Maja Megla
Ko sem postala indijska hčerka
»Si prišla v Indijo s svojo mamo?« me je vprašal menih Gunašekar, ko smo se z zdravnikom Andžanijem vzpenjali od vznožja svete gore Arunačale po ozki kamniti poti proti Skandašramu, skalnati votlini z zidanim predprostorom, kjer je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja puščavnik Ramana Maharši, umaknjen od sveta, meditiral v globoki kontemplativni tišini. Četudi je ta čas daleč, se tam še vedno čuti odtis Ramanove blažene spokojnosti, zato obiskovalci radi posedijo na klopeh svetnikovega nekdanjega bivališča. Zraven je celo izvir vode, čiste, osvežilne, neoporečne vode, kar je v Indiji redka dragocenost.
»Z mamo? Ne, mama je v Evropi,« sem se začudila Gunašekarjevemu vprašanju.
»Kdo je potem ženska, ki je s tabo? In zakaj jo kličeš Amma,« je vztrajal.
»Ker ji je tako ime. Srečali sva se v ašramu vasici Puttaparthi na jugu Indije (v ašramih, indijskih duhovnih centrih, so dobrodošli vsi, ne glede na njihovo nacionalno, rasno ali versko pripadnost). V sobi sva imeli postelji druga ob drugi. Njena goreča življenjska želja je bila, da bi v Tiruvannamalaju romarsko obhodila sveto Arunačalo. Ker sem bila namenjena semkaj, se mi je hvaležno pridružila. Skupaj sva nastanjeni v hotelu. Bdim nad njo, da je varna in preskrbljena. Ima osemdeset let, morda celo več. Je Indijka iz Šrilanke. Preden bom jutri odletela v Evropo, jo bom še pospremila na avtobus. Dolgo pot ima do doma.«
»Sploh veš, kaj pomeni Amma?« se je nasmehnil Gunašekar. »Pomeni mati. Ti jo kličeš mati.« Tega seveda nisem vedela. Ko sva se spoznali, jo je dobrosrčna indijska brahmanka, s katero smo si delile sobo, nagovarjala z Amma, zato sem sklepala, da ji je tako ime. Napačno. V Indiji je naziv Amma izraz spoštovanja do vsake starejše ženske. Tudi mene so po ducatih let vračanj v Indijo, ko so se na obrazu že vidno zarisali odtisi časa, začeli klicati Amma, skrajšano Ma. Na ulici v starem delu vasi, kjer sem v Indiji pogosto živela, me je trgovec ob svoji cizi vsako jutro prijazno pozdravil Good morning, Ma, dobro jutro, mati. Indijci ob pozdravu znajo pogledati naravnost v oči. To storijo s toplino in nasmehom, v spoštljivem priznanju obstoja drugega.
Potovanje z Ammo, kot sem jo tudi poslej klicala, je bila ena bolj nenavadnih vlog, ki sem jih odigrala v življenju. Za nekaj dni sva postali druga drugi mati in hči. Vsaka je dobila tisto, česar ni imela. Izkusila sem ljubečo pozornost in nežnost dobrohotne matere, po kateri sem od malega hrepenela. In Amma je prejela hčerinsko toplino, varnost in skrb, ki ji je bila odvzeta. Njena življenjska zgodba je bila srhljivo boleča. Ujeta je bila v manipulativno in brezsrčno zlorabo. Poročili so jo kot mlado dekle. Seveda ne po njeni izbiri; v Indiji je bilo tako nekdaj in je pogosto še danes. Mož ji je takoj po poroki povedal, da je homoseksualec, zato se je ne bo nikoli dotaknil. Poročil se je zaradi kulise, da bi si zagotovil krinko družinske normalnosti, izza katere je dalje skrivoma izživljal svoje potrebe. Izrabil jo je za lastne koristi in ji uničil življenje za svojo sebično svobodo. Večino časa je bil odsoten in pri svojih številnih ljubimcih. Ona jih ni smela imeti. Če bi zanosila z drugim, bi družini nakopala sramoto. Nezvestoba možu je v nekaterih delih ruralne Indije strašljivo kruto kaznovana. Lahko bi jo ubili. Tudi ločiti se ni smela in oditi. Bila je ujeta, ukleščena v prevaro, o kateri ni mogla niti spregovoriti. Nikomur se ni potožila. Samevala je v njunem hladnem domu brez otrok, v trpkem zavedanju, da nikoli ne bo postala mati, da nikoli ne bo imela družine. Doživela je tolikšen pretres, da so ji izpadli lasje. Ostali so le razredčeni tanki pufki, ki jih je spletala v drobceno kito in jo na temenu zvila v figo. Po njenem lasišču so bile opazne kraste in luske. Zaradi moževe okrutnosti sta se njena stiska in obup kot strupa prelila na telesno površino v izrazito vidni kožni bolezni, verjetno psoriazi ali luskavici. Živela je v strahoviti osamljenosti, v ostri čustveni bolečini, grenki prizadetosti in globoki žalosti. Bila je dosmrtno ujeta v pohabljen, lažen odnos.
Te njene zgodbe še nisem poznala, ko sva sobivali v blagodejnem ašramskem vsakdanu v Puttaparthiju. Ona je imela na svoji postelji le kos tankega platna, malo večjo krpo, s katero se je ponoči prekrila. Bila je plaha, dobrosrčna in ljubezniva. Le kdo je ne bi imel rad? Pomagala sem ji, kjer sem lahko, ji nosila plastenke z vodo in vrečke s težkim sadjem. Kot vse ženske južne Indije je bila oblečena v sari. Sari v dolžino meri šest do devet, celo dvanajst metrov in tkanino si ženske spretno ovijejo okoli telesa, jo spredaj na trebuhu naberejo v simetrične gube, zataknejo za spodnje krilo, s preostankom tkanine pa zaokrožijo okoli tesno oprijemajoče se majice na životu telesa. Precej spretnosti je potrebne, da si ženska nadene sari, in tudi nekaj vaje. Amma se je s težavo oblekla. Z okorno in tresočo roko ji je bilo težko zložiti tkanino v tistih nekaj gub, si jo v pasu zatlačiti za spodnje krilo ter zataknjen svitek speti s sponkami, da se med sedenjem ne bi izmuznil in razprl. Za oblačenje je potrebovala veliko časa, bila je že stara in nerodna. Tudi hodila je počasi. Neizmerno počasi. Tako počasi, da počasneje ne gre.
Iz Puttaparthija v Tiruvannamalaj sva se vozili ves dan. Takrat še ni bilo sodobnih avtocestnih povezav, s katerimi je danes prepreden jug Indije. V avtu je bila kot tiha in plaha miška. Ko sem se gromko razjezila na taksista, ker naju je njegov delodajalec opetnajstil pri prevozu, se je pogreznila globoko v sedež, kot bi želela postati nevidna. Ob iskanju nastanitve v povsem zasedenem Tiruvannamalaju je pohlevno capljala za mano. In ko sva našli dve hotelski sobi, me je milo prosila, da bi bila v sobi skupaj z mano.
»Amma, zakaj? Mar ni bolj udobno, če si v svoji sobi?«
»Lahko spim tudi na tleh,« me je rotila s prestrašenimi očmi. Strah jo je bilo. Mojo ljubo Ammo!
»Seveda bova skupaj. Ne skrbi,« sem jo potolažila.
Lačni in utrujeni od dolge poti sva odšli v bližnjo restavracijo ob mestni vpadnici, sedli v osvežujočo senco ter naročili večerjo. Njene ude je spet prežela sproščenost. Opazovala sem cesto, ljudi, avte, rikše, volovsko vprego in vozove, motoriste, prodajalce s cizami, tudi kakšen avtobus je prihrumel mimo in tovornjak. Vse, kar je na indijskih cestah, opozarja nase z zvonci, trobljami, hupami, gromkimi sirenami. Tipična indijska mestna kakofonija zvokov je stkana iz kaosa prekipevajočega hrupa. Med vozili so se smukali psi, tu in tam so pohajkovale svete krave. Pred dvajsetimi leti so še postopale po cestah. Vsi smo se jim spoštljivo umikali. Danes so s povešenimi glavami privezane na kratke vrvi kot kakšni dvoriščni predmeti, najpogosteje ležijo na neusmiljenem žgočem soncu in brez vode, da se jim od hudega peni gobec in so tik pred tem, da se sesujejo v smrt. Hiter in strm je bil njihov padec iz svetosti v pogubo in peklensko mučenje.
Večerja na mizi je mamljivo dišala in četudi je na hiše počasi tiho sedal mrak, je iz razgretega asfalta še vedno buhtela vroča sparina. Nenadoma se je iz daljave zaslišal čedalje glasnejši hrup, kot bi se po ulici približeval regiment strumno korakajočih vojakov ali čreda galopirajočih konj. S ceste so izginila vsa vozila. Topot je bil vse glasnejši. Miza se je tresla z jedmi vred. Kaj za božjo voljo se dogaja? Potres menda ni! Po cesti se je iznenada od nikoder mimo naju usula množica ljudi. Zgoščeni človeški reki ni bilo videti konca, zlivala se je prav čez vso površino asfalta. Pohodniki so bili brez transparentov, tako da očitno niso protestirali. Tudi niso bili tekači, ki bi tekmovali na maratonu. Povsem običajni ljudje so bili. Ko bi slišali jakost tega topota! Bilo jih je nekaj tisoč, deset tisoč, sto tisoč. Z odločnimi koraki so hodili mimo naju in uro pozneje jih ni bilo nič manj kot na začetku. Minili sta dve uri. Stampedo goste množice ni pojenjal. Če bi želeli na drugo stran ceste, se ne bi mogli prebiti čez hudournik človeške mase.
»Kaj se dogaja,« sem osuplo vprašala natakarja.
»Girivalam,« je ležerno odvrnil, kot bi šlo za nekaj povsem običajnega.
V tamilščini, enem od dvaindvajsetih uradnih indijskih jezikov, pomeni giri gora in valam kroženje. Girivalam je obredno kroženje okoli svete gore Arunačale. Zanj uporabljajo tudi sanskrtski naziv giri pradakšina. Romarski obhodi gore so lahko kadar koli, poseben in posvečen pa je en sam, na dan ob polni luni. Začne se ob različnih urah dneva (odvisno od astrološkega izračuna), večinoma popoldne ali zvečer, in traja štiriindvajset ur v naslednji dan. Udeleži se ga sto tisoč in več častilcev, pogosto navajajo tudi številke, ki presegajo milijon. Zanje je sveta Arunačala fizična manifestacija boga Šive, v hinduizmu poleg Brahme in Višnuja enega od treh najvišjih bogov. Šiva je resda prvi jogi (Adijogi), pokrovitelj joge, meditacije in umetnosti, vendar so to njegove stranske dejavnosti. Osrednja je njegova vloga rušitelja, ki uniči staro, da ustvari prostor za novo. Je sila transformacije in prenove, ki iz nevednosti prebuja v vednost. Je uničevalec iluzij in tisti, ki preobraža in osvobaja. Zato kroženje okoli svete Arunačale, ki je utelešenje boga Šive, prinaša notranje očiščenje skozi gibanje, hojo. Vsak korak je predaja. Vsak vdih je opomnik, da nismo telo, temveč zavest. Hodi se vedno v smeri urinega kazalca, okoli vseh templjev ali svetih gora, tako v hinduizmu kot v budizmu. Že v starodavnih časih je veljalo, da se duhovna energija suče v spirali. V smeri urinega kazalca se kozmična energija širi in povečuje, v obratni smeri se zmanjšuje, zato prejemamo božansko podporo le takrat, če gremo po posvečenem prostoru v smeri urinega kazalca. Ob polni luni je sila še močnejša.
Z Ammo sva po naključju prišli v Tiruvannamalaj na najbolj posvečen dan, če obstaja nekaj takšnega, kot je naključje. Seveda so bile zaradi množice romarjev vse sobe v mestu zasedene in izkazalo se je, da ja najina soba zatohla, cenena luknja brez svežega zraka, v katero se je usedla postana zadušljivost, kot bi bila tam nastanjena. In vroče je bilo. Tiruvannamalaj je salamensko vroč.
Na romanje okoli gore sva se odpravili naslednje jutro. Ker pa je bila moja ljuba Amma okorna in počasna, so se jutranja opravila zavlekla do desete. Na pot sva stopili prepozno. Sonce je že krepilo svojo žarečo moč. Asfaltna površina se je segrevala kot ponev, iz katere je kipela pekoča vročičnost. Najbolj predani obhodijo Arunačalo bosi. Tako je hotela tudi Amma. Premikala se je slovesno počasi, meter po meter. Koliko takšnih metrov morava še prehoditi do štirinajstih kilometrov, kolikor meri obod Arunačale? S tako hitrostjo poti ne bova zaokrožili do naslednjega dne! Podvig se je kazal čedalje bolj nemogoč. Meni, seveda. Ne pa Ammi, četudi je komaj premikala noge. Ko bi vi videli njeno predano osredotočenost! Vsak njen korak je bil svečan, kot bi opravljala sklepno dejanje življenja in bi po njem lahko pomirjeno odšla. Nekaj ganljivo svetega je bilo v tej njeni globoki, vdani zavzetosti. /…/