Linn Skåber
Starost in radost
Pravzaprav ti moram nekaj povedati
Dvakrat na dan teče. Zjutraj in zvečer. V adidaskah in s tekaškimi očmi. Ista hitrost, ista obupanost. Od ponedeljka do ponedeljka.
Leif (80) stoji ob steni hiše z očali na nosu in v mehki popoldanski svetlobi ščipa suhe vrtnice z grmička, ko vidi arhitekta (42) oziroma Pettra Berga, kot mu je v resnici ime, kako pridrvi skozi vrata sosednje hiše. Dvakrat na isti dan. Ista hitrost, ista obupanost.
Vljuden je in s tem sosedom ni nič narobe, s tem Pettrom. Pomaha Leifu čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Saj ne bo dolgo zdoma, to niso dolgi teki, Leif to ve.
Petter mora samo narediti krog okoli jezera, potem se pa vrne in gre nazaj v hišo, k ženi Vibeke, ki gotovo leži na kavču v dnevni sobi ali v spalnici, to se mogoče malo spreminja, prav to se gotovo lahko malo spremeni, ampak drugače je pa kar prepričan, da je v dnevni sobi, ko se Petter vrne, je vsakokrat vse enako, kot ko je odšel.
Tam notri najbrž prah mirno visi v zraku, iz dneva pred hišo prihajajo črte svetlobe, kadar sije sonce, tam notri nikoli ne moreš vedeti, tam notri so vsi dnevi enaki, temni, razpršeni, nepregledno nešteti, in čeprav dnevi minevajo in poletni večeri stojijo pri miru in minute drvijo mimo, je tako, kot da dnevi nikoli ne ostanejo tam, samo na hitro se oglasijo, pogledajo, kako hudo je, in odidejo, kakor hitro morejo.
Edino, kar lahko Petter z gotovostjo reče, je, da je jutro, če teče okoli jezera, ko sonce vzhaja, in da lahko diha, če teče okoli jezera, kadar je večer.
To ni tek, to je Pettrova edina možnost, da preživi, si misli Leif. Tudi sam je nekoč dvakrat na dan tekel okoli istega jezera. Ista hitrost, ista obupanost. Adidaske in tekaške oči.
Spominja se je tudi vesele, Randi, seveda se je. Nekajkrat v življenju je menda bila tudi vesela? Spominja se je na plaži pri vikendu v Kragerøju, na primer, v pikastem bikiniju in s šalom, ovitim okoli glave na tak zabaven način, otroci so se kopali v vodi ob bregu. Spominja se tistega dne, da se je obrnila proti njemu, ko je slonel na pomolu s cigareto v ustih in ji je vrnil nasmeh. Sonce je tistega dne tako močno sijalo, da je moral pripreti oči, ko jo je gledal, pomislil je, da »skoraj žari«, »od znotraj«, je pomislil takrat, je verjel takrat, preden je prišla tema, preden je prišel popoldan, morda je bil to že tisti popoldan. Ne spominja se, kdaj se je začelo, niti se ne spominja, kdaj se je končalo. Verjetno takrat, ko je umrla.
Njena depresivnost je lahko trajala nekaj dni, četrt ure, nekaj ur, včasih samo en večer in potem še naslednje jutro, pozneje pa mogoče kako leto, lahko bi bilo celo leto. Ne ve. Vse se preliva. Tisti večni dnevi, ki so samo drseli drug v drugega brez robov, zaključkov ali začetkov za vedno spuščenimi žaluzijami.
O, kako si je želel, da bi spet videl sonce, tega se spominja, kako si je želel, da bi spet videl njen nasmeh ali da bi samo malo dvignila glavo z blazine in mu spet rekla kaj vsakdanjega, kako si je želel, da bi lahko dihal tudi brez teka, ampak najbolj od vsega si je želel, da bi se lahko s kom pogovoril, z navadnim človekom, mogoče na točno tak način, s kakim prijateljem ali samo s sosedom, ja, samo s sosedom, ki je morda doživel isto, ki bi se v nekem trenutku dotaknil Leifa, ga ustavil v njegovem hitenju in rekel nekaj takega:
»Vidim njene depresije, vidim tvoj obup. Vem, zakaj tečeš, vem, zakaj ne moreš dihati, vem, da potrebuješ pogovor z moškim, ki je že preživel življenje, ki je šel po isti poti, ki je tekel po isti progi, vem, da potrebuješ osemdesetletnega soseda.«
In Leif je takrat pred sabo videl starega soseda, ki je stal na svojem vrtu in ščipal suhe vrtnice z grmička in je imel ves čas tega sveta in ga je povabil na drugo stran žive meje, da je lahko zares zadihal.
Ampak Leif ne razmišlja o vsem tem, ko Petter priteče nazaj. Petter mu vljudno pomaha čez živo mejo in Leif vljudno pomaha nazaj. Potem Leif zakliče nekaj o tem, kako se je vsekakor zdravo gibati, če ves dan sediš v pisarni.
To reče Leif. Nič drugega. Samo to. In potem gre Petter nazaj v svojo hišo.
*
Margot (82) stoji v trgovini z zdravo hrano, samo čaj potrebuje, Pukka-tea se imenuje, tako se ji zdi, ja, to piše na embalaži, čaj v lepih, pisanih škatlicah. Zelenih in oranžnih. Odloča se med Pukka three cinnamon in Pukka lemon, ginger and manuka honey. Ni prepričana, ne spomni se, kaj je cinnamon v norveščini, tudi ne, kaj je manuka honey, če smo že pri tem. Ampak to je menda ta ali oni med, to ji je jasno, honey je med, ampak cinnamon, ne, to se ji pa niti ne sanja.
Zato zdaj stoji pri blagajni z enim čajem v vsaki roki. Pred njo je samo ena mlada punca, ampak porabi veliko časa, pri blagajni stoji, že odkar je Margot prišla v trgovino. Punca ima kakih osemnajst let, v bundi je in kapuco ima na glavi, čeprav je notri (zakaj je to dobro?) in šepeta ženski za blagajno. Margot noče prisluškovati, res ne, Margot tega ne počne, ni takšna, posebno, kadar nekdo govori tiho pri blagajni v trgovini z zdravo hrano ali v lekarni, ko smo že pri tem. Ampak zdaj pa stoji v tej kratki vrsti dveh in ne more ne slišati odlomkov njunega tihega pogovora. Sliši besede, kot so »vnetje mehurja«, »uroinfekt«, in »ponavlja se mi …«.
Prodajalka je malo starejša od punce, nagne se čez pult in ji reče nekaj takega kot »… nimam osebnih izkušenj s tem …«, ampak »… sem slišala, da brusnice …«.
Margot stopi korak nazaj, noče biti preblizu punce s kapuco, ve, da punci ni do tega, da bi ji ljudje dihali za vrat, ko se tako počuti. Tako zelo boli, se spomni Margot, in tako zoprno je, da te zmrazi po vsem telesu, ko se kdo približa tvoji koži, tvoji bundi, zraku okoli tebe. Če kaj, ve to! Margot ne more prešteti, kolikokrat, koliko dni, tednov, pomladi je imela uničenih zaradi bolečin »tam spodaj«, kot se je reklo, ko je v zadregi šepetala čez pulte različnih lekarn po mestu.
Nad koliko vedri s toplo vodo in paro je sedela Margot, da bi premagala to sranje? Koliko loncev zdravilnega čaja je spila, da bi odplaknila občutek, da ima voda trnje, vsakokrat, ko je morala lulat? Koliko zdravljenj s penicilinom je prestala samo zato, da je morala na novo naslednjo pomlad, ali mogoče še isto pomlad? Kolikokrat jo je zmrazilo, ko je začutila tisti mali zbodljaj v zadnji kapljici na stranišču, in je pred seboj videla pomlad v bolečinah, s slabimi ljudskimi nasveti in dotikanjem roke, kože, bunde, kadar se je tako počutila?
In potem tisti stavek, tiste noči na naključni ženski zabavi nekje na Sagenu, v neki kuhinji, ko je bila Margot že krepko v tridesetih, prijateljičina zabava za punce, tiste kratke besede, ki bi jo lahko rešile vseh teh bolečin ob pomladnih dnevih in ob zimskih nočeh in nerodnih pogovorov čez pulte lekarn vsepovsod.
Tista odkrita, pijana in sproščena umetnica iz zahodnega dela mesta, ki se nasloni na kuhinjski pult, kadi cigareto in izreče stavek: »Saj vse ženske vemo, da moramo lulat po seksu, drugače dobimo vnetje mehurja.«
Margot ni vedela. Margot tega nihče ni povedal. Vsi okoli nje so govorili samo o pari in brusnicah in zeliščih in bombažnih spodnjicah. Nihče ni omenjal lulanja po seksu v domovih na Sagenu, kjer so spolnim organom rekli »tam spodaj«, krpam za umivanje »tam spodaj« pa »ta grda cunca«.
Hotela je biti skupaj z neznanimi odkritimi umetnicami iz zahodnega Osla ali pa samo z navadnimi starimi gospemi, ki so prenašale skrivnost iz roda v rod, mogoče celo z neznanimi starimi ženskami, ki bi hotele deliti svoje znanje z mladimi puncami čez te neprijetne pulte po mestu.
Ampak Margot ne misli na vse to, ko stoji tam z zavojem čaja Pukka v vsaki roki in jo ženska na blagajni vpraša, ali hoče, da jo vzame naprej.
Margot pogleda obe, žensko za pultom, ki steguje roko, in boleč pogled dekleta v kapuci. Margot zajame sapo.
»Ne, saj ni to. Samo hotela sem reči …«
Obe jo pogledata.
»Ja?« reče ženska.
»Jaz … Zanima me, ali veste, kaj je cinnamon v norveščini?«
To reče Margot. Nič drugega. Samo to. In potem izve, kaj je cinnamon po norveško, in odide.
*
Jon (17) sedi na enaindvajsetki, smer Helsfyr, in pravkar je staršem po telefonu povedal, da je na izpitu dobil dvojko iz matematike. Nista dobro sprejela, milo rečeno. Sploh ne. To sliši tudi Gunnar (78), ki sedi v vrsti za Jonom, jasno in razločno.
Najprej se iz telefona sliši ženski glas – hripav, ihteč – in takoj potem še bergenski moški glas, in potem spet ženska, hripava in ihteča, in tako se izmenjujeta, kot da si pulita slušalko iz rok, da bi nadaljevala, kjer je drugi nehal.
»Ja, Jon, potem pa lahko na medicino kar pozabiš, tukaj je mami, z njo se pogovori … Ja, tukaj sem, Jon, in kot sva z očijem že rekla, Jon … Ti daj, Rolf … Ja, bom jaz … Jon, mami je zelo razočarana, zdaj joka tukaj, spet je tukaj … Ja, res je, Jon. Ja, dejansko jokam. Pa za kaj si porabil vse tiste ure … Ne hodi še domov. Zdajle te ne morem videti!«
Gunnar gleda Jona, zdaj ve, da mu je ime Jon, gotovo sta njegovo ime zakričala že najmanj tridesetkrat.
Gunnar gleda Jona, ki gleda Vålerengo, Jonove prazne oči nad masko gledajo bloke, ne odgovori Bergenčanu in sraki, izčrpan je, in z izjemo maske in Vålerenge je tako, pomisli Gunnar, kot da bi gledal sebe na vlaku iz Bergna tisto pomlad, ko je padel na treh od šestih predmetov in disleksija še ni bila »izumljena«. »Idddiot,« je vpil oče, in čeprav si s črkami in soglasniškimi sklopi sploh ni bil blizu, je lahko slišal trojni d v »idddiotu« v åledunskem narečju, Gunnarjeva mama pa je zvenela popolnoma enako kot ta Jonova sraka.
»Zdaj se boš pa načakal inženirske službe!« In ja, tudi ona je jokala, krakala je in jokala.
Zadnje časi ni več toliko mislil na to, pred tem trenutkom, preden se je usedel na enaindvajsetko. Mislil je na druge stvari, na Gerdo, ki jo je spoznal prvo poletje, ko je začel delati na Radionettu v Oslu, na prvo stanovanje, ki sta ga najela, na njen smeh, ko sta kak popoldan prišla domov in si razdelila porcijo rakcev in pivo in sta proslavila, da bosta imela čez dva meseca dovolj denarja za pralni stroj, nazdravila sta prihodnosti, ampak Gunnar je še bolj nazdravljal preteklosti, ker je je bilo konec, ker je bila za njim v Ålesundu in je pljuskala v očetovih sanjah, v zraku pa je viselo materino jokavo krakanje. Pomisli, kakšno srečo je imel, da je padel na tistih izpitih in je namesto tega spoznal Gerdo in je zdaj delal za radio in televizijo. Radijski in televizijski monter je pisalo na beli vizitki, ki jo je imel v denarnici, naziv, ki bi ga zagotovo napisal narobe, če bi poskusil, ampak ga je zlahka tekoče izgovoril, če ga je kdo vprašal, s čim se ukvarja.
Gunnar se nagne naprej k Jonovemu tilniku na sedežu pred njim, malo pokašlja, da preizkusi glas, in ga potreplja po rami, Jon se obrne. Videti je bolj žalosten, kot je Gunnar pričakoval.
»Ja …«
»Kolega, se opravičujem, da sem prisluškoval tvojemu pogovoru s tistim usranim Bergenčanom in s tisto hripavo srako od tvoje mame, ampak rad bi ti samo rekel, da mi je prišlo nekaj na misel … Rad bi ti samo rekel … Moram ti nekaj povedati.«
Ustavi se. Gunnar mora zajeti sapo, ni navajen govoriti s tujci na avtobusu, saj je vendar lepo vzgojen, res lepo in hudo vzgojen, ampak danes pa mora. Tako je, kot da ga nevidna, skrivenčena roka tam na avtobusu nežno drega v hrbet, proti sedežu pred njim, proti Jonu. Spet zajame sapo, uporabi sapo, ki jo je podedoval po nekom, ne ve, po kom, po rodovih pred njim mogoče, rodovih ljudi, ki so hoteli nekomu nekaj reči, po umrlem očetu, ki obžaluje svoj molk, po lepo sfrizirani gospe v grobu nekje, ki je iz same vljudnosti vse življenje držala gobec, po zakonskem paru, ki leži na alfasetskem pokopališču s svojimi močnimi rokami in svojima odrešenima dušama, po starih modrih ali nespametnih ženskah, po vseh, ki so s svojim molkom nekoga potlačili v blato in niso sedeli na avtobusu in niso imeli možnosti, da bi kaj ukrenili, niso se mogli nagniti naprej proti nekomu, niso mogli vrniti nekaj svoje življenjske modrosti, niso mogli potolažiti Jona.
»Veš, Jon … Saj si Jon, ne?« Ve, da je tako, sprašuje samo, da bi začel pogovor.
»Ja.«
»Saj veš, da to, da si star, ni zagotovilo, da si tudi pameten, a ne? Pogosto je prav nasprotno. Človek si ustvari pravila in resnice, če tako rečem, zato, ker ni dovolj pameten, da bi razumel, da vsak nov dan pride zato, da bi se še bolj spraševali, bolj poslušali druge, dregnili več ljudi na avtobusu v hrbet, če me razumeš.«
»Ne.«
»Namesto tega pa postanejo taki, kot sta bergenski trol v tvojem telefonu in tista sračja rit zraven njega, vedno bolj in bolj prepričani, da imajo prav, da je tisto, kar mislijo, res. Preveč jih hodi posvetu, prepričanih, da so idddioti, ker to čutijo v srcu, in čisto preveč je tistih, ki ne razumejo, da so idddioti, čeprav jim piše na čelu.
Pri sanjah je najlepše in najbolj pravično to, veš, Jon, da jih nikoli ne more sanjati nihče, razen tistega, ki so ga obiskale. Jaz sem samo star neznan moški na avtobusu in ne morem ti obljubiti, da bo vse boljše, najbrž bo najprej slabše in potem bo še slabše, ampak potem pa, nekega dne, ko bo vse najbolj temno, tako temno, da boš pomislil ‘Zdaj pa pričakujem samo še več teme,’ takrat boš mogoče zagledal črto svetlobe nekje daleč, in tisto, za kar si mislil, da bo čisto peklensko, se bo morda spremenilo v najboljšo stvar, ki si jo kdaj doživel. Mogoče je ta dvojka pri matematiki najboljše, kar se ti je zgodilo? Mogoče ti ne bo treba biti inženir, ampak boš lahko … hja, pek?
Nikomur ne pusti, da misli, da si idddiot s trojnim d, fant moj, ker nihče ni idddiot, če se veseli dvojke pri matematiki ali novega pralnega stroja, za katerega ima končno denar. To je prav nasprotno od idddiota.«
To pove Gunnar. Nič več. Samo to. In potem gre dol z avtobusa in izgine med bloki na Etterstadu in domov h Gerdi.
Jon se je odpeljal domov na Skoyenåsen in seveda sta ga grozno nadrla, dva dni skupaj sta se drla nanj, še eno leto je živel pri Bergenčanu in sraki, na svoj osemnajsti rojstni dan pa se je odpeljal na Gardermoen, usedel se je na letalo za Pariz brez povratne karte, na zabavi prijateljevega prijatelja je spoznal Claire iz Lyona, skupaj sta za deset let najela stanovanje na Montmartru, postal je pek, ljubil je Claire, dobil je otroka, Pierra in Knuta, ob nedeljah je jedel polže in oboževal je ponedeljke, rad je imel dež in asfalt in življenje na splošno, upokojil se je in včasih se je s Claire odpeljal z vlakom na izlet v St. Malo v Bretanji. In nekega dne na tem vlaku nazaj v Pariz, menda ima okoli 75 let, doživi ta trenutek, ta čudež, ki se je nekoč zgodil na enaindvajsetki, in se nagne naprej proti fantu na sedežu pred sabo, k temu fantu, ki ga oče že četrt ure nadira, ker ni naredil izpita iz fizike. In vsi na vlaku slišijo, da vpije »idddiot« s tremi d-ji, enako trdo in glasno in grozno zveni v vseh jezikih.
Nagne se naprej k temu mlademu francoskemu fantu s prepotenim tilnikom, potreplja ga po rami in reče:
»Je doit vraiment te dire une chose …«