Špela Frlic
Jama, v kateri odmeva
Ameriški raziskovalec John D. Niles piše rahlo in intenzivno hkrati, najbrž tudi zato, ker ima rad pripovedovanje in epske pesnitve. V knjigi Homo Narrans, The Poetics and Anthropology of Oral Literature med drugim piše tudi o družbeno povezovalni vlogi zgodb. Med dolgimi stranmi svojih ugotovitev slikovito opiše neki prostor, zatemnjen, zadimljen in tako natlačen z ljudmi, da se ne morejo izogniti dotiku. Ljudje si pripovedujejo zgodbe, vmes pa se razlegata smeh in godrnjanje, godijo se priložnostni flirti, prijateljski objemi in nova poznanstva. Nič posebej slavnostnega ali prazničnega ni v tej podobi, le ljudje, ki pozno zvečer v dovolj domačnem prostoru dihajo isti zrak in pijejo isto pivo, razlog, izgovor in nujno potrebna povezovalna vsebina njihovega druženja pa so zgodbe. Ko bodo odšli domov, si bodo to druženje zapomnili, čeprav morda ne bodo znali obnoviti vsebin, ki so jih poslušali. Možgani bodo najbrž pozabili besede, a telesa, ki se nanje ne zanašajo, si bodo zapomnila občutek.
Brala sem ta opis in sem si mislila: »Kakšno srečo imam. Vem, o čem govori Niles!«
V pripovedovanje sem vstopila skozi skupnostni moment skupine Za 2 groša fantazije, ki je v prvem desetletju našega stoletja na Radiu Študent v okviru istoimenske oddaje in pripovedovalskih dogodkov Pravljičnih ReŠetanj gojila predajanje pripovedovalskega znanja na način vajeništva in dopuščanja eksperimentiranja. Pripovedovalska forma, ki sem jo najprej posvojila, je gradila na improvizaciji in kolektivnih nastopih, na katerih je vsak pripovedovalec ob sodelovanju z glasbenikom v večer prispeval po eno pravljico. Dramaturgija večera je bila sicer zastavljena vnaprej, a se nikoli ni izšla čisto po pričakovanjih, izmenjavanje pripovedovalcev pa je omogočilo enakovredno sodelovanje začetnikov in bolj izkušenih. Kot začetnica sem tako podedovala občinstvo, še preden sem si ga prislužila. Še vsa drgetava od treme sem lahko stopila pred odrasle poslušalce in po pripovedovalsko brcnila v temo, pa so bile buške neuspeha precej neboleče. Boljšega začetka si tudi danes, ko se s pripovedovanjem preživljam, ne bi mogla zamisliti. Nikjer pozneje nisem našla tako intenzivnega prostora neformalnega učenja, dovolj velikodušnega do napak, da so se te lahko sproti spreminjale v dragocene izkušnje. Šele pozneje, ko sem vpisala podiplomski študij folkloristike, sem se zavedla tudi, da je Pravljično ReŠetanje v klubu Gromka na Metelkovi najbližje, kot bom kadarkoli prišla izkušnji skupnostnega pripovedovanja. Ne samo zaradi kolektivnega delovanja skupine, ki je omogočalo neposreden prenos znanja in učenje preko opazovanja, temveč tudi zato, ker je v Gromko na Metelkovo prihajalo poslušat pravljice znano občinstvo, s katerim smo si delili referenčni kod. In to je bilo za občutek, ki so ga ti dogodki za vedno pustili v mojem spominu, bistveno.
Zelo jasno se namreč spomnim še enega dogodka, nekega večera v vaški gostilni v Benečiji. Lokalni pripovedovalci so, potem ko so opravili svoje na odru in so se lahko sprostili, za mizo iz čistega veselja tekmovali, kdo bo povedal bolj zanimivo zgodbo. Pripovedovanje je spominjalo na živahen pogovor ljudi, ki znajo oboje, pripovedovati in poslušati. Spomnim se, da so pripovedovali lokalne povedke, a se ne spomnim vsebine niti tega, da bi se mi kdo zdel posebej izstopajoč pripovedovalec. V tistem pogovoru nisem mogla sodelovati, tudi če bi hotela. A tudi kot poslušalka sem jih kar naenkrat komaj dohajala, ker so se v svojem narečju in vsebinah povsem sprostili. Toliko vsega, česar nisem razumela, niso povedali, ker je bilo zanje popolnoma samoumevno. Samoumevnih vsebin, ki neizgovorjene lebdijo okoli pripovedovalca in njegovih poslušalcev, kadar se ti brez besed sporazumejo, se človek zave šele, ko jih ne more doseči, za občutek vključenosti pa so bistvene. Skupne zgodbe, podobe, reference, izkušnje, bolečine vendarle najmočneje gradijo in povezujejo skupnost. In kadar se v neko majhno skupnost priselimo od drugod, šele razumemo, koliko časa in življenja mora preteči, da si jih lahko samoumevno lastimo. Bolj kot sem po tistem v folklornih zapisih prebirala povedke, bolj so se mi zdele pripovedovalsko nedosegljive in z večjo sumničavostjo sem poslušala zgodbe iz drugih kultur, kadar so prihajale do mene preko simplificiranih priredb in sekundarnih prevodov. Ko rečemo, da so ljudske pripovedi od vseh, da so »naše«, to nima toliko opraviti z avtorskimi pravicami, kot smo začeli verjeti, ampak s tem, da razumemo samoumevnosti, o katerih tako glasno molčijo. In nekatere si je zato treba s potrpežljivim raziskovanjem najprej šele prislužiti, preden jih lahko dobro pripovedujemo.
Na mojem začetku dela s pravljicami pa je bil torej Radio Študent in večerni termin deset minut pred osmo, ko smo v eter spuščali pravljice. Kakšen peskovnik je bil zame ta zvočni prostor, ki je omogočal množenje pomenov pravljic s premori, zvočnimi učinki, glasbenimi podlagami in manipulacijo človeškega glasu! S skoraj veselo grozo sem pred časom ob poslušanju arhiva oddaje ugotavljala, koliko pravljic sem zmaličila v prepričanju, da s tehnikom sestavljava nekaj svežega in zanimivega. Ustvarjalna svoboda je na področju kulturne dediščine, kamor so se po obdobju bolj ali manj sistematičnega zapisovanja in arhiviranja udobno ugnezdile ljudske pravljice, upravičena, a kljub temu vedno zavestna in priborjena izbira. Če pa vstopiš v pripovedovanje skozi improvizacijo, razbijanje pravljične forme in preizkušanje njenih mej, poti nazaj ni. Dobro izpeljana improvizacija je zame postala bistvo pripovedovanja in tudi najpomembnejši razlog, da vztrajam pri tem početju. Hkrati pa tudi od vseh potrebnih pripovedovalskih znanj najtežje pridobljena veščina, ker zahteva nehierarhično razmerje med pripovedovalko in poslušalci in ker je ne moreš vaditi brez občinstva.
Zato – to spoznanje me je zadelo v glavo kot kamen – ne znam zadovoljivo pripovedovati niti mitov, niti povedk, niti resničnih zgodb. Našteti pripovedni žanri imajo soroden odnos do resničnosti. Zahtevajo »kot da je res« pripovedovanje. Mit nekako pričakuje eksistencialno resnost, povedke zvodenijo, če pripovedovalka že vmes namiguje, da se je samo malo hecala, in resnična pripoved v prvi osebi nujno vzpostavlja hierarhijo med tistim, ki najbolje ve, ker je to, o čemer pripoveduje, slišal in doživel, in tistimi, ki lahko zato samo poslušajo. Če se mi je sprva zdelo, da samo še ne najdem pravih besed, s katerimi bi lahko prepričljivo ubesedovala predlagane resnice in modrosti, se je vedno bolj izkazovalo, da v teh ljudskih pripovedih sploh ne najdem pravih resnic in modrosti, s katerimi bi lahko kot pripovedovalka prepričljivo stopila pred ljudi. V iskanju zgodb za pripovedovanje sem se vedno znova vračala k čudežnim pravljicam in si govorila, da je tako najbrž zaradi motivov, zaradi čudovite samoumevnosti čudeža, zaradi uročitvenega ritma dobrih izvedb, ki me je navdušil, ker podobne jezikovne hipnotičnosti nisem srečala nikjer drugje. Pa ni bilo res. Pravljični motivi nimajo niti približno toliko privlačnosti, kot ga ima osvobojena pozicija pripovedovalke, ki se ne pretvarja, da ni zgolj in samo spretna žonglerka, in ki ne poskuša občinstva prepričati, da pozna sporočilo, resnico, modrost ali dragoceno vsebino, ki jo bo pravkar podelila z njimi. Čudežne pravljice nimajo avre resnice in se ne pretvarjajo, da niso lepa laž. Ravno zato pa razpirajo razburljivo domišljijsko polje, ki se ravna in poglablja po svojih zakonih. Pri tvorjenju domišljijskih podob lahko enakovredno sodelujeta pripovedovalka in poslušalci, ko se zedinijo, da ne bodo obravnavali pripovedi, kot da te že imajo dokončen pomen izven ravnokar vzpostavljenega konteksta pripovedovanja. Posledica papirnatega spomina v primeru ljudskih pravljic je, da so improvizirane, spreminjajoče se pripovedi naenkrat postale zapisana in s tem dokončana besedila. Odtujila so se od svojih ustvarjalk in ustvarjalcev, njihova imena in namene smo pozabili in utrdilo se je prepričanje, da je tolikokrat poudarjana modrost ljudskih pravljic nekakšna inherentna značilnost samih pripovedi, ne pa kvaliteta tistih, ki so jih pripovedovali in poslušali. Ali pa tistih, ki so poskušali spreminjati zapovedano življenje in so začeli pri zgodbi, ker je bilo tako najlažje. Pripovedovati ljudske pravljice na igriv način zato najprej pomeni, da jih vzpostaviš kot zgolj potencialne vsebine in da jih pripoveduješ velikodušno, kot vabilo k pogovoru. /…/