas je ohranil in vzpostavil že davno takrat, ko sploh nismo imeli svoje države. Že takrat je dosegel neslutene višine z našim največjim pesnikom, se izkazal kot jezik izjemne gibkosti in globine, pa čeprav smo bili stoletja le narod hlapcev in redkih intelektualcev. Zdaj ko državo imamo, ta stoji na vedno bolj trhlih temeljih kar se tiče gospodarstva in ozemlja; v svoji hlapčevski maniri znamo samo razprodajati in celo podarjati tujcem. Žal je Cankar še vedno tako neprijetno aktualen. Odraz našega hlapčevskega značaja, ki se ga nikakor ne moremo otresti, je tudi to, da na osnovnem nivoju s slovenščino še zdržimo, višje pa, ko se vzpenjamo v svoji izobrazbi, manj nam pomeni, postaja nam nekako odveč. Slovenščina je ponižana v jezik dvorišč in polj.
Ob vsaki najmanjši priložnosti se ji takoj odrečemo. Osupla sem večkrat naletela na situacije, ko je med dvajsetimi prisotnimi na kakem dogodku en sam tujec v voditelju dogodka takoj sprožil refleks, da govori angleško.
Problem branja v slovenščini ni samo problem obče kulture, ampak je obenem tudi temeljno vprašanje jezika, njegovega ohranjanja, razvijanja, sposobnosti izražanja v njem. Sem ne sodi samo literatura, temveč v veliki meri tudi strokovna besedila.
Prijateljica, sicer Makedonka, ki je izbrala Slovenijo za svoj dom in se izborno naučila slovenščine v najkrajšem možnem času, mi je pred leti pripovedovala, da se s svojim sinkom pogovarja v svojem maternem jeziku. Rekla je, da enostavno ne more drugače, nekako ne zveni prav.
Starodavna Indija je imela svoj sveti jezik, sanskrt. Že davno je izumrl, a vendarle je od takrat neverjetno napredoval, saj so ga uporabljali izobraženci, v njem so govorili in pisali. Zato se je zelo razvijala slovnica, fonetika. Ta mrtvi jezik živi še danes, saj se Indijci starodavna besedila množično učijo na pamet in celo prirejajo tekmovanja v tem, kdo je boljši govorec sanskrta. Verjamejo namreč, da je jezik sam, njegov zven, tudi če ne razumemo popolnoma pomena, mantra, sveti zvok, ki nas poveže z absolutno podstatjo našega bivanja.
Slovenci nimamo te sreče, da bi svoj jezik razumeli kot mantro, kot zvočno vibracijo, ki nas uglasbi, nas harmonizira in postavi na našo globoko zakodirano valovno dolžino v vesolju. Morda se nam to dogaja samo občasno in banalno, ko kje v tujini zaslišimo znano besedo in se ob tem raznežimo.
Občasno je veliko govora o državljanski vzgoji, o patriotizmu in podobnih zastarelih in nabuhlih vsebinah. Edina oblika domoljubja, ki ga Slovenci lahko izkazujemo, je pripadnost jeziku. Jezik in z njim pogojena kultura sta edino, kar je naš dom in nas razločuje od drugih. Da bi se tega zavedli in to ponotranjili, pa potrebujemo voditelje, upravljalce države, ki bi se tega zavedali in dali temu dovolj velik pomen, ki bi posredovali jasno sporočilo. Bolj kot kakršno koli poučevanje je pomemben odnos do rabe slovenščine, podpora, ki se kaže tako v drobnih detajlih kot v velikih gestah. V času vsesplošne vulgarnosti, ko je pogosto politika njena avantgarda, je to seveda precej utopična želja. Zgled in naravnanost politike do jezika in kulture imata veliko težo; to lahko vidimo tudi v obratni smeri, kako veliko težo in globok, skrb vzbujajoči vpliv na razmišljanje in ravnanje državljanov imajo drugačne politične geste. Namesto žalitev in omalovaževanja ustvarjalcev, ki počasi in zanesljivo prerašča v pravo sovražnost do »zajedavcev«, bi morala biti državniška drža napor in jasno prizadevanje za gojitev temeljne zaveze: da govorimo in ustvarjamo v slovenščini. Ta utopija zajema ministrstvo za kulturo (in šolstvo), ki bi se z jasno vizijo borilo za slovensko besedo, ne pa samo uradniško izpolnjevalo naložene jim naloge obskurnega in marginalnega resorja. Tej utopiji lahko dodam samo še pomenljiv citat iz eseja Vinka Ošlaka Narava, kultura, narod: »Kakor Rimljanov tudi Slovencev ne bodo ugonobili Hrvatje, Italijani, Nemci, Madžari ali angleško govoreči, ki so trenutno največja moč na svetu. Vsi ti imajo nad Slovenci in slovenstvom, nad slovenskim jezikom in njegovo izrazno zmogljivostjo natanko toliko moči, kolikor jim je Slovenci sami izročajo. Slovenski narod in slovenski jezik bosta živela in rasla tako dolgo, dokler bo ta narod v tem jeziku samemu sebi kazal v smer univerzalnega in popolnoma naravnega človeka – in dokler bo drugim prinašal in izpovedoval nekaj, kar lahko prinesejo in izpovedo samo Slovenci.«
Potrebujemo programe, »bralne značke« za generacije srednješolcev, najstnikov. Jasno sporočilo, da je branje lahko zanimivo potovanje, da omogoča intelektualno rast in tudi zabavo. Morda bi mladim morali pokazati, v duhu našega časa, da se branje izplača. Ga ustrezno nagraditi. Nekdo, ki je vrhunski športnik, si zasluži mnoga sponzorstva. Dekle, ki je lepo in se v kopalkah sprehaja pred vesoljnim občinstvom, ki jo ocenjuje, prav tako, ali pa se vsaj odpelje v novem avtomobilu. Nekdo, ki bi prebral recimo sto knjig svetovne klasike ali prav toliko del po lastnem izboru, izven svojega učnega programa ali po tem, ko bi zaključil vajeniško delo, pa bi se moral zadovoljiti s plaketo ali izletom na Bled. Morda bi se kljub vsemu našla kakšna bolj mamljiva ponudba v obliki štipendij, kreditiranja mladih, kar bi spodbudilo branje. In morda bi bili lahko mladi, ki namesto tega, da na smučarski skakalnici poletijo dvesto metrov, preberejo sto knjig, prav tako junaki, ki bi jih nosili na ramah, jim posvečali medijsko pozornost in podeljevali priznanja. Kot bi rekla moja babica: »Če gori, ni dovolj, da stojimo ob strani in si želimo, da bi začelo deževati. Treba je gasiti.«
Drage knjige
Precej splošno razširjeno mišljenje, da so pri nas knjige drage, me jezi in žalosti. Načeloma se sicer lahko strinjam s tem, da je življenje v tako majhni državi, katere proračun polni manj kot dva milijona prebivalcev, drago samo po sebi. Nismo samozadostni in samooskrbni, vzdrževati moramo aparat kot vse druge neprimerno večje države. Odločili smo se za tako ekskluzivnost in čas je, da odrastemo in to sprejmemo kot dejstvo. Kot nekaj, s čimer moramo živeti, kot nekaj, kar moramo plačati kot »uresničitev tisočletnih sanj«, za katero smo se pri polni zavesti skoraj stoodstotno odločili. V nasprotnem primeru, ki se pogosto kaže v našem razmišljanju in ravnanju, pač nismo državotvorni narod oziroma smo, ampak s figo v žepu.
Ta figa v žepu se kaže tudi v našem odnosu do nakupovanja knjig. Radi si jih množično, skoraj zastonj izposojamo in pri tem gladko prezremo dejstvo, da je bilo te knjige treba napisati, prevesti, urediti, oblikovati, natisniti in prodati v knjižnice, ki jih prav tako vzdržujemo kot velik, razvejen aparat stavb in zaposlenih v njih. Ob vsaki novi knjigi se pojavi veliko število ljudi, ki niso nujno avtorjevi sorodniki, a so prepričani, da bi morali knjigo dobiti zastonj. Obnašamo se, kot bi knjige padle z neba. Obnašamo se, kot bi knjige moral kupovati in s tem omogočati njihov obstoj nekdo drug. Ne vem pa, kdo, Islandci si z našimi knjigami ne bi mogli dosti pomagati. So pa seveda našli način, kako si, še manjši in še bolj ekskluzivni kot mi, lahko s svojimi. Simpatični običaj Jolabokaflod, božična poplava knjig, ko Islandci, predhodno obveščeni z bogatim katalogom knjig, ki ga prejme vsako gospodinjstvo, planejo po knjigah, saj je široko sprejeto dejstvo, da je knjiga najprimernejše darilo, zveni iz naše perspektive utopično. Sama sem pogosto slišala opazko, da knjige podarjajo tisti, ki nimajo boljših idej. Knjige so postale tako dolgočasno darilo kot bombonjere. Po drugi strani pa se jih drži neupravičen sloves, da so drage. Tako jih odrivamo v nejasno polje nepotrebnega luksuza in nadstandarda. Res je, da srednji sloj izginja. In prav srednji sloj je najbolj verjetni kupec knjig in drugih umetniških vsebin. Dejstvo je, da ob tako stanjšanem srednjem sloju upada tudi navada kupovanja knjig, slik, kipov in drugih umetniških dobrin. Toda to zagotovo ni edini razlog. Tudi takrat, ko si lahko privoščimo manj, si postavljamo prioritete in zadovoljujemo najprej osnovne potrebe. Kaj je osnovna potreba, pa je lahko zelo intrigantno in razsežno vprašanje. Osnovne potrebe so lahko zelo pičle in daleč od tega, kar se nam zdi. So tudi odraz naše osebne kulture in izbire. In zdi se, da smo zelo uspešno zgradili način mišljenja, ki kulturnih dobrin s knjigo na čelu, ki je temelj naše narodne samobitnosti, ne uvršča med osnovne potrebe. (Ko to pišem, v času karantene, v poročilih izvem, da so bile knjigarne v Berlinu ves čas odprte, saj sodi njihova ponudba med osnovne potrebe.) Za to je potrebna politična volja. In za spremembo takšnega mišljenja tudi. Če lahko kampanje v medijih Kupujmo slovensko uspešno nagovarjajo potrošnike k nakupu slovenskih živilskih proizvodov, zakaj jih ne bi tudi h kupovanju knjig v slovenščini? V tem primeru bi slogan Kupujmo slovensko popolnoma izpolnil svoj pomen. V tem smislu razumem ukrepe države kot državotvorne. Ne samo primerno sofinanciranje izdajanja knjig, ki trenutno zajema manj kot deset odstotkov knjižne produkcije; državni aparat kot državotvorni akter mora jasno opredeliti svoj odnos do ohranjanja jezika in kulture z dejanji, z načrtovanimi kampanjami in s podpiranjem dobrih praks, s primernimi krajšimi oddajami v najbolj gledanih terminih na javni televiziji.
V ekskluzivnem klubu, kot je naša država, trg ne more biti regulator niti pri kmetovalcih, vinarjih itd., pa tudi ne pri izdajanju kakovostnih knjig. Odnos države pa je zgled, ki se ga sčasoma le navzamejo tudi državljani. Spoznajmo, da je kakovostno narejena knjiga proces resnega dela mnogih dejavnikov in si zato zasluži ceno, ki je primerljiva s stroškom preprostega (ženskega) striženja las. Če grem k frizerju, ki v majhnem, nepretencioznem prostoru v predmestju preživlja eno frizerko, za barvanje in striženje las odštejem skoraj 70 evrov. Če bi svoje lase prepustila »kreatorju« v kakšnem modnem salonu, bi bil ta znesek lahko še enkrat višji (včasih se sprašujem, zakaj ženske ne demonstriramo zaradi nezaslišano visokih cen pri frizerju). To se nam zdi samoumevno in spada med »osnovne potrebe«. Za 40 evrov si lahko kupimo vrhunsko literaturo, ki bo za razliko od pričeske hranila tudi naše potomce. Primerjava s frizerji ni izbrana naključno: ob napovedanem vnovičnem odpiranju trgovin in lokalov lahko na seznamu tistih, ki bodo znova odprli vrata, najdemo frizerje, knjigarn pa ne.
Mnoge dobronamerne akcije so se izkazale za kontraproduktivne in so samo utrdile miselnost, da so knjige predrage. Ljubljana kot prestolnica knjige je z množico za nekaj evrov dostopnih, a borno narejenih recikliranih knjig samo še utrdila to miselnost. Od prestolnice knjige, ki sicer namenja pohvalni odstotek svojega proračuna za kulturo, bi recimo pričakovala, da bo promovirala odnos do knjige kot kulturne dobrine, narejene z žlahtnim znanjem in erudicijo njenih avtorjev, urednikov, prevajalcev, lektorjev, oblikovalcev, tiskarjev in tistih, ki jih prodajajo. Želela bi si, da bi bila dediščina leta 2010 poleg odnosa do tega dela tudi mestna knjigarna v samem središču mesta, ob Tromostovju. Knjigarna, ki bi v svoje razvejene prostore prijazno vabila vse založnike in ji zaradi visoke najemnine ne bi bilo treba skrbeti, ali bo obstala. Ki bi imela tudi prijetno kavarno, kjer bi lahko posedali ob knjigah in revijah in ki bi nenazadnje privabljala tudi mimoidoče množice turistov – s slovenskimi knjigami v tujih jezikih.
Državotvorno in domoljubno dejanje bi bila tudi ponovna uvedba davčne olajšave za nakup knjig oziroma umetniških del. Ne v odstotku, ampak v neto znesku. Omejevanje zneska poslovnih daril ima tudi prikrito, globoko in daljnosežno posledico. Med poslovna darila se kakovostne knjige, katerih cena presega 20 evrov, ne morejo več uvrstiti, še slabše se piše likovni umetnosti, ki jo je nekoč v izdatni meri podpiralo obdarovanje v podjetjih.9
Slovensko založništvo je v drugi polovici 20. stoletja doživelo razcvet in se izoblikovalo v žlahtno panogo, ki je zaposlovala tisoče ljudi. Izoblikovala se je kakovostna ponudba domače in svetovne literature, vzgojila se je množica vrhunskih mojstrov v procesu ustvarjanja knjige, od urednikov in prevajalcev do vrhunskih tiskarskih mojstrov. Toda ta zgodba o uspehu je preteklost. V pičlih nekaj desetletjih smo uspešno panogo spravili na kolena. Peščica dobrih založnikov, ki so nam ostali, se vsakodnevno giblje med živčnim zlomom in bankrotom. Vso svojo energijo vlagajo v boj za preživetje, naš trg pa ni pravo bojišče za to. Kot bi rekli v sanskrtu: Dharmakšetra Kurukšetre ( na polju Kuru se odvija bitka zakona našega življenja; Bhagavadgita). Preživetje kakovostne knjige je politično vprašanje. Je vprašanje politične volje, da panogo ohrani, z njo pa tudi bralce in kupovalce knjig. In to razumem kot najpomembnejše državotvorno dejanje.
Kot bi rekel Montaigne: »Ne v miru ne v vojni ne grem na potovanje brez knjig.«