Majda Travnik Vode
Ana Svetel: Steklene stene.
Spremna beseda Ajda Bračič.
Ljubljana: Beletrina (zbirka Beletrina), 2024.
Steklene stene so po Dobri družbi (2019) druga (kratko)prozna knjiga Ane Svetel. pri čemer je v oklepaj nujno treba prilepiti še vprašaj (kratko?). Zbirka namreč oklepa pet zgodb (Marelice, Alzacija, Hobotnica, Ključi, Elza), ki simetrično zavzemajo vsaka po petdeset strani, kar nikakor ni tipična dolžina kratke zgodbe, ne danes ne skozi literarnozgodovinski kontinuum. Tako že na začetku postanemo pozorni, ali gre avtorici med drugim tudi za eksperimentiranje s formo? Zdi se, da je odgovor pritrdilen, vendar s takojšnjo opombo, da eksperimentalnosti nikakor ne smemo opredeliti kot eno od pomembnih značilnosti zbirke. Resnica je namreč ravno nasprotna: v Steklenih stenah gre za tako do kraja disciplinirano, nadzorovano, špartansko strogo in natančno premišljeno prozo, da ob nji prej kot na sodobne, v vse smeri odprte pripovedne postopke pomislimo na klasične, »zgledne novele« Čehova, Pirandella ali Maupassanta. Nič in nikjer v tej prozi ni prepuščeno naključju – tudi omenjena dolžina zgodb ne. Daljši obseg avtorica uporabi za poglobljeno psihologizacijo likov, oris okolja, okoliščin in vzdušja s pomočjo najrazličnejših detajlov, asociacij ali razmislekov, kamor lahko nato veliko bolj otipljivo in prepričljivo umesti svoje junake in junakinje, ki se ̶ povsem v skladu z načeli klasične kratke proze ̶ znajdejo v presenetljivih, nenavadnih, tako ali drugače žgoče akutnih življenjskih položajih; v Marelicah smo že na robu fantastičnega in grozljivega. In tudi tu ̶ na robu ̶ vnovič pride do izraza avtoričino izjemno samoobvladovanje: pogosto se namreč zgodi, da avtorji, potem ko zgradijo klimaks pripovedi, znižajo tempo oziroma pustijo učinku, da samodejno opravi svoje, sicer katarzično, a pogosto predvidljivo. Ana Svetel ravna drugače: ne popusti niti v trenutku največje koncentracije dogodka, ampak vrta še naprej, še dlje v sredico. Tako ni presenetljivo, da njene zgodbe učinkujejo kot posode na pritisk, iz katerih po dolgih, obvladanih pripravah čez nekaj časa skozi določene točke, ki se zlagoma kopičijo v psihičnih ustrojih njenih protagonistov, začne izhajati tesnoba. Prav skorajda empirično temeljita raziskava, kako skozi sistem, ki ne tesni več, začne pronicati nelagodje, ki nato naglo preraste v tesnobo, se zdi ena temeljnih motiviranosti avtoričine pisave. Pri tem je v zgodbah dolgo vse lepo in prav (Lepo in prav je tudi naslov avtoričine prve pesniške zbirke iz leta 2015, v kateri ravno tako prevprašuje tisto, kar pride za naslovno frazo). Vsi protagonisti so v svojem okolju zelo uspešni, od prodorne kiparke Tite v prvi zgodbi Marelice do univerzitetnega profesorja Marjana Kožarja v Alzaciji, skupinice nekdanjih Erasmusovih študentov v zgodbi Hobotnica do doktorske raziskovalke spomina v Ključih in vplivnice Zale v Elzi. Vendar briljantne ženske v Marelicah skrivajo brutalno družinsko skrivnost, ki jo same imenujejo modrost: za to, da si ženska v njihovi družini pridobi srečo v življenju, mora splaviti prvorojenca ̶ in najboljši čas za to je takrat, ko je zarodek velik kot marelica. Motiv marelice obkroža ̶ in vedno bolj oblega ̶ Tito v najrazličnejših pojavnih oblikah: kot drevo, kolač, kot ultrazvočna slika njenega otroka. Kaj naj naredi, splav prvorojenca je skozi več generacij preizkušeno rodovno vodilo, ki mu ni sledila le njena mama ̶ in končala je v bedi in psihičnem razsulu. Mišnica nad Tito se hitro zapira, a konec zgodbe ostane nedorečen. Etična dilema, ki jo zgodba razpira, je dobesedno titanska: Ali je takšen splav hladnokrven umor ali temeljna življenjska modrost? Žrtvovati sebe ali otroka?
Podobno je s profesorjem in njegovo študentko Aljo v zgodbi Alzacija, kjer avtorica med drugim od blizu razgrne mehanizme delovanja slovenske akademske sfere. /…/