Maja Murnik
Vaše nasilje in naše nasilje
/…/
Tennessee Williams: Tramvaj Poželenje. Režija: Nina Šorak. SNG Drama Ljubljana, Mala Drama. Ogled junija 2025.
Še dolgo po odhodu iz začasnih prostorov Drame na puste ulice industrijske cone Stegne Tramvaj Poželenje tli z neutrudnim žarom. Ostaja v notranjosti kot nekakšna dragocena, a krhka posoda, ki so jo premišljeno zgradili ustvarjalci predstave z velikim občutkom za pravo mero v občutljivih zadevah in s pretanjenim posluhom za besedilo.
Kultnega teksta Tennesseeja Williamsa, enega najsubtilnejših ameriških dramatikov 20. stoletja, ni prav lahko uprizoriti. Po eni strani se ga drži skorajda mitski status, za katerega je v veliki meri zaslužna znamenita filmska adaptacija Elie Kazana iz leta 1951, v kateri sta glavni vlogi odigrala Vivien Leigh (Blanche) in takrat še neznani Marlon Brando (Stanley Kowalski), po drugi strani je drama sama po sebi umetnina, izredno prefinjen in odlično napisan tekst, ki zahteva izvrstne igralce in globoko razumevanje nians dramskih oseb ter njihovega sveta.
Režiserka Nina Šorak se je pri uprizoritvi v Mali Drami (premiera je bila 11. aprila 2025) odločila za karseda intimno prizorišče. Na njem so razpostavljeni posamezni elementi skromnega interjerja – miza s stoli, hladilnik, kad z ogledalcem, omara, zakonska postelja, pod katero se vselej, ko je to potrebno, pomete črepinje, umazano posodo in odpadke. Nekam stisnjeno deluje vse skupaj, celo zatohlo; ni kaj dosti možnosti za diskretnost ali osebni prostor, kar seveda jasno odzvanja tudi v sami tematiki drame in uprizoritve. Tudi gledalci smo praktično del prizorov, saj igralci prizorišče obvladujejo do nekaj decimetrov stran od nekaterih gledalcev, ki s treh strani obdajajo sceno, in tako dogajanje postaja tudi del nas in kliče, zahteva našo čustveno angažiranost ter opredelitev, še posebej ko naokrog letijo steklenice in vilice, ko se razbija posodo in razsaja.
Prave razmejitve med avditorijem in prizoriščem tako ni, kot ni diskretnega prostora, kamor bi se Blanche lahko umaknila (in prav tako njena sestra z možem pred njo). To je prostor, kjer so si že od samega začetka vsi v napoto, ker je pač prevelika revščina, da bi si Blanchina sestra Stella, njen mož Stanley Kowalski in otrok, ki ga pričakujeta, privoščili večje stanovanje.
Scenografija (pod njo se podpisuje Urša Vidic) asociira na sredino 20. stoletja, ima pa tudi precej sodobnih elementov, podobno kot kostumi, ki so deloma umeščeni v preteklost – recimo krinoline, stezniki in drugi dodatki, ki prikazujejo poreklo in težnjo Blanche, obenem pa so v kričečem nasprotju s preprostimi, vsakdanjimi in sodobnimi majicami, T-shirts, njenega svaka Stanleyja Kowalskega (kostumografija je delo Tine Pavlović). Prav tako je bilo sámo besedilo za letošnjo uprizoritev posodobljeno (prevajalec je Zdravko Duša); v njem so aktualni izrazi iz sodobnega pogovornega jezika, ki na odru učinkovito zaživijo. Tudi tu je ključna prava mera, ki se jo ustvarjalcem posreči dobro držati – namreč ta, da posodobljeni jezik ustrezno korespondira s tematiko drame ter njeno umeščenostjo na ameriški patriarhalni jug v času po drugi svetovni vojni in preživeti gospodarski krizi.
Vodilna nit predstave oziroma konceptualno izhodišče, za katero so se odločili njeni ustvarjalci (dramaturg je Rok Andres, dramaturška asistentka Nika Šoštarič), je nasilje kot družbeni fenomen, ki ni danes prav nič manj vseprisoten kot v času nastanka drame leta 1947. Ravno skozi nasilje se artikulirajo osrednji konflikti v drami – konflikt med spoloma, razredni konflikt in konflikt med željo in resničnostjo, meni dramaturg v analizi v gledališkem listu, in posledica razreševanja konflikta je nasilje nad drugimi in/ali samim sabo.
Predstava se začne z vnaprej posnetim trakom, na katerem nas opozorijo, da gre v njej za homofobijo, ksenofobijo, stereotipno obravnavo žensk, prikaz tradicionalne (binarne) vloge spolov, nasilje ter še za cel kup drugih reči. Ta trak, ki se sprva zazdi nekoliko obskuren, je eden redkih samonanašalnih momentov v predstavi, nekakšen komentar, morda tudi (samo)ironija, obenem pa nas usmerja k družbenemu kontekstu; namiguje tudi, kako se ta spreminja skozi čas in obenem ostaja temeljno določujoč.
V ospredje uprizoritve so postavljene tri glavne osebe in odnosi med njimi. Umeščene so v New Orleans, v svet, ki se ponaša z zelo staro kulturo, namreč francosko, je izrazito tradicionalen in konservativen. To je mesto, v katerem pride do nevarnega trka dveh svetov, na eni strani staromodnega sveta propadlih veleposestnikov in družbene etikete in na drugi »novega« sveta, ki verjame v ameriški sen, svet dveh likov, ki sta izšla iz vojne, iz surovega, nasilnega in neposredno patriarhalnega sveta.
Prihod Blanche, obubožane nekdanje učiteljice in potomke veleposestnikov, k sestri Stelli in njenemu možu Stanleyju Kowalskemu v njuno malo stanovanje v ne najbolj ugledni četrti New Orleansa, sproži niz trkov, nerazumevanja in prestopov osebnih ter vseh možnih meja. Predstava, kot je zastavljena, lahko v vsej polnosti zaživi le skozi izvrstno igro, in to se ji tudi v celoti posreči. Skozi Polono Juh pred nami oživi Blanche DuBois – krhka, razrvana, obsesivno izmikajoča se grenki resnici, koketna do moških, ki si jih želi podrediti, in v poteku predstave vse bolj hlastno, manično ovijajoča se v laži in samoprevare, vse bolj v brezizhodnem položaju, ki pronica v njeno zavedanje, a se tega zavedanja bolj in bolj otepa, pri čemer je pretresljivo tragična, vse do zdrsa v katatonično norost. Izvrstno prehaja med vzbujanjem odpora pri gledalcu ter vzbujanjem simpatij ter sočutja. Jure Henigman uteleša Stanleyja Kowalskega kot izrazito čutnega, preprostega, impulzivnega in karizmatičnega mlajšega moškega napol živalskih gibov in impulzov. Njegova najbolj neposredna konfrontacija z Blanche, ki v dramskem besedilu rezultira v posilstvu (oziroma dokaj jasnemu namigu nanj, kajti na tej točki se prizor konča), je v uprizoritvi v Drami nekoliko spremenjena. Stanley Blanche sicer zabriše na posteljo, a nato odkoraka, do zatemnitve in treh pikic ne pride, saj ta ni v skladu s siceršnjim režijskim konceptom, tako da kontroverznega prizora posilstva, ki je pretresel takratno konservativno ameriško okolje, v katerem je bil tekst krstno uprizorjen, v Drami pravzaprav ni.
Stello, njegovo ženo, Iva Babić ustvari kot tiho, nežno, zatrapano v moža in njegovo seksualno privlačnost, odvisno od njegovega denarja, odpuščajočo in razumevajočo do njegovih nasilnih dejanj, pijančevanja ter kartanja s prijatelji. Sočutna in dobra je do sestrice, do uboge Blanche, ki ji ves čas hoče zrasti čez glavo, a je hkrati tragična v svojih propadlih sanjah in hrepenenju po miru, sreči, sprejetosti. Tudi Stella niha med kladivcem in nakovalom – pomagati hoče Blanche, a tudi ustreči možu, ki mu nova oseba ruši dom, družino, intimnost.
Konflikt je mogoče razrešiti le na nasilen, grob način. Blanche po neuspelem poskusu zbližanja s prav tako osebno poškodovanim Mitchem (Boris Mihalj), Stanleyjevim prijateljem iz vojske, v sanatorij odpelje zdravnik (Matija Rozman), ki bled in v temnih oblačilih, z zategnjeno in minimalno mimiko asociira na smrt.