Lucijan Zalokar
Priročnik za poglobljeno branje
Rad bi kupil priročnik za poglobljeno branje. V zadnjih letih so me avtorice in avtorji priročnikov skušali naučiti, kako mastno zaslužiti, kako biti dober vodja, kako biti dober mož, oče in sin, kako obvladati to in ono duševno motnjo, kako obvladati stres, kako najti notranji mir, kako se zoperstaviti kemičnim in nekemičnim zasvojenostim, kako jesti zdravo, kako telovaditi veselo, nihče pa mi ni pokazal, kako brati poglobljeno. Mislim, da je za to že skrajni čas.
Lanskoletni Slovenski knjižni sejem, štirideseti, jubilejni, je potekal pod geslom Knjigo moraš imeti rad. Parafraza naslovnega verza pesmi Ivana Minattija Nekoga moraš imeti rad nas hote ali nehote spodbuja k premisleku, ali je v njej kaj resnice. Imamo Slovenci knjige res radi?
Najboljši odgovor na to vprašanje ponuja raziskava o bralni kulturi in nakupovanju knjig, ki jo v Sloveniji opravimo vsakih pet let. Nazadnje prav lani. Poznavalci slovenskega knjižnega založništva Jaka Gerčar, Miha Kovač, Andrej Blatnik in Samo Rugelj so v delu Knjiga in bralci VII analizirali ter interpretirali podatke, ki jih je na vzorcu 1011 anketirancev zbrala javnomnenjska agencija Valicon. Njihove ugotovitve me navdajajo z mešanimi občutki. Da, Slovenci imamo knjige čedalje raje. Toda ta ljubezen postaja čedalje bolj plitka.
V pretekli petletki se je v kontekstu bralnih navad pogosto izpostavljalo, da polovica Slovencev ne bere. Ta podatek temelji na predhodnici lanskoletne raziskave Knjiga in bralci VI iz leta 2019, v kateri je delež ljudi, ki v zadnjih dvanajstih mesecih v slovenščini niso prebrali niti ene knjige, nepovezane z delom ali študijem, znašal 49 odstotkov. Do lani je ta delež padel na 42 odstotkov, kar na prvi pogled zveni spodbudno. Toda kot vedno je treba upoštevati kontekst.
Kontekst v konkretnem primeru pomeni, da je povprečno število prebranih knjig v zadnjem desetletju upadlo. Slovenci, ki berejo, so leta 2014 v povprečju prebrali enajst knjig, leta 2019 deset, lani osem. Največje spremembe so se zgodile na obeh skrajnostih. Delež »šibkih« bralcev, ki v enem letu preberejo eno do tri knjige, se je v zadnjem desetletju podvojil (z 20 odstotkov je zrasel na 39), delež »intenzivnih« bralcev, ki preberejo več kot 20 knjig, pa se je skorajda prepolovil: s 16 odstotkov je strmoglavil na devet. Z drugimi besedami: pred desetimi leti je bilo šibkih bralcev le malenkost več kot intenzivnih, lani pa je ti dve skupini ločeval globok prepad. Drugače povedano: lani je bralo več ljudi kot pred petimi ali desetimi leti, a tisti, ki so brali, so v povprečju brali manj.
Do tega pojava je privedlo več dejavnikov. Rugelj se je v svojem esejističnem premisleku navezal na knjigo Slovenske knjižne uspešnice 21. stoletja od Panike do Skalpela, ki jo je prav tako objavil lani. Med prečesavanjem podatkov o knjigah, ki so se v Sloveniji najbolje prodajale, je opazil, da so se domače knjižne uspešnice v zadnjih petnajstih letih pojavljale razmeroma redko, kar pa se je spremenilo pred kratkim, saj se je v (post)pandemičnih letih več knjižnih uspešnic domačih avtorjev »prodalo v res velikem številu«. Izpostavil je dva avtorja priročnikov, ki jima je uspelo spisati prodajni uspešnici: vsake od njiju so do lani prodali v več kot dvajset tisoč izvodih. To je po Rugljevih besedah »prispevalo k temu, da se je – kot kažejo podatki iz analize – za nekaj odstotkov povečalo število tistih kupcev in bralcev knjig, ki kupijo ali pa preberejo eno knjigo do tri na leto«.
Bralec, ki na leto prebere dve knjigi, ni nujno bolj »plitek« od tistega, ki jih prebere dvajset ali petdeset. »Bolje je prebrati dvanajst strani kakšne knjige z največjo intenzivnostjo in torej prodreti do celote, kot bi se lahko reklo, kot da preberemo celo knjigo kot kakšen običajni bralec, ki na koncu prebrane knjige o njej ve prav tako malo kot letalski potnik o pokrajini, ki jo preleti,« razmišlja muzikolog Reger, protagonist romana Stari mojstri (1985) avstrijskega pisatelja Thomasa Bernharda. »Tako ljudje danes vse berejo v lêtu, berejo vse in ne poznajo ničesar. /…/ Kdor bere vse, ni dojel ničesar. /…/ Beroči človek je kot kakšen mesožer na najpriskutnejši način požrešen in si kot mesožer pokvari želodec in celo zdravje, glavo in celotno duhovno eksistenco.«
Predpostavimo, da teza drži: prodajne uspešnice vplivajo na porast števila kupcev in bralcev, ki na leto kupijo ali preberejo eno do tri knjige. Ta skupina bralcev ni neznatna, ravno nasprotno: predstavlja več kot dve tretjini celotnega slovenskega bralstva.
Na podlagi podatkov iz raziskave Knjiga in bralci (ali katerih koli drugih razpoložljivih podatkov) ne moremo sklepati, ali omenjeni bralci berejo plitko ali poglobljeno. So kot letalski potniki, ki še pred pristankom pozabijo na preleteno pokrajino? Ali pa so kot Reger, ki je prepričan, da »celo filozofsko obravnavo razumemo bolje, če je ne požremo v celoti v enem zamahu, temveč si izločimo iz nje le detajl, od katerega potem pridemo do celote, če imamo srečo«?
Čeprav ne moremo vedeti, kako berejo tako imenovani »šibki« bralci, lahko sklepamo, kaj berejo. Na lestvici najbolj prodajanih knjig za odrasle v knjigarnah Mladinske knjige in v spletni knjigarni emka.si so v letu 2023 prvih pet mest zasedli priročniki. Če drži, da prodajne uspešnice vplivajo na porast števila občasnih kupcev in bralcev, potem ta skupina slovenskih bralcev večinoma posega po priročnikih.
Priročniki, ki so zasedli vrh lestvice najbolj prodajanih knjig, so poljudne narave. Strokovni priročniki lahko o takšnem podvigu le sanjajo, to niti ni njihov namen. Samo poskusimo si predstavljati, da se med najbolj prodajane knjige prebijeta priročnik Literarna teorija Janka Kosa ali Krautov strojniški priročnik inženirja Bojana Krauta?
Vem, ne gre.
Kot vse ostale neliterarne, polliterarne in literarne zvrsti imajo tudi poljudni priročniki svoje zakonitosti. Dober poljudni priročnik vsebuje vednost, ki jo predstavi na jasen, pregleden in širšemu krogu bralstva razumljiv način. Če je priročnik res dober, bom kot njegov bralec zelo kmalu mastno zaslužil, postal dober vodja, mož, oče in sin, obvladal stres in duševne motnje, našel notranji mir, se uspešno zoperstavil kemičnim in nekemičnim zasvojenostim ter jedel zdravo in telovadil veselo, čeprav nisem strokovnjak za ekonomijo, psihologijo, nutricionistiko ali kineziologijo. Vednost, ki jo bom našel v priročniku, mi bo pomagala pluti med ostrimi čermi v razburkanem morju. Pomagala mi bo krotiti kaos.
Ta zakonitost kakovostnih priročnikov je v popolnem nasprotju z zakonitostmi filozofije, humanistike in leposlovja. Bistvene razlike ne vzpostavijo kriteriji jasnosti, preglednosti in razumljivosti, marveč vsebovana vednost.
Zopet Reger: »Filozofijo in vse humanistične vede skupaj imamo radi le zato, ker so absolutno nebogljene. V resnici imamo radi le knjige, ki niso celovite, ki so kaotične, nebogljene.«
Leposlovje in poljudna priročniška literatura stojita na nasprotnih bregovih, kadar ju presojamo skozi prizmo utilitaristične logike. Prvo jo kritično presoja, druga se ji priklanja. Porast priljubljenosti poljudnih priročnikov časovno sovpada z dandanašnjim stanjem duha zahodne, v materializem usmerjene družbe, ki ga je pravilno diagnosticiral že italijanski filozof, literat in profesor Nuccio Ordine.
V manifestu Koristnost nekoristnega (2013) je Ordine pokritiziral ekonomsko in politično paradigmo, po kateri so koristne edinole ciljno usmerjene in merljive dejavnosti, ki omogočajo zadovoljevanje naših materialnih potreb, višanje dobičkov, rast bruto domačega proizvoda (BDP) in v najboljšem primeru služijo temu, kar po nadvse ohlapni definiciji dojemamo kot »kakovost življenja«.
Poljudni priročniki se popolnoma prilegajo paradigmi, proti kateri je protestiral Ordine. Dober priročnik bo neposredno izboljšal kakovost našega življenja. Kaos bo spremenil v red.
Družba, v kateri je rast dobičkov najvišja vrednota, potrebuje red bolj kot kar koli drugega.
Ordine kajpak ni prvi mislec, ki se je upiral načelom utilitarizma. Montaigne je denimo v svojih Esejih ugotavljal, da »svet ni drugega kot šola raziskovanja« in da »ni pomembno, kdo bo dosegel cilj, temveč kdo bo najlepše tekel«, Rousseau pa se je razburjal, da so antični politiki neprestano govorili o navadah in vrlinah, v 18. stoletju pa razpredajo le o trgovini in denarju.
Največja obsedenca z nekoristnostjo sta bila bržkone romantična pesnika Giacomo Leopardi in Théophile Gautier. Prvi je celo zasnoval Enciklopedijo nekoristnih znanj, nato pa nameraval ustanoviti še tednik, ki »ne bo nobenemu v ničemer koristen«. Ne enciklopedija ne tednik nista zaživela, saj florentinske oblasti niso bile pretirano naklonjene tovrstnim projektom, a Ordine je menil, da v Leopardijevem zanimanju za nekoristnost odseva nelagodnost literata, ki živi v družbi, v kateri
/…/ Vsi časopisi, ne glede na jezik, v svojih
stolpcih svetu z vseh bregov v en glas
obljubljajo. Ljubezen brez meje, železnice,
razcvet trgovstva, tečneže in čudake in najbolj
različne narode in klime bodo skupaj stláčili.
(Antioda markizu Ginu Capponiju, prevod Ciril Zlobec)
in kjer, kot je ugotavljal Leopardijev francoski sodobnik Gautier, »človek tvega, da ga bodo imeli za norca, ker si drzne imeti raje Michelangela kot izumitelja bele gorčice«.
Ko so Gautiera v nekem pariškem časniku obtožili nespodobnega pisanja, jim je postregel s primerjavo med čevljarjem in pesnikom ter tako ponazoril, da je pomen besede koristnost vselej relativen. »Kar je koristno za enega, ni koristno za drugega. Vi ste čevljar, jaz pesnik. Zame je koristno, če se mi prvi verz rima z drugim. Slovar rim mi zelo koristi, medtem ko vi ne veste, kaj bi počeli z njim, ko je treba potempljati star par škornjev, in priznati moram, da mi čevljarski krivec ne bi dosti pomagal pri zlaganju ode,« je zapisal in predpostavil, da bo bralec ugovarjal, češ da je čevljar več vreden od pesnika in da je lažje živeti brez drugega kot brez prvega. »Nočem črniti imenitnega poklica čevljarja, ki ga spoštujem v enaki meri kot poklic ustavnega monarha, vendar ponižno priznavam, da bi mi bil ljubši razparan čevelj kot slabo riman verz in da bi raje ostal brez škornjev kot brez poezije.«
Priljubljenost priročnikov ni nič novega. Razširjenost utilitaristične miselnosti takisto ne. Največja novost, zaradi katere je tako težko vleči vzporednice med sodobnostjo in preteklostjo, je internet.
O vplivu sodobnih tehnologij na branje in tudi razmišljanje slehernika je bilo opravljenih ogromno študij. Nevrologi so dokazali, da se zaradi brskanja po internetu naši možgani dobesedno spreminjajo. V knjigi Plitvine: kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja (2010) je ameriški avtor Nicholas Carr ugotavljal, da je poglobljeno branje večini ljudi postalo naporno, medtem ko nam razpršeno hlepenje po informacijah postaja čedalje bolj domače: »Nekoč sem se potapljal v morje besed. Zdaj drsim po njegovi površini, kot bi bil na vodnem skuterju.«
Osredotočenost, kakršno premoremo, ko se izgubljamo v morju spletnih informacij, je Carr poimenoval »razpršena pozornost«. Bralca je potolažil, da to stanje samo po sebi ni problematično, skrb vzbujajoče pa je, da preletavanje postaja naš poglavitni način branja.
Naši možgani namreč vključujejo dve zelo različni vrsti spomina: kratkoročnega oziroma delovnega in dolgoročnega. Prvi traja le nekaj sekund, drugi lahko vse življenje. »Globina inteligence je odvisna od sposobnosti prenosa informacij iz delovnega spomina v dolgoročni spomin,« je zapisal avtor Plitvin in ta proces primerjal z nalivanjem vode: kratkoročni spomin je majcen naprstnik, s katerim želimo napolniti kopalno kad – dolgoročni spomin. »Ko beremo knjigo, iz pipe, iz katere prihajajo informacije, teče neprekinjen tok, ki ga lahko nadziramo s hitrostjo branja. Ker smo osredotočeni samo na branje, lahko prenesemo vse informacije, naprstnik za naprstnikom, v dolgoročni spomin.«
Ko brskamo po Googlu ali preletavamo Facebookovo časovnico, smo v popolnoma nasprotni situaciji. Srečujemo se s številnimi pipami, iz katerih na vso moč derejo curki vode, ki le stežka ostane v naših naprstnikih. »V dolgoročni spomin lahko prenesemo le majhen del informacij in tisto, kar prenesemo, so le kapljice, zmešane iz različnih pip, in ne stalen, povezan tok iz enega vira,« je ponazoril Carr.
Zgoraj opisane značilnosti preletavanja so neločljivo povezane s spletnimi orodji, toda vzporedno poteka še en, nemara celo nevarnejši proces. Ker preletavanje postaja naš poglavitni način branja, naši možgani zahtevajo, da začnemo preletavati tudi tiskane knjige. Zahtevajo, da postanemo tisti »običajni bralec, ki na koncu prebrane knjige o njej ve prav tako malo kot letalski potnik o pokrajini, ki jo preleti«.
Če preletavanje postane naš poglavitni način branja, naši možgani začnejo zahtevati, da posegamo po tistih tiskanih knjigah, ki jih je mogoče preleteti.
»Ljudje danes vse berejo v lêtu, berejo vse in ne poznajo ničesar.«
Poljudni priročniki so kot ustvarjeni za preletavanje. Podrobnosti v njih niso bistvene. Poljudne priročnike je mogoče brati učinkovito. Ko bralec zasluti, da na naslednji strani ne bo našel ničesar uporabnega oziroma koristnega, jo lahko mirne vesti preleti. Dober poljudni priročnik je spisan tako, da lahko bralec preleti na desetine in desetine strani, pa bo kljub temu obravnavano tematiko razumel tako dobro kot bralec, ki bo z vso natančnostjo prebral vsako vejico in piko.
Ta lastnost poljudnih priročnikov je dobrodošla. Življenje je prekratko, da bi zlate ure, ko je naša osredotočenost na višku, tratili za branje nasvetov, kako na hitro zaslužiti, kako biti dober vodja, kako biti dober mož, oče in sin …
Če razmišljamo v Ordinejevem duhu, je treba te zlate ure porabiti za prebiranje humanistike in leposlovja.
Če razmišljamo v duhu utilitaristov, je treba te zlate ure porabiti za delo, ki nam prinaša materialno korist.
Za dober poljudni priročnik je značilno še nekaj: od bralca zahteva minimalno količino miselnega napora. Spreten avtor poljudnega priročnika bo bralca elegantno vodil od ene misli do druge. Ne bo ga spodbujal k premisleku. Raje ga bo spodbujal, naj vpije tuje misli.
Podobno velja za zaslonsko branje. Algoritmi spletnih strani nas spodbujajo, naj čim hitreje bezljamo med povezavami, besedili, videoposnetki, fotografijami in drugimi vsebinami. Vzbujajo nam občutek, da smo čedalje pametnejši, medtem pa sploh ne opazimo, da pozabljamo še hitreje kot pomnimo in da vse to počnemo kot na avtopilotu.
Podatki mednarodnih raziskav razkrivajo, da človekova povprečna dnevna uporaba pametnega telefona presega štiri ure in pol (vir: DataReportal). Na tedenski ravni to pomeni več kot en dan, na letni ravni pa približno sedemdeset dni.
Podatki osrednje slovenske založbe razkrivajo, da slovenski bralci najpogosteje kupujejo poljudne priročnike.
Živimo v družbi, v kateri nas prevladujoče besedilne vsebine spodbujajo k preletu, razpršeni pozornosti in nemišljenju.
Nemišljenje ni zgolj intelektualni problem, ampak v prvi vrsti politični. Kot je v knjigi Zlo nemišljenja: arendtovske vaje v razumevanju posttotalitarne dobe in kolektivnih zločinov (2009) ugotavljala Vlasta Jalušič, je naše mišljenje oziroma nemišljenje politično vprašanje, saj ima posledice za naše soljudi. Obstoj družbe, ki jo sooblikujemo, je v veliki meri pogojen z našo sposobnostjo mišljenja.
Vlasta Jalušič se je oprla na teorijo nemške filozofinje in politične teoretičarke Hannah Arendt, širšim množicam najbolj poznane po konceptu banalnosti zla, s katerim je interpretirala zločine nacističnega birokrata Adolfa Eichmanna, ki je bdel nad logistiko deportacij Judov v koncentracijska taborišča. Eichmann, tako Hannah Arendt, ni bil krvoločen sadist, ampak zgolj poslušen uslužbenec, ki je vestno izpolnjeval ukaze nadrejenih. Njegovo vlogo bi lahko opravljal kdor koli – kdor koli, ki bi se odpovedal samostojnemu mišljenju. Hannah Arendt je predpostavljala, da ima vsak človek nastavke za zmožnost mišljenja. Mišljenje ni specializirana dejavnost maloštevilnih, kot so verjeli zagovorniki elitizma, ampak je tako rekoč občečloveška potreba, ki jo imajo vsi ljudje kot bitja zavesti. Nemška filozofinja je v svojih spisih zahtevala mišljenje in razsojanje »od vsake prisebne osebe, ne glede na njeno nevednost, inteligenco ali neumnost«.
Na tej točki nastopi težava, ugotavlja Vlasta Jalušič. Ali ni mogoče, da se v določenih okoliščinah zgodi, da mišljenje in razsojanje nadomestita kalkulacija in nemišljenje in nazadnje prevladata, da torej ljudje preprosto nehajo misliti? In zakaj se to ne bi zgodilo vsakomur od nas? Navsezadnje se je to med nacizmom zgodilo večini Nemcev. »Mentaliteta nemišljenja, ki jo je mogoče zaslediti pri Eichmannu, je bila med Nemci tako rekoč kolektivizirana,« zapiše Vlasta Jalušič. Odsotnost mišljenja ni izhajala iz »pomanjkanja dobrih manir, iz neumnosti, norosti ali nesposobnosti elementarnega razumevanja«, ampak gre za vsakdanji pojav, ko nam zmanjka časa, da bi se »nenehno ustavljali in mislili oziroma takoj premislili ali nenehno premišljevali zadeve, ki so pomembne in ki jih je treba premisliti«.
Hannah Arendt se je v svojih delih večkrat spraševala, kakšno vlogo imata mišljenje in razsojanje pri nasprotovanju zlu. Razsojanje je po njenem mnenju »manifestacija mišljenja«: sposobnost razločevanja med pravilnim in napačnim, med lepim in grdim. Sposobnost razsojanja v določenih trenutkih »prepreči katastrofe«, kljub temu pa ni nobenega jamstva, da bo to funkcijo res izvršilo. Nikoli ne bomo vedeli, zakaj nekateri v kritičnih situacijah mislijo, drugi pa ne, tako kot nikoli ne bomo natančno vedeli, kaj vse povzroči, da nemišljenje postane prevladujoče in omogoči razbohotenje zla.
Po eni najširše sprejetih predpostavk so za »zlo nemišljenja« najbolj dovzetne ekonomsko ranljive družbe. Hannah Arendt je o pojavu nemišljenja premišljevala predvsem v okviru totalitarnih režimov 20. stoletja in ugotavljala, da se bodo »totalitarne skušnjave pojavile vsakič, ko se bo zdelo nemogoče zmanjšati politično, socialno ali ekonomsko bedo na človeka vreden način«. V takšnih okoliščinah bo čedalje več ljudi začelo postavljati koristno pred nekoristno, učinkovito pred premišljeno, impulzivno pred razsodno.
Hannah Arendt ni dočakala dobe, ko so začele digitalne tehnologije pospešeno spreminjati naše možgane, toda bolj kot jo prebiram, bolj se sprašujem, kaj bi porekla na sodobne ugotovitve o upadu bralne pismenosti in okrnitvi zmožnosti osredotočanja. Čeprav je verjela, da je sposobnost mišljenja človeku inherentna, se je zavedala, da ta sposobnost ni »Otok, povsem zase, ampak je kos Celine«, če si izposodimo delček znamenitega besedila Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih (1624) angleškega pesnika Johna Donna.
»In zato nikdar ne pošiljaj vpraševat, komu zvoni: zvoni tebi.«
Na sposobnost mišljenja vpliva vrsta različnih dejavnikov. Eden izmed njih je zmožnost poglobljenega branja: zmožnost vživljanja v tuje zgodbe, zmožnost vživljanja in razumevanja misli in čustev drugih, zmožnost dolgotrajne osredotočenosti, zmožnost natančnega opisovanja in opredeljevanja.
»Kadar besedo pravilno opredelimo,« je v eseju Moč besed (1937) zapisala francoska filozofinja in aktivistka Simone Weil, »nam pomaga doumeti neko konkretno resničnost ali konkreten cilj ali način ali dejavnost. Pojasniti misel, razvrednotiti po naravi nesmiselne besede in z analizo določiti rabo ostalih – to, pa naj se zdi še tako nenavadno, bi lahko bila pot k reševanju človeških življenj.«
Družba, v kateri je poglobljeno branje v zatonu, je nadvse rodovitna prst za vznik novih oblik zla, ki se porajajo iz nemišljenja. Zato želim kupiti priročnik za poglobljeno branje. Mislim, da je skrajni čas za to. Priročnik, ki bo tako dober, da ga bo mogoče preleteti, ki bo jasen, pregleden in razumljiv širokemu krogu bralstva, ki bo imel privlačno oblikovano naslovnico in ki ga bodo knjigarne postavile na vidno mesto. Priročnik, ki nam bo zelo jasno pokazal, kako oživiti empatijo in pravilno opredeliti besede. Priročnik, ki bo obveljal za največjo utilitaristično ukano: brali ga bomo hitro in učinkovito, da bi se naučili brati kaotično in počasi. Brali ga bomo v lêtu, da bi se naučili potapljati v morje besed.
To, pa naj se zdi še tako nenavadno, bi lahko bila pot k reševanju človeških življenj.
Le ena težava je. Poskusite si zamisliti, da se ta priročnik zavihti na vrh lestvice najbolj branih knjig.
Vem, ne gre.